Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik z javnim prevozom, ki traja med tri do štiri ure v eno smer, ne bi mogel priti pravočasno na delo. Povračilo stroškov je oprlo na pravilno pravno podlago: v pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS, ta glede stroškov prevoza napotuje na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, po Uredbi pa se v primeru, če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer. V tej višini je priznalo stroške prevoza od kraja prebivališča, iz katerega se je tožnik vozil na delo, do sedeža toženca, ter mu utemeljeno prisodilo razliko med tako izračunanimi in že izplačanimi stroški.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku iz naslova nadur od oktobra 2012 do julija 2017 plačati neto zneske od mesečnih bruto zneskov, razvidnih iz izreka (skupno 7.983,06 EUR bruto), z obrestmi od 19. dne v mesecu za nadure preteklega meseca, do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 275,03 EUR z obrestmi in za plačilo obresti od prisojenih glavnic od 18. dne v mesecu (I. točka izreka sodbe). Naložilo mu je, da od zneskov iz I. točke izreka odvede davke in prispevke (II. točka izreka sodbe). Iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela od oktobra 2012 do septembra 2017 je dolžan tožniku plačati mesečne zneske, razvidne iz izreka (skupno 6.228,33 EUR), z obrestmi od 19. dne v mesecu za stroške preteklega meseca, do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 75,20 EUR z obrestmi in plačilo obresti od prisojenih glavnic od 18. dne v mesecu (III. točka izreka sodbe). Ustavilo je postopek za plačilo nadur in stroškov prevoza v višini 5.240,24 EUR z obrestmi (IV. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo, da je toženec dolžan iz naslova poklicnega zavarovanja za čas od oktobra 2012 do septembra 2017 plačati na tožnikov račun, odprt pri A., mesečne zneske, razvidne iz V. točke izreka sklepa. Tožencu je naložilo, da tožniku plača 1.521,68 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sam (VI. točka izreka sodbe). S sklepom z dne 30. 9. 2021 je tožencu naložilo, da tožniku plača stroške sodne takse v višini 283,50 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da je izrek o plačilu nadur v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče bi moralo tožbene zahtevke zavrniti, ker je tožnik vsako leto podpisal izjavo, s katero se je odpovedal zahtevkom za nazaj. V mnenju izvedenca finančne stroke je napačna ugotovitev, da se je oktobra 2016 plača tožnika zvišala. Ker tožnik ni dosledno izpolnjeval potnih nalogov, je izvedenec prometne stroke na njihovi podlagi napravil nepravilne ocene. Obsega opravljenih nadur ni zadostno pojasnil. Na skupni znesek ur dela ne bi smel pribiti procentne ure za naklad in razklad, prav tako ne bi smel upoštevati bolniške, dopusta in praznikov, ko tožnik ni delal. Ugotovljene ure vožnje se ne skladajo z urami iz elektronskega tahografa. Tožnik je iz naslova stroškov prevoza prejel, kar mu je pripadalo. Izrek o stroških je v nasprotju z obrazložitvijo. Iz te ni razvidno, kako je sodišče izračunalo 63 % uspeh tožnika. Njegov uspeh je 47,60 %, če se upošteva tudi zavrženi del tožbe, pa le 35 %. Tudi v pritožbi zoper sklep o plačilu sodne takse, ki jo toženec vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, uveljavlja vsebinsko enak očitek kot v pritožbi zoper odločitev o stroških, prisojenih v sodbi. Predlaga razveljavitev sklepa in izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, podrejeno pa njuno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnik na pritožbi toženca ni odgovoril. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu. Izpodbijani del sodbe se nanaša na plačilo nadur in stroškov prevoza na delo in z dela.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je tožnik s podpisom izjav o tem, da so med strankama poravnane vse medsebojne finančne obveznosti, odpovedal plačilu vseh zahtevkov iz delovnega razmerja, tudi naduram in stroškom prevoza. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnik podpisal takšno izjavo vsako leto, dokazni postopek ne potrjuje, saj je toženec vložil v spis le eno izjavo (B2). Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, iz predloženega obračunskega lista za regres 2016 res izhaja, da je tožnik (ne pa tudi direktor) podpisal izjavo, da ima toženec do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti, ter da do toženca nima odprtih nikakršnih terjatev. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom te izjave potrdil plačilo nadur in morebitna druga plačila iz naslova delovnega razmerja (vtoževane stroške prevoza na delo in z dela). Tak zaključek utemeljujejo ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da iz te listine ne izhaja določno, da se izjava nanaša tudi na plačilo nadur ter drugih dodatkov, ki gredo delavcu po zakonu, da je bila izjava podpisana na obračunskem listu za regres za letni dopust in pa tudi vsebina izpovedi tožnika o okoliščinah podpisovanja, saj je pojasnil, da ni vedel, kaj podpisuje, da so to vsi prejeli v podpis, niso pa bili poučeni, kaj to je, saj jim je bilo enostavno rečeno: „Tule podpiši.“ Glede na obrazloženo se toženec neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 191/2018 o tem, da se delavec lahko odpove zapadlim terjatvam, saj je bilo to sprejeto ob upoštevanju drugačnih okoliščin primera (vključno s to, da je bila predmet presoje vsebina pisnega sporazuma obeh strank ob prenehanju delovnega razmerja). Pritožba se v zvezi z zatrjevanimi izjavami sklicuje tudi na to, da je toženec vsako leto vprašal delavce in tožnika, ali je bilo plačano vse, vendar ta navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Zmoten je očitek, da je izrek sodbe o plačilu nadur v nasprotju z obrazložitvijo, s čimer pritožba uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izhaja, da je skupen znesek tožniku prisojenih nadur 7.983,06 EUR bruto, tolikšen pa je tudi seštevek prisojenih bruto glavnic v I. točki izreka sodbe. Tožniku ni bilo prisojeno plačilo neto zneska 7.983,06 EUR, kot to nepravilno navaja pritožba, temveč neto znesek, do katerega bo upravičen, potem ko bo toženec od 7.983,06 EUR bruto skladno z II. točko izreka sodbe odvedel davke in prispevke.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nadur ne bi smela temeljiti na mnenju izvedenca prometne stroke o številu opravljenih delovnih ur tožnika, ker je to napačno in temelji zgolj na oceni. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je izvedenec pri ugotavljanju ur, ki se štejejo v delovni čas, utemeljeno upošteval določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadaljnji; ZDCOPMD). V zvezi z njegovo ugotovitvijo, da tožnik v tahografe ni dosledno beležil vseh svojih aktivnosti (ki jih je izvedel pred začetkom vožnje po opravljenem dnevnem ali tedenskem počitku, po zaključku vožnje, drugo delo...), zaradi česar o tem obstaja neskladje med podatki iz tahografov in potnih nalogov, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pojasnilo izvedenca, da je toženec opustil svojo dolžnost izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti tožnika. Neuspešen je pritožbeni očitek, da se ugotovljene ure vožnje in drugih del ne skladajo z urami, ki so pridobljene iz elektronskega tahografa, saj je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja ob primerjavi konkretnih podatkov beleženja tožnika v potni nalog v primerjavi s podatki, zabeleženimi v digitalnem tahografu utemeljil, da je tožnik v potne naloge beležil realne čase z odstopanjem le nekaj minut. Če je toženec takšno neskladje podatkov dopuščal, se na to v tej pravdi po presoji pritožbenega sodišča ne more sklicevati v škodo tožniku. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da toženec ni predložil drugih verodostojnih evidenc, s katerimi bi z večjo stopnjo prepričljivosti izkazal drugačno število opravljenih ur dela, kot jih je ugotovil izvedenec. Ta je opravljene ure vožnje izračunal na podlagi podatkov iz tahografov, ter glede narave teh podatkov poudaril, da so zanesljivi. Le za obdobje, za katero ni razpolagal s tahografi, je ure vožnje ugotovil iz podatkov plačilnih list, takšna metodologija pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilna, saj je v mnenju pojasnjeno, da so plačilne liste vsebovale podatek o prevoženi razdalji. Pri izračunu ur drugega dela je izvedenec izhajal iz potnih nalogov. Pritožba zmotno očita, da so ocene izvedenca nepravilne, ker naj bi tožnik potnih nalogov ne izpolnjeval dosledno. Po presoji pritožbenega sodišča je izvedenec izračun o obsegu drugega dela glede na razpoložljivo dokumentacijo utemeljeno oprl na podatke potnih nalogov, za katere je pojasnil, da je tožnik vanje zapisal datum in čas prihoda v določen kraj (čemur običajno sledi natovarjanje ali raztovarjanje) ter čas odhoda v določen kraj. Le pri dvodnevnih zapisih, ko se iz potnih nalogov ne da razbrati časa, ki ga je tožnik porabil za nakladanje, je za ta čas napravil oceno časa, to pa velja tudi za čas točenja goriva in je v izvedenskem mnenju ustrezno strokovno argumentirano. Pavšalno pritožbeno navajanje, da so ugotovljene ure vožnje in ostalih del izračunane na osnovi nerealnih predvidevanj, tako ne more omajati ugotovitev iz prepričljivega izvedenskega mnenja.

10. Iz pritožbe izhaja očitek o nepravilni oceni izvedenca prometne stroke tudi glede časa, ki ga je tožnik pri nekaterih strankah prebil med tem, ko je pustil prikolico na nakladalnem prostoru in se umaknil na parkirni prostor, kjer je počakal na prevzem prikolice, v potni nalog pa ta čas beležil kot naklad tovora. Nadalje očita, da je v osnovo, kjer je računal osnovni čas, na katerega je delal pribitek nakladov in razkladov, upošteval tudi bolniške, dopuste in praznike, ko tožnik ni delal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec na izvedensko mnenje v prvostopenjskem postopku teh pripomb ni podal, zato predstavljajo pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

11. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo upoštevati izračun toženca o opravljenih vožnjah in porabi časa, ki dokazuje, da je tožnika z izplačili dejansko preplačal. Trditve obeh strank o obsegu opravljenih delovnih ur (vključno s tabelarnim prikazom, ki ga je toženec izdelal za potrebe te pravde) je sodišče preverilo s postavitvijo izvedencev prometne in finančne stroke. Njuno izvedensko mnenje zatrjevanja toženca, da je tožniku plačal vse, kar mu je pripadalo, ni potrdilo.

12. Ugotovitvi izvedenca finančne stroke, da je v pogodbi o zaposlitvi določena neto plača 700,00 EUR ustrezala znesku 1.002,45 EUR bruto, to osnovo pa je z oktobrom 2016 toženec povečal na 1.078,87 EUR, pritožba očita protispisnost, češ da se tožniku pogodba ni spremenila. Na to izvedensko mnenje tožnik v prvostopenjskem postopku ni podal nobenih vsebinsko konkretiziranih pripomb, zato pritožbeni očitek predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Po presoji pritožbenega sodišča so tožencu utemeljeno naloženi v plačilo zneski iz naslova nadur (44. člen ZDR-1), za katere je izvedenec finančne stroke upoštevajoč obseg opravljenega dela tožnika ugotovil, da mu jih toženec še dolguje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je toženca za nadure tožilo 14 delavcev, ki so vozili na istih relacijah in z enakim režimom voženj kot tožnik, a ni bil nobenemu prisojen tako visok znesek kot njemu. Odločitev v izpodbijanem delu sodbe namreč temelji na okoliščinah konkretnega primera, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in jih prepričljivo obrazložilo.

14. Odločitev o plačilu stroškov prevoza na delo in z dela pritožba neutemeljeno izpodbija z navedbo, da je tožnik iz tega naslova že prejel, kar mu je pripadalo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik z javnim prevozom, ki traja med tri do štiri ure v eno smer, ne bi mogel priti pravočasno na delo. Povračilo stroškov je oprlo na pravilno pravno podlago: v pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS (Ur. l. RS, št. 67/1999 in nadaljnji), ta glede stroškov prevoza napotuje na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadaljnji), po Uredbi pa se v primeru, če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer. V tej višini je priznalo stroške prevoza od kraja prebivališča, iz katerega se je tožnik vozil na delo, do sedeža toženca, ter mu utemeljeno prisodilo razliko med tako izračunanimi in že izplačanimi stroški. Pritožbene navedbe, da tožnik ni tožencu nikoli predložil nobenih zahtevkov za plačilo teh stroškov, navedel relacij vožnje, predložil voznih kart ali drugih dokazil o prevozu na delo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Zmoten je očitek pritožbe, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo odločilnih razlogov v zvezi s prisojenimi stroški postopka, s čimer uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, je stroške odmerilo upoštevaje uspeh strank v dveh fazah postopka: do delnega umika tožbe in po njem. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da je v drugi fazi tožnik uspel s 63 %, saj je sodišče pravilno izračunalo uspeh strank. Upoštevalo je zneske prisojenih nadur in stroškov prevoza na delo ter na drugi strani vsoto zneskov, ki jih je tožnik po delnem umiku tožbe vtoževal iz naslova nadur, stroškov prevoza in poklicnega zavarovanja. Pritožba pri uveljavljanju obravnavanega očitka napačno izhaja iz tega, da je bilo tožniku prisojenih 5.240,24 EUR stroškov prevoza, saj mu je sodišče dejansko prisodilo 6.228,33 EUR. Iz vseh navedenih razlogov pa je neutemeljena tudi pritožba toženca zoper sklep, v katerem mu je sodišče naložilo plačilo stroškov sodne takse, saj jo je toženec utemeljeval z vsebinsko enakimi razlogi kot pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, odmerjenimi v sodbi.

16. S pritožbama uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP).

17. Toženec s pritožbama ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).