Jedro

Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v njegovem maternem jeziku, česar ne izpodbija. Ob takih okoliščinah sodišče ne more sprejeti tožbenih navedb o nerazumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Okoliščina, da je bil prijet izven azilnega doma in da je spreminjal razloge za zapustitev azilnega doma, tudi po presoji sodišča logično nakazuje na možnost tožnikovega odhoda v tujino, kar potrjuje tudi njegova izjava ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 9. 2022, da je njegova ciljna država Italija

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 28. 9. 2022 od 14:05 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 28. 12. 2022 do 14:05, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Brežice, iz katere je razvidno, da je tožnik 26. 9. 2022 ob 03.37 uri ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Po prijetju s strani policije je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Republiko Indijo (v nadaljevanju Indija, tudi izvorna država) je zapustil 10. 9. 2022, ko je preko Dubaja odletel v Beograd. Nato je organizirano s pomočjo tihotapcev čez Bosno in Hercegovino ter Hrvaško prišel v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Italija. Na policiji je bil zanj izpolnjen registracijski list, celoten postopek na PP Brežice je potekal s pomočjo tolmača. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa je tožnik še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito 27. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. S tem je na podlagi izjave, podpisane v registracijskem listu, odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Istega dne ga je ob 16.00 uri obravnavala PP za izravnalne ukrepe. Tožnik je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, zato je policija z njim še enkrat izvedla predhodni postopek. Takrat ga je ponovno seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa je to znova potrdil z lastnoročnim podpisom. Tožnika so nato odpeljali v azilni dom na Viču, kjer je 28. 9. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Ob podaji prošnje je povedal, da je Indijo zapustil, ker mora kot edini sin preživljati družino. Njegov oče je že star in tega ne zmore.

4. Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, obrazloženi so mu bili tudi razlogi za izrek tega ukrepa. Tožnik je pojasnil, da je zapustil sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, da bi si kupil hrano, skrajšal lase in si uredil brado. Nihče ga ni opozoril, da azilnega doma pred podajo prošnje ne sme zapustiti. V nobeni drugi državi ni podal namere za vložitev prošnje in ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, zato azilnih postopkov ne pozna. Tudi, če ga v Sloveniji policija ne bi prijela, bi tu podal namero za vložitev prošnje.

5. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave je tožena stranka dvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Ugotovila je, da je zanj izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

6. Glede na to, da je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, bo tožnik po oceni tožene stranke to poskušal ponoviti, s čimer bi ji onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega je treba ugotoviti, ali so razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, posledica namernega ekonomskega onemogočanja, saj je slabo ekonomsko stanje lahko posledica diskriminatornega ravnanja. Ravno zato je treba tožnikove izjave na osebnem razgovoru podrobneje razjasniti, pri čemer po oceni tožene stranke niso podane okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora.

7. Ob zgoraj navedenih okoliščinah, ko je tožnik enkrat že samovoljno zapustil azilni dom pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ko je povedal da zanjo zaproša iz ekonomskih razlogov in da je njegova ciljna država Italija, je tožena stranka presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Ugotovila je, da je malo verjetno, da bi tožnik po vstopu v Slovenijo sam poiskal policijo. Če bi imel možnost, bi državo prečkal in odšel v Italijo, kamor je bil namenjen. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva namerava ugotavljati tožena stranka in v kakšni vzročni zvezi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Dejstvo, da bo z njim opravljen osebni razgovor ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je osebni razgovor procesno dejanje, ki ga je treba opraviti. Za omejitev gibanja ne zadostuje s tem povezano pojasnilo tožene stranke, da se bo ugotavljalo morebitno namerno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi. Treba je namreč ugotavljati okoliščine, ki kažejo na to, da bo oseba pobegnila, če njeno gibanje ne bo omejeno.

9. Opozorilo (glede posledic zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito) mu po prijetju dne 26. 9. 2022 ni bilo pojasnjeno ne v njegovem maternem jeziku ne na način, da bi ga lahko razumel. Je prava neuka oseba, ki prihaja iz drugega družbenega okolja, kjer veljajo drugačne pravne norme. Tega opozorila ni prebral, saj je bil pod stresom in utrujen. Poleg tega je življenjsko nerazumno pričakovati od osebe, da bi bila po večdnevni utrujajoči hoji in prijetju, ki je še dodatno povzročilo stresno situacijo, kljub prevajanju v njen materni jezik, sploh zmožna razumeti osnovne določbe slovenskega azilnega prava. Potoval je več dni, v tem času skoraj ni jedel, bil je utrujen, ni se počutil dobro. Na brežiški PP je sicer videl tolmača, ki pa ga ni razumel. Sam govori pandžabi jezik. Ni mu znano kaj je podpisal na registracijskem listu, gotovo pa ne tega, da je bil informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje. Pred tem v nobeni drugi državi ni podal namere za podajo prošnje in ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tudi po ogledu informativnega filma o mednarodni zaščiti v Sloveniji, ki je bil v pandžabi jeziku, ni v celoti razumel kaj je to azil. Namero za podajo prošnje v Sloveniji bi podal, četudi ga ne bi prej prijela policija (prvič se mu je to pripetilo le 800 metrov od državne meje, drugič pa blizu azilnega doma).

10. Tožnik meni, da njegov samovoljni odhod iz azilnega doma ne daje podlage za izrazito begosumnost, saj ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma. Namen odhoda je bil oditi po opravkih in se nato vrniti v azilni dom. Očitno ni dobro razumel pravil hišnega reda azilnega doma; tisti, ki so tam nastanjeni, so mu dejali, da mora zaprositi za mednarodno zaščito, da bo dobil vegetarijansko hrano. Želel si jo je kupiti sam, se urediti in se vrniti nazaj. Navaja, da bo na območju Slovenije ostal do zaključka postopka za mednarodno zaščito.

11. Navaja tudi, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka pri omejitvi gibanja tehtala sorazmernost tega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera osebo pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Ker je njegova begosumnost zelo šibko izkazana, je tožena stranka prvi del določbe drugega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (ki govori o znatni nevarnosti) nepravilno uporabila. Pridržanje je strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le kadar je to nujno, razumno in sorazmerno - v konkretnem primeru te okoliščine niso izkazane. Ni jasno zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

12. V okviru zahteve za izdajo ureditvene začasne odredbe tožnik navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Trdi, da je težko popravljiva škoda podana že s tem, ko mu je bila zaradi nezakonitega odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki odredilo, da po prejemu sodne odločbe preneha z izvajanjem izrečenega ukrepa.

13. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala predmetni upravni spis.

14. Dne 11. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

18. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). V zvezi s tožnikovim opozorilom glede zakonskih izhodišč za presojo begosumnosti sodišče zgolj pripominja, da je bila z ZMZ-1A črtana dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1. 19. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 26. 9. 2022 na PP Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v pandžabi jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume in v zvezi s katerim v prošnji za mednarodno zaščito navaja, da je njegov materni jezik2, seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v njegovem maternem jeziku, česar ne izpodbija. Četudi je bil v predhodnem postopku utrujen in v stresu, to samo po sebi še ne pomeni, da tega opozorila ni bil zmožen razumeti. Nenazadnje gre za izobraženega človeka, ki je na naroku za glavno obravnavo povedal, da ima končanih 12 razredov šole. Ob takih okoliščinah sodišče ne more sprejeti tožbenih navedb o nerazumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

20. Na to, da je tožnik razumel navedeno, v pandžabi jeziku zapisano opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že naslednji dan (27. 9. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 21. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik tekom postopka spreminjal razloge, zaradi katerih naj bi zapustil azilni dom. Sprva je na PP za izravnalne ukrepe dejal, da je to storil, da bi si ogledal mesto, kasneje pa na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 28. 9. 2022 povedal, da je iz azilnega doma odšel, da bi si kupil vegetarijansko hrano, da bi si skrajšal lase in si uredil brado. Ker je tožnik spreminjal izjave o okoliščinah, ki so ključne za odločitev v predmetni zadevi, je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da mu ne more verjeti, da bo v azilnem domu prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o prošnji ne bo poskušal zapustiti. Okoliščina, da je bil prijet izven azilnega doma in da je spreminjal razloge za zapustitev azilnega doma, tudi po presoji sodišča logično nakazuje na možnost tožnikovega odhoda v tujino, kar potrjuje tudi njegova izjava ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 9. 2022, da je njegova ciljna država Italija3. 22. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je iz azilnega doma odšel, ker si je želel ogledati mesto oziroma, ker je želel kupiti vegeterijansko hrano in se urediti) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 23. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da za izrek obravnavanega ukrepa ne zadostuje pojasnilo tožene stranke, da bo s tem zagotovljeno ugotavljanje morebitnega namernega in diskriminatornega ekonomskega onemogočanja tožnika v izvorni državi. Iz tožnikovega trditvenega gradiva namreč ni razvidno na to nanašajoče se konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke (povzetek je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe); zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zgolj posplošeno tožnikovo nestrinjanje pa v tem pogledu ne zadošča. 24. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20135 toženi stranki še očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Smiselno meni, da bi tožena stranka morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma.

25. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe6, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

26. **K II. točki izreka:**

27. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

28. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

29. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

30. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

31. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

32. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 prim. 10. točko prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil dne 27. 9. 2022. 3 Enako izhaja tudi iz obeh policijskih depeš. 4 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 5 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 6 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.