Jedro

Iz 6. člena odloka in 7. člena uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga (v letu 1992 in 1993) izhaja, da se ugodnost uvoza po 50% nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi, nanaša na konkretnega uporabnika, za katerega je Gospodarska zbornica Slovenije izdala potrdilo, da se blago za reprodukcijo ne proizvaja v Sloveniji.

Določbe odloka in uredbe je treba razlagati v kontekstu CZ kot pogoje in merila za uvoz blaga za reprodukcijo po znižani carinski stopnji, ki jih Gospodarska zbornica Slovenije konkretizira v potrdilih, vendar izključno za namene reprodukcije in ne prodaje. Pravno pomembno je, da je uporabnik blago naročil in ga od uvoznika prevzel v roku veljavnosti posameznega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbam Carinarnice C. št... z dne 7.11.1993, št... z dne 19.11.1993 ter št... z dne 22.11.1993, s katerimi je Carinarnica C. tožeči stranki naknadno naložila plačilo carine v tam določenih zneskih in sicer v osmih dneh po pravnomočnosti posamezne odločbe, pod pretnjo prisilne izterjave in zamudnih obresti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je carinarnica z navedenimi odločbami uvozniku (tožeči stranki) zaračunala carino v višini 50 % razlike za blago, ki ga je za uporabnika I. d.o.o. Č. uvozil z uporabo ugodnosti iz 7. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list RS, št. 15/93, v nadaljevanju: uredba) in preje 6. člena Odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92, v nadaljevanju: odlok). Po 18 uvoznih carinskih deklaracijah št. ... z dne 29.06.1993, št. ... z dne 26.06.1993, št. ... z dne 22.06.1993, št. ... z dne 22.06.1993, št. ... z dne 21.06.1993, št. ... z dne 19.06.1993, št. ... z dne 29.04.1993, št. ... z dne 20.04.1993, št. ... z dne 24.03.1993, št. ... z dne 05.01.1993, št. ... z dne 21.12.1992, št. ... z dne 14.12.1992, št. ... z dne 05.12.1992, št. ... z dne 13.11.1992, št. ... z dne 29.12.1992, št. ... z dne 28.12.1992, št. ... z dne 14.12.1992 in št. ... z dne 31.05.1993 je za navedenega uporabnika uvozil razne izdelke črne metalurgije, kot so brezšivne cevi, varjene cevi, pocinkane cevi, kotna železa, V loke in podobno blago. Pri uvozu je na podlagi 7. člena uredbe oziroma prej 6. člena odloka navedel za 50 % znižano carinsko stopnjo, deklaracijam pa je med drugim priložil račune tujih prodajalcev, izjave za oprostitev plačila prometnega davka za reprodukcijo namenjenega blaga in potrdila Gospodarske zbornice Slovenije, da se uvoženi repromaterial ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Na podlagi 274. člena Carinskega zakona (CZ) je carinarnica pri uvozniku in uporabniku opravila naknadno kontrolo ter o tem izstavila zapisnik št... Na podlagi uvoznih deklaracij in pridobljene dokumentacije (dobavnice, računi in kontne kartice uvoznika za uporabnika ter naročilnice uporabnika uvozniku) je kontrola sestavila tabele, kje se realiziran uvoz prekriva z dejanskimi naročili uporabnika. Iz tabele, ki je sestavni del zapisnika, se vidi, da je uvoznik uvozil znatno večje količine blaga, kot pa ga je pri njem naročil uporabnik. Blago je točno specificirano. V zapisniku je tudi navedeno, da je uvoznik razpolagal z bianco izjavami uporabnika za oprostitev plačila prometnega davka, da uvoženo blago skladišči in ga nato razpošilja raznim kupcem po Sloveniji ter da blago v večini primerov ni bilo namenjeno uporabniku, temveč se je za znižano carinsko stopnjo izkoriščala njegova izjava za oprostitev prometnega davka za blago za reprodukcijo. V ugovoru na zapisnik uvoznik zatrjuje, da zaključka iz razgovorov z direktorjema uporabnika in uvoznika nista prav interpretirana, da je izjave za oprostitev prometnega davka uporabil izključno za uporabnika, da je v skladišču še ves material namenjen uporabniku, v šesti pripombi pa je navedel, da so varjene cevi in V loki že ocarinjeni oziroma niso predmet carinjenja. Carinarnica je na podlagi tako ugotovljenega stanja in v smislu 1. odstavka 272. člena CZ izdala odločbe, s katerimi je uvozniku naknadno zaračunala 50 % razliko v carini in dajatvah (po obravnavanih odločbah v izpodbijani odločbi samo carine) za tisto blago, ki ga uporabnik pri uvozniku ni naročil. Prvostopni organ je ob tem upošteval šesto točko uvoznikovega ugovora na zapisnik v delu, ki se nanaša na blago, ki je že bilo ocarinjeno. Glede pritožbenih navedb, da izreki odločb nimajo podatkov o količinah in vrednostih blaga, ki je bilo predmet naknadnih obračunov, tožena stranka ugotavlja, da so v izrekih odločb navedene uvozne deklaracije, ki so predmet naknadnega obračuna, pogo dbe o uvozu predmetnega blaga, vrste blaga ter carinske stopnje in zneski obračunanih carin. Izreki odločb so jasni, nanašajo se na konkretne deklaracije in konkretno blago, določeni so zneski carin in roki plačil. V obrazložitvi carinarnica utemeljuje svojo odločitev z materialnimi predpisi in z obrazložitvijo dejanskega stanja.

Opredelila je točne količine in vrednosti blaga, ki so predmet doplačil, navedla dokazna sredstva, ki jih je v postopku uporabila (zapisnik o naknadni kontroli z dne 30.09.1993, ugovor na zapisnik, izjave o oprostitvi plačila prometnega davka) ter utemeljila presojo posameznih dokazov. Glede pritožbenih navedb, da prvostopne odločbe ne povedo, kaj je bilo v uvoznih carinskih deklaracijah napačno prijavljeno v smislu 1. odstavka 272. člena CZ in da blago na zalogi ne more biti razlog za obračune dajatev, tožena stranka meni, da je carinarnica ravnala pravilno in po zakonu utemeljeno, ker je bil repromaterial uvožen brez konkretnih naročil uporabnika in mu tudi ni bil dobavljen kot repromaterial v skladu s 7. členom uredbe oziroma v skladu z navedbami v deklaracijah. Uvoznik je sporno blago držal v skladišču kot svojo zalogo in to niso bile zaloge v lasti uporabnika. Med postopkom je tožena stranka pridobila kupno pogodbo med partnerjema z dne 16.06.1992, na katero se uvoznik v pritožbi sklicuje, ter ugotavlja, da je splošna. Nima konkretnih količin blaga, ki je predmet skupnega posla, niti cene blaga in tudi ne dobavnih rokov; kar zadeva količine in roke, je v 2. členu pogodbe le navedba, da se prevzemi kupca določajo s konkretnimi naročili. Na podlagi navedene pogodbe se ne da ugotoviti količin blaga, ki ga je uporabnik pri uvozniku naročil, to izkazujejo le posamezne naročilnice, katere pa je prvostopni organ v dokaznem postopku pravilno uporabil. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po 245. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je drugostopni organ dolžan odgovoriti na vse pritožbene navedbe. Tožena stranka pa ni presodila najpomembnejši pritožbeni navedbi, da repromaterial po 18 uvoznih carinskih deklaracijah (UCD) ni bil uvožen v nasprotju z namenom znižane carinske stopnje in da ne obstaja niti en dokaz o tem, da bi deklarant vnesel v UCD kakršenkoli nepravilen podatek. Carinarnica je uvedla 18 postopkov carinjenja po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 272. člena CZ, pri tem pa tožena stranka ne pojasni, katere nepravilne podatke je deklarant prijavil v UCD. UCD ima več kot 50 rubrik, zato je za postopek po 1. odstavku 272. člena CZ potrebno dokazati najmanj to, za kateri nepravilen podatek gre, zakaj je nepravilen, zakaj ga je deklarant vnesel v deklaracijo in kakšne so pravne posledice morebitnega nepravilnega podatka v deklaraciji. Tožeča stranka poudarja, da pomeni določba 1. odstavka 272. člena CZ izredno pravno sredstvo, saj je carinska deklaracija upravna odločba, ki postane z dnem carinjenja (rubrika 20 UCD) dokončna in pravnomočna (1. odstavek 262. člena in 273. člen CZ). Tožena stranka navaja, da del uvoženega blaga po 18 UCD ni bil uporabniku dobavljen kot repromaterial v skladu s 7. členom uredbe, toda ta določba ne določa nobenega roka, do katerega bi moral biti dobavljen uporabniku. Prav tako ni nobene določbe o tem, da sme takšno blago zadrževati v skladišču le uporabnik, ne pa tudi uvoznik. Zapisnik z dne 30.09.1993 ne daje podlage niti za sum, da se je po uvozu zgodilo kaj takega, kar daje podlago za naknadni obračun 50 % razlike v carini, niti ne daje osnovnega podatka o tem, na katero carinsko deklaracijo se nanaša ugotovljena količina blaga, kar je groba kršitev načela materialne resnice. Pri vsem tem pa je v spisku naštetih 19 deklaracij, odločba tožene stranke pa se nanaša na 18 deklaracij, tako da je bila tožeči stranki v naprej odvzeta možnost, da bi preizkusila pravilnost ugotovljenega stanja vskladiščenega blaga. Kaj hoče tožena stranka povedati v zvezi z izjavami za oprostitev prometnega davka, je popolna skrivnost, gotovo pa je za naknadni obračun carine povsem irelevantno, saj materijo ureja Zakon o prometnem davku, ki pa sploh ni predmet obravnave v napadeni odločbi in z njo potrjenih prvostopnih odločbah, iz katerih je razvidno, da je naknadno obračunan del carine, ker del blaga do dneva kontrole dne 23.08.1993 ni bil uporabljen kot repromaterial pri uporabniku. Noben predpis pa ne določa, da mora biti repromaterial porabljen do določenega roka, če je bil carinjen po znižani carinski stopnji. Bistvo je le, da gre za repromaterial, ki bo kot takšen uporabljen, pri tem pa je vseeno, če bi ga uporabnik zavrnil in bi ga zavezanec prodal kot repromaterial kakšnemu drugemu uporabniku. Toda to se v konkretnem primeru ni zgodilo in kot dokaz o neutemeljenosti trditve, da blago ni bilo namenjeno navedenemu uporabniku, tožeča stranka prilaga 54 računov, iz katerih je razvidno, da je ta v času od 23.08.1993 do 22.12.1994 prevzel še preostanek blaga, za katerega je bila obračunana carina v postopkih, ki so predmet te tožbe. Zato je bilo popolnoma neutemeljeno zaračunano skupaj 1,820.723,00 SIT carine. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da uredba daje ugodnosti uporabniku in ne uvozniku.

Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz 6. člena odloka in 7. člena uredbe izhaja, da se ugodnost uvoza po 50 % nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi, nanaša na konkretnega uporabnika, za katerega Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo, da se blago za reprodukcijo (surovine in repromaterial) ne proizvaja v Sloveniji. Določbe odloka in uredbe pa je treba razlagati v kontekstu Carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št.10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) kot pogoje in merila za uvoz blaga za reprodukcijo po znižani carinski stopnji, ki jih Gospodarska zbornica Slovenije konkretizira v potrdilih, vendar izključno za namene reprodukcije in ne prodaje.

Tožeča stranka ne izpodbija, da je v carinskem postopku predložila potrdila za konkretnega uporabnika z določenim obsegom in rokom uvoza oziroma veljavnostjo potrdila, vendar zmotno meni, da bi lahko tako izdana potrdila uporabila ne glede na rok dobave uporabniku in tudi za drugega uporabnika. Glede tožbenega ugovora, da 7. člen uredbe ne določa nobenega roka, do katerega bi moralo biti uvoženo blago dobavljeno uporabniku in o tem, da sme takšno blago zadržati v skladišču le uporabnik, sodišče meni, da sicer ni bistveno, ali se blago skladišči pri uvozniku ali pri uporabniku, toda pravno pomembno je, da je uporabnik blago naročil in ga prevzel v roku veljavnosti posameznega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije. V obravnavani kupni pogodbi z dne 16.06.1992 sta se tožeča stranka in uporabnik sicer lahko sporazumela za dobavo in nakup repromateriala iz uvoza za vnaprej predvidene še ne do kraja definirane projekte in v ta namen se je tožeča stranka tudi lahko zavezala blago držati na zalogi v svojem skladišču glede na sporazumno določene kvartalne potrebe uporabnika kot kupca, pa tudi prevzemi blaga so se lahko določili s konkretnimi naročili (2. člen pogodbe), vendar sta morala glede naročil in prevzema upoštevati posamezno potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije, predloženo carinarnici zaradi uveljavljanja ugodnosti znižanja carinske stopnje v carinskem postopku. Tožeča stranka v kontrolnem postopku na prvi stopnji (kljub pozivu carinarnice z dne 14.10.1994, naj konkretizira svoje ugovore na zapisnik o kontroli) ali vsaj v pritožbenem postopku ni predložila dokazil o drugačnih naročilih uporabnika, kot jih je ugotovil organ prve stopnje (2. odstavek 232. člena ZUP), čeprav se je v uvoznih carinskih deklaracijah sklicevala na potrdila. Podatki poslanih upravnih spisov kažejo na pravilno ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je carinarnica v zapisniku in odločbah navedla konkretne podatke, ki so tožeči stranki omogočali preizkus pravilnosti ugotovitev v zapisniku in v posameznih odločbah glede konkretne deklaracije, blaga, stopnje in zneska carine. V zapisniku o kontroli z dne 30.09.1993 je tudi izrecno navedeno, da gre za kontrolo upravičenosti uporabe znižane carinske stopnje, v postopku na prvi stopnji pa so bile upoštevane konkretne pripombe. Zato je neutemeljena tožbena navedba, da je s tem, ko je v spisku naštetih 19 deklaracij, v izpodbijani odločbi pa 18, bila tožeči stranki v naprej odvzeta možnost, da bi preizkusila pravilnost ugotovljenega stanja vskladiščenega blaga ter da iz zapisnika ni jasno, za katere uvozne carinske deklaracije gre in da v izpodbijani odločbi in prvostopnih odločbah ni navedeno, katere podatke v uvoznih carinskih deklaracijah je deklarant nepravilno prijavil, saj je v carinskih deklaracijah uveljavljal znižanje carinske stopnje. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da ni jasno, kaj hoče tožena stranka povedati v zvezi z izjavami za oprostitev prometnega davka, saj se je na te izjave (v katerih sta navedena št. in datum pogodbe za uvoz materiala za reprodukcijo) sama sklicevala v carinskem postopku po posamezni uvozni carinski deklaraciji in jih predložila carinarnici. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka uvozila znatno večje količine blaga, kot ga je naročil uporabnik ter da je carinarnica na podlagi določb 274. člena CZ opravila poznejše preverjanje podatkov o uvoženem repromaterialu z znižano carinsko stopnjo za konkretnega uporabnika po potrdilih Gospodarske zbornice Slovenije in naložila plačilo razlike po določbi 1. odstavka 272. člena tega zakona, ki pomeni glede na izredna pravna sredstva, ki jih ureja ZUP in jih ne izključuje CZ, posebno izredno pravno sredstvo.

Novih dejstev in dokazov praviloma ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu, saj sodišče po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, samo pa sme ugotoviti dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja izdati sodbo med drugim, če je na podlagi javnih listin ali drugih dokazil, ki so v spisu, očitno, da je dejansko stanje drugačno, kot pa je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (3. odstavek tega člena). Tožeča stranka je šele s tožbo predložila 54 računov, s katerimi dokazuje, da je uporabnik prevzel še preostanek blaga. Toda iz teh računov (niti iz priloženih dobavnic ali naročilnic) ni razvidno, na katere uvozne carinske deklaracije in na katera potrdila Gospodarske zbornice Slovenije se nanašajo, zato niso zanesljiva podlaga za ugotovitev, da je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Na podlagi obrazloženega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe CZ, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).