Jedro

Prvotožeča stranka ne more pridobiti lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je prvotožnica morala oziroma mogla vedeti, da gre za dve parceli in da je že od leta 1995 (ko je odšla preverit v zemljiško knjigo) seznanjena, da ni lastnica sporne parcele. Od začetka teka priposestvovalne dobe 1988 do leta 1995 (ko je izvedela za lastništvo sporne parcele) priposestvovalna doba ni potekla oziroma ni bila vso priposestvovalno dobo v dobri veri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta drugotožeča stranka do ene četrtine in tretjetožeča stranka do ene četrtine lastnika nepremičnine parc. št. 1780/3 k.o. B. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke zavrnilo, saj ni izpolnila pogojev za priposestvovanje.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvo tožeča stranka navaja, da je bila vso priposestvovalno dobo v dobri veri, saj naj bi bila od nakupa obeh nepremičnin dalje prepričana, da je lastnica sporne nepremičnine 1780/3 k.o. B., zato jo je tudi vseskozi uporabljala. Dodaja, da je bila tudi potem, ko je v letu 1995 izvedela, da v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica, prepričana, da je vse urejeno in da je kljub temu ona lastnica nepremičnine. Sklicuje se na svojo starost (68 let) in da je prava neuka. Zastavlja tudi vprašanje, kaj je dejansko tožnica preverjala v zemljiški knjigi in ali je morda lastništvo preverjala kje drugje. Sodišče tudi ne bi smelo strogo upoštevati letnice 1995, ko je tožnica izpovedala, da je preverjala lastništvo. Izpovedala je namreč, da je stanje preverjala okoli leta 1995. Tožnici tudi nihče ni preprečeval uporabe in posesti nepremičnine ali jo prepovedoval. Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je prvo tožeča stranka v letu 1986 od S. B. kupila parcelo št. 395.S, ki jo je nato podarila drugo in tretje tožniku, vsakemu do ene četrtine in ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri od leta 1994 živita drugo in tretje tožnika. Parcela št. 395.S se nahaja znotraj nepremičnine parc. št. 1780/3 k.o. B. Nepremičnina parc. št. 395.S je stavbišče, na katerem stoji stanovanjska hiša tožečih strank, pri čemer je parc. št. 1780/3 dvorišče okoli te hiše. Tožnica trdi, da je to nepremičnino 02. 04. 1987 kupila od S. A. Kot lastnik parc. št. 1780/3 je bil vpisan F. P., na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 29. 09. 2009, pa se je kot lastnica vpisala R. S. Vse tožeče stranke so v tožbenem zahtevku zatrjevale, da so bile do nedavnega prepričane, da so lastnice tudi parc. št. 1780/3 k.o. B., zaradi česar so uveljavljale tožbeni zahtevek na podlagi priposestvovanja.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da ob upoštevanju določbe 1. odstavka 266. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. SPZ je začel veljati šele 01. 01. 2003, zato ne more predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, če je priposestvovalna doba začela teči že najmanj leta 1987. Pravno podlago je tako predstavljal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), ki je urejal pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v zatrjevanem obdobju od leta 1987 dalje.

ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremičnine stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Po določbah ZTLR se je za zakonito in dobroverno posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način.

Na podlagi navedenih materialnih izhodišč in zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti odločitve, da prvotožeča stranka ne more pridobiti lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je prvotožnica morala oziroma mogla vedeti, da gre za dve parceli in da je že od leta 1995 (ko je odšla preverit v zemljiško knjigo) seznanjena, da ni lastnica sporne parcele. Od začetka teka priposestvovalne dobe 1988 do leta 1995 (ko je izvedela za lastništvo sporne parcele) priposestvovalna doba ni potekla oziroma ni bila vso priposestvovalno dobo v dobri veri. Takih ugotovitev, ne dokazne ocene prvostopnega sodišča, pritožba ne more izpodbiti. Pritožbene navedbe o tem, da se postavlja vprašanje, kaj je tožnica preverjala v zemljiški knjigi, so neutemeljene, saj je tožnica sama izpovedala, da je preverjala lastništvo spornih nepremičnin. Navedbe o tem, da je morda lastništvo preverjala kje drugje (ne v zemljiški knjigi) so presplošne, navedbe o tem, da sodišče ne bi smelo strogo upoštevati letnice 1995, saj je tožnica izpovedala „okoli“ leta 1995, pa ravno tako. Tudi tožničino sklicevanje na svojo starost (68 let) ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča. Nenazadnje je bila tožnica v času poizvedovanja oziroma ugotavljanja lastništva spornih nepremičnin 16 let mlajša (1995).

Pritožbeno sodišče iz pritožbenih navedb ne razbere ničesar takega, kar bi kazalo na drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve, ne tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).