Jedro

Toženec je z izpodbijanima odločbama lastnost zavarovanca pri tožniku ugotovil za nazaj, pri čemer je za tako ugotovitev imel podlago v določbi 14. člena Pravil, v kateri je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in Pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oziroma pravnomočne odločbe sodišča. Ker tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za zavarovanje po drugi podlagi, ima pa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je toženec pravilno odločil, da ima lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ že od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanja plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, saj od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in št. ... z dne 14. 11. 2012 in povrnitev stroškov postopka, zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 2. 2013 in št. ... z dne 14. 11. 2012 in ugotovilo, da tožniku obvezno zdravstveno zavarovanje z dne 1. 6. 2012 ni prenehalo. Obenem je s sklepom sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka in da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, zoper sklep pa tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec navaja, da je med strankama sporno vprašanje, ali tožnik v obdobju od 1. 6. 2012 do 15. 10. 2012 izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ). Obvezno zdravstveno zavarovanje je zakonsko zavarovanje, ki nastane in preneha na podlagi zakona, konkretno na podlagi ZZVZZ in ni odvisno od volje posameznika. Sklicuje se na določbo 12. in 78. člena zakona, po katerem je Zavodu za zdravstveno zavarovanje oziroma tožencu dano pooblastilo, da določi način prijave v obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja kot izvedbeni akt ZZVZZ pa v členih od 6 do 16 podrobneje urejajo način in postopke za pridobitev, spremembo ali izgubo lastnosti zavarovane osebe. Kdo je zavarovanec v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja je opredeljeno v 15. členu zakona, v 6. členu Pravil pa je določeno, da pridobi lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih, ter jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev. Prijavo v zavarovanje je zase ali druge osebe dolžna vložiti pravna ali fizična oseba, ki je po zakonu zavezanec. Odjavo iz obveznega zavarovanja in prijavo spremembo med njim so zavezanci dolžni posredovati zavodu najpozneje v 8 dneh po nastopu novih okoliščin. Sprememba statusa in uskladitev z veljavnimi predpisi se izvede, ko ima zavarovana oseba status, ki ni usklajen z določili ZZVZZ in Pravili, pri čemer je uskladitev možna in logična le od nastanka pogojev za zavarovanje po določeni zavarovalni podlagi. V obravnavanem primeru je imel tožnik lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanje plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, ker od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova, in ne šele od 15. 10. 2012 dalje, kot je to zmotno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi. Citira 20. točko 1. odstavka 15. člena ZZVZZ in navaja, da je na citirani pravni podlagi v 20. točki 9. člena Pravil določeno, da osebe iz 20. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ pridobijo lastnost zavarovanca z dnem, ko ne izpolnjujejo več pogojev za zavarovanje po kateri drugi točki 1. odstavka 15. člena zakona. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je tožniku prenehalo obvezno zdravstveno zavarovanje dne 31. 5. 2012, sam pa se je v obvezno zdravstveno zavarovanje vključil šele z dnem 15. 10. 2012. Glede na dejstvo, da tožnik v predsodnem postopku ni dokazal, da v spornem obdobju izpolnjuje pogoje za zavarovanje po kateri drugi zavarovalni podlagi, ima pa stalno prebivališče v RS, je toženec z izpodbijanima odločbama odločil, da ima tožnik že od 1. 6. 2012 dalje lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Toženec se ne strinja z obrazložitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, da sprememba statusa zavarovanca za nazaj ni dopustna, saj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča izhaja jasno pravno stališče, da je osebo mogoče vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje tudi za nazaj, če oseba v spornem obdobju ni bila zavarovana iz drugega naslova. Tako je v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 43/2014 z dne 22. 4. 2014 sprejeto stališče, da toženec ni zmotno uporabil določb Zakona in Pravil, ko je z izpodbijanima odločbama ugotovil, da je imel tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije namreč sprejelo stališče, da čeprav izhajajo Pravila iz vključitve v obvezno zavarovanje na podlagi prijave zavezanca, v 3. odstavku 12. člena določajo, da prijavo v zavarovanje izvede zavod sam na podlagi pravnomočne odločbe, če osebe v zavarovanje ne prijavi siceršnji zavezanec, oziroma v 13. členu Pravila določajo, da za fizično osebo, ki je sicer sama zavezana za prijavo, za katero zavod ugotovi, da izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje, zavod izda odločbo in po njeni dokončnosti po uradni dolžnosti prijavi osebo v obvezno zavarovanje, če tega ne stori oseba sama. Prav tako je v sodbi opr. št. Psp 268/2013 z dne 24. 10. 2013 Višjega delovno in socialno sodišče sprejelo stališče, s katerim toženec soglaša, da zakon določa obveznost zavarovanja. Kot je določeno v 6. členu Pravil, lastnost zavarovane osebe v obveznem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in pravilih, in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev. Glede na vse navedeno se toženec ne strinja, da je bilo pravno razmerje med tožnikom in tožencem glede obveznega zdravstvenega zavarovanja urejeno z izdano zdravstveno kartico kot identifikacijskim dokumentom zavarovane osebe v obveznem zavarovanju, ter da je imel tožnik v spornem obdobju pravnomočno urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje pri tožencu. Izdaja kartice zdravstvenega zavarovanja je le posledica prve prijave zavarovane osebe v obvezno zdravstveno zavarovanje in v tem kontekstu je potrebno razumeti tudi določbo 3. odstavka 78. člena ZZVZZ, ki določa, da se lastnost zavarovane osebe dokazuje s kartico zdravstvenega zavarovanja, ki je javna listina in jo izda zavod. S kartico zdravstvenega zavarovanja se po vloženi prijavi v zavarovanje zgolj dokazuje lastnost zavarovane osebe, in sicer na način, da se z njo dostopa do podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Tudi pravilnik o kartici zdravstvenega zavarovanja v 2. členu opredeljuje kartico zdravstvenega zavarovanja kot javno listino, s katero imetnik uveljavlja pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Ne strinja se, da je nezakonito posegel za nazaj v pravnomočno urejena pravna razmerja. Pravno razmerje, v katerem ima tožnik lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ je namreč že obstajalo na podlagi zakona, pri čemer pa je toženec o lastnosti zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju odločil z ugotovitveno odločbo, potem ko je s strani Občine A. šele naknadno zvedel za dejstvo, da je tožniku z dnem 31. 5. 2012 prenehalo obvezno zdravstveno zavarovanje kot občanu po 21. točki 1. odstavku 15. člena ZZVZZ. Ker je z navedenim dnem tožniku lastnost zavarovanca po zavarovalni podlagi kot občanu prenehala, in ker tožnik od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova, ga je toženec od 1. 6. 2012 dalje vključil v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ kot osebo s stalnim prebivališčem v RS, če ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz tega odstavka in si sama plačuje prispevek. V primeru, da bi vzdržala obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi, da gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, bi to pomenilo, da je edino zavarovanje, ki nastopi z dnem, ko so po zakonu izpolnjeni pogoji, zavarovanje novorojenčka in zavarovanje osebe, ki pride prvič v RS in s prihodom v RS izpolni pogoje za obvezno zavarovanje. V vseh ostalih primerih bi moral Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije poseči v ta razmerja z upravno odločbo in to po stališču sodišča samo za naprej. Nadalje opisuje še druge primere in situacije, do katerih bi prišlo, kolikor bi vzdržalo stališče sodišča prve stopnje. Poudarja, da potrditev sprejetega stališča pomeni razkroj socialne države, sistema zdravstvenega varstva ter tudi izničenje načela solidarnosti in temeljnega pravila, da gre za zakonsko oziroma statusno zavarovanje, to je zavarovanje, ki nastane in preneha že na podlagi samega zakona. Nadalje se sklicuje še na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki v 1. odstavku 18. člena v povezavi z 32. členom določa, da je popravek podatkov v evidenci zavarovanih oseb dovoljen tudi za nazaj oziroma, da ne gre za poseganje v pravnomočna pravna razmerja, ter omogoča pravico do dopolnitve, popravka, blokiranja ali izbrisa evidentiranih podatkov.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da ne drži, da sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ni dolžno opozoriti na njegovo pravico do priglasitve in povrnitve stroškov postopka. Določba 173. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 in 32/13) sodiščem nalaga obveznost, da udeležence v postopku opozori na pravico priglasitve stroškov in na rok, do katerega se lahko stroški priglasijo. V 2. členu Pravilnika je izrecno navedeno, da velja njegova uporaba tudi za stranke, v 3. členu Pravilnika pa je jasno napisano, da sodišče mora tistega, ki ima pravico do povrnitve stroškov, opozoriti na to pravico in da se to opozorilo in izjava upravičenca v zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov vpišeta v zapisnik. Na dveh narokih sodišče tožnika na to ni opozorilo, kar ima negativne posledice zanj. Tožnik je istega dne, ko je bila glavna obravnava zaključena, sodišču priglasil stroške in podredno predlagal vrnitev v prejšnje stanje, saj do zamude ni prišlo po njegovi krivdi, ampak zaradi ravnanja sodišča, ki tožnika ni pozvalo na priglasitev stroškov, čeprav bi ga moralo. S tem, ko sodišče določbe 173.a člena ZPP ni uporabilo, je storilo procesno kršitev, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa. Ne glede na dejstvo, da je tožnika v začetni fazi postopka zastopala odvetnica, sodišče napačno zaključuje, da tožnika ni dolžno opozoriti in pozvati k priglasitvi stroškov. Pravilnik velja za vse udeležence v postopku, ne glede na to, ali imajo pravno znanje ali ne. Poleg navedenega niti ZPP niti Pravilnik ne določata, da bi se stroški postopka morali priglasiti že ob sami vložitvi tožbe. Ker se je tožnik po vložitvi tožbe na dveh narokih zagovarjal sam, odvetnica, ki ga je zastopala ni mogla specificirati stroškov vnaprej, zato je obrazložitev sklepa nesmiselna. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zahtevku za vrnitev prejšnje stanje ugodi in odloči o stroških postopka.

4. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

K pritožbi toženca:

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki so v spisu, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Ni pa prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 2. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 11. 2012. S citirano odločbo je toženec odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk 1. odstavka 15. člena zakona in sam plačuje prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 6. 2012. V zadevi je sporno, ali tožnik v obdobju od 1. 6. 2012 do 15. 10. 2012 izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku Občina A. na podlagi 21. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ od 18. 5. 2011 dalje plačevala prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Iz pojasnila Občine A. z dne 17. 11. 2014 (listovna št. 29) je razvidno, da se je tožnik dne 18. 5. 2011 osebno zglasil v njihovi pisarni in je bil tudi istega dne prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi določbe 21. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Odločitev mu je bila sporočena ustno, pisno pa se je z uporabo informacijskega sistema izdala na predpisanem obrazcu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga C1). Glede na določbo 3. odstavka 15. člena ZZVZZ, veljavnega do 1. 6. 2012 (prenehanje uporabe z uveljavitvijo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - Ur. l. RS, št. 62/2010, v nadaljevanju: ZUPJS) je bilo navedeno zavarovanje praviloma za obdobje enega leta, s 1. 1. 2012 pa se je skladno z določili ZUPJS pristojnost za ugotovitveni postopek za priznanje pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje od lokalnih skupnosti prenesla na Centre za socialno delo (CSD). V primeru pozitivno rešenega zahtevka, vloženega pri CSD, isti organ tudi prijavi občana v obvezno zdravstveno zavarovanje, medtem, ko je občina stalnega bivališča plačnik prispevka (2. odstavek 30. člena ZUPJS). Glede na določila ZUPJS so morali tisti, ki so želeli ostati zavarovani na podlagi določil 21. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, po 1. 1. 2012 pri pristojnem CSD vložiti ustrezno vlogo, o čemer je Občina A. vse tedanje zavarovance obvestil z dopisom z dne 9. 12. 2011. Tožniku je Občina A., tako kot vsem tedanjim zavarovancem, dne 13. 1. 2012 poslal obvestilo, da obvezno zdravstveno zavarovanje, ki si ga je uredil preko Občine A., glede na datum njegove vloge, velja ob nespremenjenih pogojih najdlje do 31. 5. 2012. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, namreč tožnik ni sodil v tisto kategorijo zavarovancev, ki bi pri CSD uveljavili pravico do denarne socialne pomoči in s tem pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja. Občina A. je za tožnika odjavo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po 21. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ tožencu poslal šele dne 28. 9. 2012 in sicer, da se ga odjavi z dnem 31. 5. 2012. 8. Tožnik je v pritožbi zoper prvostopno odločbo toženca navajal, da ga je Občina A. odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja šele oktobra 2012 za nazaj z 31. 5. 2012, o čemer ga je toženec obvestil z dopisom 10. 10. 2012. Tožnik pa se je nato vključil v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz tega odstavka in si sama plačuje prispevke, od 15. 10. 2012 dalje. Med strankama torej ni sporno, da tožnik v času od 1. 6. 2012 do 15. 10. 2012 ni bil obvezno zdravstveno zavarovan.

9. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZZVZZ in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). ZZVZZ v 1. odstavku 12. člena določa, da je zdravstveno zavarovanje obvezno in prostovoljno. Obseg obveznega zdravstvenega zavarovanja določa zakon. Kdo so zavarovanci po tem zakonu je urejeno v 15. členu ZZVZZ. Po 20. točki 1. odstavka 15. člena se obvezno zdravstveno zavarujejo osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz tega odstavka in si sami plačujejo prispevke.

10. Na podlagi 2. odstavka 78. člena ZZVZZ lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov, najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. Lastnost zavarovane osebe se dokazuje z listino, ki jo predpiše zavod. Zavod tudi določi način prijave v zavarovanje in listine, potrebne pri uresničevanju zdravstvenega zavarovanja. Zakon je način prijave v zavarovanje prepustil ureditvi s podzakonskim aktom in sicer s Pravili, ki v 2. poglavju urejajo vprašanje pridobitve, spremembo oziroma izgubo lastnosti zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zavarovanje po zakonu in Pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno zavarovanje ne izpolnjuje pogojev (1. odstavek 6. člena Pravil).

11. Glede na to, da tožnik v spornem obdobju od 1. 6. 2012 ni bil zavarovan iz drugega naslova, je pogoje za vključitev v zavarovanje kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, izpolnjeval že 1. 6. 2012. V 20. točki 9. člena Pravil je določeno, da osebe iz 20. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ pridobijo lastnost zavarovanca z dnem, ko ne izpolnjujejo več pogojev za zavarovanje po kateri drugi točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ torej nastopi s prvim naslednjim dnem po prenehanju zavarovanja po eni izmed točk 1. odstavka 15. člena zakona in traja do izpolnjevanja pogojev za zavarovanje po kateri drugi točki 1. odstavka 15. člena zakona.

12. Glede na to, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za zavarovanje po drugi podlagi, ima pa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je toženec pravilno odločil, da ima lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ že od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanja plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, saj od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova in ne šele od 15. 10. 2012 dalje.

13. Primarna dolžnost za obvezno zdravstveno zavarovanje je na strani zavarovane osebe. Če zavod oziroma toženec naknadno ugotovi, da je oseba opustila zakonsko dolžnost in ni vložila prijave v obvezno zdravstveno zavarovanje po ustrezni podlagi, zavod osebo v zavarovanje prijavi po pravilnem statusu oziroma uskladi njen status z zakonom in Pravili. Tožnik je pravico do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje s strani občine pridobil za obdobje od 18. 5. 2011 do 18. 5. 2012 na podlagi 21. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, o čemer je bil izrecno obveščen tudi s strani Občina A. z dopisom z dne 13. 1. 2012. Po navedeni točki ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje traja do izteka priznanja pravice. Zavezanec pa si uredi zavarovanje po drugi ustrezni zakonski podlagi po prenehanju pogojev za zavarovanje. Obveznost zavarovanja je vezana na vzpostavitev pravnega razmerja. V določbi 13. člena Pravil je določeno, da za fizično osebo, ki je sama zavezanec za prijavo in za katero zavod ugotovi, da izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje ali da bi oseba morala biti zavarovana po drugačnem statusu, kot je prijavljena v zavarovanje, izda odločbo in po njeni dokončnosti po uradni dolžnosti prijavi osebo v obvezno zavarovanje oziroma uskladi njen status z zakonom in Pravili, če tega ne stori oseba sama. Toženec je z izpodbijanima odločbama lastnost zavarovanca ugotovil pri tožniku za nazaj, vendar je za tako ugotovitev imel podlago v določbi 14. člena Pravil, kjer je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in Pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oziroma pravnomočne odločbe sodišča. 14. Zdravstvena kartica kot identifikacijski dokument, tudi če jo oseba ima, ne izkazuje pravnega razmerja med njim in tožencem v smislu pravnomočnega razmerja. S kartico zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba po vloženi prijavi v zavarovanje uveljavlja pravice iz zdravstvenega zavarovanja (78. člen ZZVZZ).

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 2. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 11. 2. 2013 in št. ... z dne 14. 11. 2011 ter priznanje stroškov postopka zavrnilo.

K pritožbi tožnika:

16. Glede na takšno odločitev pritožbenega sodišča, ko tožnik v sporu ni uspel in ker na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP že iz tega razloga ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, je tožnikova pritožba neutemeljena. Do drugih pritožbenih razlogov se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.