Jedro

Upravna organa sta imela v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zaključek, da predmetni objekt ni bil zgrajen pred 31.12.1967, saj se je v tem obdobju z gradnjo šele pričelo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano prvostopno odločbo je gradbena inšpektorica tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi gradnjo stanovanjskega objekta dvojčka približnih tlorisnih izmer 10,00 x 8,00 metrov, garažo tlorisnih izmer 4,70 x 4,85 metrov in kurilnico tlorisnih izmer 2,83 x 4,85 metrov, vse zgrajeno na zemljišču s parcelno št. 1813/1 k.o. ... (1. točka izreka) ter da v roku 90 dni od prejema odločbe odstrani navedeni objekt in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka). Tožnika je opozorila, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka). S 4. točko izreka je bila za ta objekt prepovedana izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba, promet z njim ali zemljiščem, na katerem je, ter sklepanje pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. Razen tega je bilo še odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor po inšpekcijskem pregledu dne 19.11.2009 in zaslišanju strank dne 16.12.2009 ugotovil, da je na zemljišču s parcelno številko 1813/1 k.o. ... zgrajen stanovanjski objekt - dvojček približnih tlorisnih izmer 10,00 x 8,00 metrov, kot del tega objekta pa še garaža tlorisnih dimenzij 4,70 metrov x 4,85 metrov in kurilnica 2,83 x 4,85 metrov. Upravni organ je ugotovil, da je leta 1967 na tem zemljišču stal stanovanjski objekt, ki je bil last staršev zavezanca, in h kateremu se je dogradil dvojček takratnega investitorja A. (sedaj sta lastnici objekta B. in C.), za katerega si je le-ta pridobil gradbeno dovoljenje. Nato pa je tožnik prvotni stanovanjski objekt podrl in zgradil obravnavani stanovanjski objekt, za katerega si ni pridobil ustreznega gradbenega dovoljenja. Z gradnjo je pričel leta 1967, zaključil pa jo je okoli leta 1980. Po določbi prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami) se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo v smislu 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Iz tega razloga je gradbeni inšpektor v skladu s 26. členom ZGO-1 ter 152. členom ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo. Izvršba se bo opravila v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi pa so v skladu s 158. členom ZGO-1. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-140/2010-3 z dne 24.6.2010 njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopna odločba pravilna, saj je bilo ugotovljeno, da za predmetno gradnjo tožnik nima gradbenega dovoljenja, zato mu je bil na podlagi 152. člena ZGO-1 pravilno izrečen inšpekcijski ukrep. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ še pojasnjuje, da je tožnik, kot izhaja iz zemljiške knjige, lastnik predmetne nepremičnine, s tem pa so nanj s pravicami prešle tudi obveznosti in posledice nelegalne gradnje. Izrek inšpekcijskega ukrepa ne zastara, v obravnavani zadevi pa tudi ni podlage za uporabo 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, po kateri šteje, da imajo uporabno dovoljenje po samem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31.12.1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so grajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Iz tožnikovega zaslišanja namreč izhaja, da je bil izkop izveden v letu 1967, nato pa je bila gradnja postopoma nadaljevana. Tudi iz zaslišanja B. izhaja, da je bil prvotni objekt odstranjen v letih 1969 in 1970, nato pa je D. starejši začel z gradnjo novega, ki ga je naslonil na njihov objekt, katerega so začeli graditi marca 1968. Na osnovi tega ministrstvo zaključuje, da sporni objekt ni bil zgrajen pred 31.12.1967. Ker je bil prejšnji objekt skoraj v celoti porušen, pa je bilo potrebo za novogradnjo, pa tudi če je to nadomestna gradnja, pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da je predmetno nepremičnino podedoval, zato je utemeljen njegov ugovor, da ni zavezanec za predmetni inšpekcijski ukrep. Sklicuje se tudi na načelo sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN, Uradni list RS, št. 43/2007 s spremembami) ter na to, da pred Okrajnim sodiščem v Mariboru teče postopek za sodno ureditev meje predmetnega zemljišča s sosednjimi parcelami. Tožnik tudi zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo, na kateri naj ga zasliši kot stranko in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, ki med strankama niso sporna, je na zemljišču s parcelno št. 1813/1 k.o. ..., katerega lastnik je tožnik, brez gradbenega dovoljenja zgrajen stanovanjski objekt dvojček tlorisnih izmer 10,00 x 8,00 metrov, garaža tlorisnih izmer 4,70 x 4,85 metrov in kurilnica tlorisnih izmer 2,83 x 4,85 metrov. V skladu z zgoraj citiranimi določili prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je to nelegalna gradnja. Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta tudi pravilno odredila ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik, ki je po podatkih zemljiške knjige lastnik predmetne nepremičnine, ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobljeno. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Tožnik tudi s tožbenimi navedbami ne more pripeljati do drugačne odločitve. Okoliščina, da je tožnik predmetno nepremičnino podedoval, je bila znana že v upravnem postopku in, kot je tožniku pravilno pojasnil že drugostopni organ, na odločitev v zadevi ne vpliva. Razen tega sta imela upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zaključek, da predmetni objekt ni bil zgrajen pred 31.12.1967, saj se je v tem obdobju z gradnjo šele pričelo. Na odločitev v predmetni zadevi pa tudi okoliščina, da pred rednim sodiščem teče sodni postopek za ureditev meje nima nobenega vpliva. Izrečen ukrep pa je tudi skladen z načelom sorazmernosti, ki ga v inšpekcijskih postopkih določa 7. člen ZIN. Pristojna inšpektorica je imela materialnopravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe v zgoraj citiranih zakonskih določilih, pri tem pa je izrečen ukrep primeren glede na težo kršitve in takšen, da se s tem doseže namen predpisa.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev (drugi odstavek

59.

člena ZUS-1

Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.