Jedro

Ne drži navedba revidentke, da glede nezakonitosti dolžine odpovednega roka ni bilo podlage za izdajo ugotovitvene sodbe, saj je stališče, da določba o odpovednem roku, če je vsebovana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja element odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega zakonitost se lahko uveljavlja v skladu z določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi VIII Ips 430/2009.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, v kateri je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu (tožniku) z dne 11. 9. 2009, v drugi točki izreka, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje po izteku 45 dnevnega odpovednega roka, nezakonita in se v tem delu razveljavi. V drugi točki izreka je ugotovilo, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka, ki teče od 12. 9. 2009 dalje. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev daljšega odpovednega roka izhaja iz trditev tožnika o delovni dobi, ki je zanj tekla od 11. 7. 1979 dalje, prav tako pa so podani tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in tožbo zavrže. Vztraja pri stališču, da v obravnavani zadevi ni podlage za izdajo ugotovitvene sodbe. Določba tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dopušča ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer jo je mogoče uporabiti le v primeru uveljavljanja nezakonitih razlogov za odpoved ter za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot celote. Vsebina tožbe pa se mora še vedno nanašati na konkretno posledico, ki iz tega sledi, to pa je, da pravno razmerje še naprej obstoji, da ga je delodajalec dolžan priznati in tudi izplačati denarni zahtevek, ki iz tega sledi. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah in sklepih VIII Ips 231/2009, VIII Ips 189/2009 in VIII Ips 197/2009 in še nekaterih podobnih zadevah potrdilo sodbe višjega sodišča, s katerimi je bila zavržena tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovednega roka ter le za ugotovitev dolžine odpovednega roka. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da se tak zahtevek nanaša na ugotovitev dejstev, glede katerih ni predvideno pravno varstvo. Enako je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 689/2009 ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo zamudno sodbo in zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da so redne odpovedi tožnikom z v 2. točki določenim 45 dnevnim odpovednim rokom nezakonite in se v tem delu razveljavijo. Navedlo je, da lahko delavec v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR zahteva le ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, druge odločitve delodajalca v podani odpovedi pa za delavca nimajo neposrednega učinka. Ta lahko šele v roku 30 dni po (njegovi oceni) nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja do izteka daljšega odpovednega roka in za ta čas plačilo plač, prispevkov in drugih dajatev. Če delavec uveljavlja le nezakonitost datuma prenehanja delovnega razmerja, ni upravičen do ugotovitvene tožbe na podlagi določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, temveč lahko postavi le dajatveni zahtevek. Če je mogoče postaviti dajatveni zahtevek, se šteje, da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Tožba je preuranjena, saj ima v skladu s stališčem pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 689/2009 v konkretnem primeru delavec sodno varstvo v roku 30 dni od po njegovi oceni nepravilnega datuma prenehanja delovnega razmerja. Ni bilo ovire, da bi tožnik postavil zahtevek za priznanje delovne dobe, izplačilo plač za sporno obdobje in plačilo razlike odpravnine. Nedopusten je tudi zahtevek v 2. točki tožbenega zahtevka, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka. Tožnik bi lahko postavil le dajatveni zahtevek za čas po priznanem odpovednem roku s strani delodajalca. Ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj v tožbi ni navedbe dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik v tožbi ni niti opisno navedel, kje naj bi dopolnil 27 let delovne dobe in iz katerega razloga naj bi se vsa njegova delovna doba kot kontinuirana delovna doba vštevala v izpolnjeno delovno dobo pri toženi stranki. Vštevanje delovne dobe pri prejšnjih delodajalcih bi se lahko dokazovalo le s prevzemom dejavnosti in prevzemom zaposlenih, tega pa ni niti opisno obrazložil. Obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je pomanjkljiva in napačna oziroma v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj niti ni navedeno, v katerih družbah sodišče tožniku priznava kontinuiteto delovnega razmerja in za koliko časa. Navedba, da naj bi bilo iz delovne knjižice razbrati, da ima tožnik pri delodajalcih, ki naj bi bili pravni predniki tožene stranke, več kot 25 let delovne dobe, je protispisna, saj tožnik v tožbi ne navaja, pri katerih delodajalcih je delal (razen enega) pred zaposlitvijo pri toženi stranki. Navedba sodišča, da se je z vpogledom v sodni register prepričalo o pravnih prednikih tožene stranke je napačna, saj tožena stranka pravnih prednikov nima.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je tako delavcu dana možnost posebnega ugotovitvenega zahtevka, katerega uveljavljanje je vezano na prekluzivni rok.

7. Stališče, da določba o odpovednem roku, če je vsebovana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja element odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katerega zakonitost se lahko uveljavlja v skladu z določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi VIII Ips 430/2009. Pojasnilo je, da določitev odpovednega roka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni določitev dejanskega datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V okviru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko na zakonitost datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi odločilno vpliva prav določitev pravilnega oziroma zakonitega odpovednega roka.

8. Revizijsko zavzemanje, da glede nezakonitosti dolžine odpovednega roka ni bilo podlage za izdajo ugotovitvene sodbe (1) je zato neutemeljeno, sklicevanje na argumente pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 689/2009 pa brez pomena, saj je bil sklep v tej zadevi razveljavljen prav s sklepom v omenjeni revizijski zadevi. Zavrniti je treba tudi revizijska navajanja o pomanjkanju pravnega interesa za takšno tožbo, saj je, kot pojasnjeno, ugotovitvena tožba določena že s posebnim predpisom. Pravnega interesa v tem primeru ni treba zatrjevati, saj je takšna tožba predvidena že z zakonom (primerjaj drugi odstavek 181. člena ZPP). Ne drži tudi navedba revidentke, da naj bi Vrhovno sodišče v zadevah VIII Ips 231/2009, VIII Ips 189/2009, VIII Ips 197/2009 pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da se tak zahtevek nanaša na ugotovitev dejstev, glede katerih ni predvideno sodno varstvo; zavrženje tožbe v tem delu namreč sploh ni bilo predmet revizijske presoje in se o tem Vrhovno sodišče ni opredelilo.

9. Prav tako je neutemeljena navedba revidentke, da je zahtevek nedopusten tudi v delu za ugotovitev, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka, ki teče od 16. 9. 2009 dalje (pravilno od 12. 9. 2009 dalje). Tožnik bi zahtevek v tem delu sicer res lahko oblikoval v smeri, da mu delovno razmerje traja do poteka 150 dnevnega odpovednega roka, vendar pa tudi iz podane formulacije zahtevka in odločitve smiselno izhaja prav to.

10. Zavrniti je treba tudi revizijski očitek, da v tožbi niso navedena dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, saj naj tožnik v tožbi ne bi navedel, kje naj bi izpolnil 27 let (pravilno 30 let) delovne dobe in iz katerega razloga naj bi se vsa njegova delovna doba vštevala v izpolnjeno delovno dobo pri toženi stranki. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava ;

pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku (2).

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov) (3), saj ta sodba temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (v skladu s sistemom afirmativne litiskontestacije) priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek. Tožnik je trditvenemu bremenu (v skladu z 92. členom ZDR) zadostil z navedbo dolžine delovne dobe, ki naj se upošteva pri dolžini odpovednega roka (4), pojasnil pa je tudi delovnopravno kontinuiteto z navedbo, da je tožena stranka zgolj nadaljevala posle ter prevzela tako dejavnosti, stranke, kot tudi vse zaposlene pri prejšnjih tožnikovih delodajalcih. Navedeno zadostuje za sklepčnost tožbe, neskladje s predloženimi dokazi pa pri tem ni bilo ugotovljeno. Iz enakih razlogov je treba zavrniti tudi očitek procesne kršitve v zvezi s pomanjkljivimi razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Revdientka izpodbijani sodbi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da naj bi bila navedba v sodbah, da je iz delovne knjižice razbrati, da ima tožnik pri delodajalcih, ki naj bi bili pravni predniki tožene stranke več kot 25 let delovne dobe, protispisna, saj tožnik v tožbi ne navaja pri katerih delodajalcih je delal pred zaposlitvijo pri toženi stranki.

Ta procesna kršitev je namreč podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb, torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

Kot pojasnjeno zgoraj, pa pri presoji pogojev za zamudno sodbo sodišče ne izvaja in ocenjuje dokazov, zaradi česar so navedbe o tem, kaj izhaja iz delovne knjižice za odločitev nerelevantne oziroma jih je treba razumeti le v smeri ugotovitve, da dokaz z delovno knjižico ni v nasprotju s tožbenimi trditvami. V reviziji ponovljeno grajo, da je navedba, da se je sodišče z vpogledom v sodni register prepričalo o pravnih prednikih tožene stranke, napačna, pa je v razlogih svoje sodbe pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlog niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glede na to, da ni bilo predmet revizije, pa tudi sicer ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, revizijsko sodišče zgolj dodaja, da je dostavek, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu "razveljavi", nepravilen.

Op. št. (2): Prim. 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP.

Op. št. (3): Pri tem je pomembno le, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju predloženimi dokazi - prim. 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP.

Op. št. (4): V drugem odstavku 92. člena ZDR (v prvotnem besedilu), ki se glede na prehodno določbo 90. člena ZDR - A (Ur. l. RS št. 103/2007) še vedno uporablja, je za delavce, ki imajo najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu, pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov določen 150 dnevni odpovedni rok.