Jedro

Ni sprejemljivo nakazovanje zahteve, da ima enak učinek, kot v določbi 416. člena ZKP navedeni pogoji, tudi dejstvo, da je bil kazenski zakonik, na podlagi katerega je bila obsojencu izrečena pravnomočna obsodilna sodba, odpravljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 16.7.2002 zavrnil zahtevo zagovornika obsojenega F.B. za spremembo pravnomočne sodne odločbe v smislu določb 416. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.1.2003 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik D.H. iz M.S., je dne 5.3.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije primarno obsojenemu s sklepom odobri predlog za obnovo postopka, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V napadenih sklepih ni kršitev postopka ali materialnega zakona. Po vsebini zagovornik napada sodbo, s katero je bil obsojeni kaznovan v letu 1952. Glede na določbo 559. člena ZKP sme obsojenec ali njegov zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi ZKP, ta rok pa je že potekel, saj je ZKP pričel veljati 1.1.1995. Ustavno sodišče je z odločbo pozvalo zakonodajalca, da rok podaljša, vendar zakonodajalec tega še vedno ni storil. Zato bi bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper to sodbo prepozna. Vrhovno državno tožilstvo pa bo v tem delu zahtevo štelo za pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Vojaškega sodišča v Splitu, saj državnega tožilca ne omejuje navedeni rok in bo po oceni podatkov v spisu odločilo o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe Zakona o kazenskem postopku ter Kazenskega zakonika, pri čemer se sklicuje na 1., 2. in 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ne da bi kršitve postopka in kazenskega zakona konkretno opredelil. Vložnik zahteve v pretežnem delu napada sodbo Vojaškega sodišča v Splitu z dne 8.11.1952 ter ji očita, da temelji na izsiljenem priznanju in prav tako izsiljenem, krivem pričevanju.

Obsojencu je bila kršena pravica do pritožbe, ker sodba nima pravnega pouka, prav tako so s sodbo bile kršene določbe o izrekanju kazni. Trdi, da gre v tej zadevi tudi za povsem nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in da je zaradi tega obnova kazenskega postopka nujna.

Izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ugotavlja, da ni zakonskih pogojev za uveljavljanje pravice do obnove po določbah 416. člena ZKP in da zahteva tudi ne ponuja obnovitvenega razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Sodišče povsem pravilno razlaga določbo 416. člena ZKP in tudi utemeljeno ugotavlja, da ni izpolnjen njen temeljni pogoj, ki zadeva obstoj odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ali obstoj odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na kakšen razlog za obnovo postopka. Glede na takšno določbo ni sprejemljivo nakazovanje zahteve, da ima enak učinek dejstvo, da je Kazenski zakonik, na podlagi katerega je bila obsojencu izrečena pravnomočna obsodilna sodba, bil odpravljen. Po drugi strani pa vložnik zahteve, ki v bistvu opozarja na nezakonitost pravnomočne sodbe vojaškega sodišča, tudi ne navaja določno, na katera nova dejstva in nove dokaze, ki jih sodišče ni presodilo, opira vloženo zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Po povedanem sodišče s pravnomočnim sklepom ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka in tudi ne kazenskega zakona. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obsojenega F.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).