Jedro

Po Pravilniku o načinih in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov (Ur.l. SRS, št. 33/71), ki je veljal v času spornega razmerja, kot tudi po novem Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.l. RS, št. 87/2002) je namen preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev varovanje življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanje nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanje invalidnosti. Predhodni preventivni zdravstveni pregled, ki ga izvaja medicina dela, obsega tudi delavčevo anamnezo (delovno, osebno, družinsko, socialno) in je zato delavec dolžan svojo anamnezo vestno in pošteno podati. Na tem pregledu je dolžan zdravnika seznaniti s svojimi zdravstvenimi težavami in delovnimi omejitvami, torej tudi s tem, da ima status delovnega invalida. Če je delavec zavestno zamolčal dejstvo, da je delovni invalid, je to razlog za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke in sicer razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 12.8.2000 ter sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 28.9.2000, zavrnilo pa je tudi reintegracijski ter reparacijski zahtevek ter odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 339. in 340. členu ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker v sodbi ni obrazložitve oziroma navedb razlogov za tožnika odločilnem dejstvu, zakaj je brez izvedbe s strani tožnika predlaganih dokazov po zaslišanju prič, v celoti verjelo izpovedbi tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja zakaj oziroma na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo, da tožnik ni z ničemer dokazal, da obstaja dvom o verodostojnosti izpovedbe tožene stranke, da ji tožnik ni povedal ob prvi sklenitvi delovnega razmerja, da je invalid in da ima zaradi tega določene omejitve. Tožnik je prav ta dejstva obširno obrazložil v tožbi pod točko 3, s tem, da je v ta namen predlagal zaslišanje dveh prič, ki sta bili prisotni ob več razgovorih, iz katerih je nedvomno izhajalo, da je toženec gospod S. V. vedel že pred nastopom delovnega razmerja, kako je s tožnikovo invalidnostjo kot z omejitvami. Zato je neverjeten zaključek sodišča prve stopnja, da tožnik ni z ničemer dokazal, da obstaja dvom v verodostojnost izpovedbe tožene stranke, ko pa mu je prav sodišče to možnost odvzelo z neobrazloženim sklepom o zavrnitvi tozadevno predlaganih dokazov in sicer zaslišanje prič, kar je prav tako bistvena kršitev določb 2. odst. 287. člena ZPP (glede obrazložitve sklepa). Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zaradi neugotovitve dejanskega stanja po načelu ugotavljanja materialne resnice predvsem v smeri neizvedbe predlaganih dokazov tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravno relevantnega dejstva in sicer ali je tožnik na preventivnem zdravniškem pregledu seznanil zdravnika z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ-a z dne 7.2.1995, na podlagi katere je bil spoznan za invalida III. kategorije, saj iz dosedaj izvedenega dokaznega postopka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti oziroma preveriti tožnikovo trditev, da je to storil. Iz zdravniškega spričevala (priloga B 2) izhaja, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu - pomožni delavec - dela v slikopleskarstvu, kar prej kaže na to, da zdravnik medicine dela, ki je opravil zdravniški preventivni pregled tega sploh ni vedel. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in toženca sprejelo preuranjeno dokazno oceno in zaključek, da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja s toženo stranko zamolčal bistveni podatek o svoji zdravstveni sposobnosti za opravljanje dela, zato ker toženi stranki ni izročil odločbe ZPIZ-a z dne 7.2.1995, s katero mu je bil priznan status invalida III. kategorije, z določenimi omejitvami pri delu, katero pa bi vsekakor moral izročiti, saj bi si le na takšen način lahko zagotovil, da bi tožena stranka lahko upoštevala omejitve navedene v njej. Omejitve so določene ravno iz tega razloga, da se ne poslabša zdravstveno stanje invalidu s preostalo delovno zmožnostjo. Sodišče prve stopnje ni poklonilo vere tožniku, ki je sicer izpovedal, da je zdravniku povedal, da je invalid III. kategorije, saj, če bi to res storil, bi s seboj k zdravniku vzel tudi odločbo ZPIZ-a in se ne bi zanašal na to, da to odločbo izda zdravnik na P., kamor je šel na preventivni zdravniški pregled in to kljub temu, da je doma v M..

Po Pravilniku o načinih in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov (Ur.l. SRS št. 33/71), ki je veljal v času spornega razmerja, kot tudi po novem Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.l. RS št. 87/2002) je namen preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev prav varovanje življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanje nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanje invalidnosti. S preventivnimi zdravstvenimi pregledi delavcev se ugotavlja zlasti delavčevo zdravje in zmožnost za opravljanje določenega dela v delovnem okolju. V skladu z Zakonom o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD - Ur.l. RS št. 56/99, 64/01) mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev za vse oblike preventivnih zdravstvenih pregledov in zagotoviti plačila za te storitve. Zaradi ugotovitve kandidatove zdravstvene možnosti za opravljanje dela mora delodajalec na svoje stroške napotiti kandidata na predhodni zdravstveni pregled v skladu s predpisi o varstvu in zdravju pri delu tudi po 26. členu novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Predhodni preventivni zdravstveni pregled, ki ga izvaja medicina dela, pa obsega med drugim zlasti delavčevo anamnezo (delovno, osebno, družinsko, socialno). Delavec je dolžan vestno in pošteno podati svojo anamnezo, kar pomeni, da je dolžnost delavca, da na predhodnem zdravstvenem pregledu zdravnika seznani s svojimi zdravstvenimi težavami, zlasti še v primeru, ko mu je znano, da ima status delovnega invalida. Iz teh določb pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih jasno izhaja dolžnost delavca, da zdravnika medicine dela seznani z vsemi svojimi težavami, zlasti o svojem zdravstvenem stanju v primeru, če je podana invalidnost III. kategorije, kot je bilo to podano v konkretnem primeru. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika, da bi moral vse te podatke preskrbeti izdajatelj zdravniškega spričevala o oceni delovne zmožnosti, v konkretnem primeru Javni zavod, Zdravstveni dom Ptuj, dispanzer za medicino delo, prometa in športa.

Delavcu lahko zakonito preneha delovno razmerje po 8. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), če sta izpolnjena dva pogoja in sicer, da je bil delavec ob sklenitvi delovnega razmerja seznanjen z bistvenimi pogoji dela, ki ga bo opravljal, prav tako pa mora obstajati delavčev krivdni odnos do zamolčanja podatkov, ki se kaže v tem, da je zavestno zamolčal podatke, ki se nanašajo na njegove osebne lastnosti, kot so invalidnost, zlasti še, če mu je zaradi tega priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami, kot je to v konkretnem primeru. Iz odločbe ZPIZ z dne 7.2.1995 jasno izhaja, da tožnik lahko opravlja le lahko fizično delo (do 10 kg), ne s pogostim, globokim sklanjanjem in ne v prisilni drži ledvene hrbtenice in ne z dolgotrajno hojo ali stojo, občasno sede. Te omejitve pa so take, da bi moralo biti tožniku povsem jasno, da v kolikor bo to povedal zdravniku, ne bo dobil ustreznega zdravniškega spričevala. Če tožnik zdravnika ni seznanil o tem, da je invalid III. kategorije in da ga tudi ni opozoril na vse omejitve, vedel pa je, da bo opravljal slikopleskarska dela, za katera je splošno znano, da ni sedeče delo, ampak delo, ki zahteva pogosto sklanjanje, prisilne drže ter veliko hoje, so po zaključku pritožbenega sodišča podani vsi zakoniti pogoji za izdajo sklepa na podlagi 8. točke 1. odst. 100. člena ZDR.

Ker tožnik zatrjuje, da je zdravnika seznanil o tem, da je invalid III. kategorije, pa pritožbeno sodišče le meni, da je potrebno z zaslišanjem zdravnika, ki je opravil preventivni zdravstveni pregled, razčistiti to še vedno sporno vprašanje, ki je zelo pomembno za odločitev o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Pooblaščenec tožnika je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer predlagal zaslišanje zdravnika I. K., vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza za razjasnitev spornih okoliščin ni potrebna, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ostalo neugotovljeno odločilno pravno relevantno dejstvo. Sodišče prve stopnje naj dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z zaslišanjem zdravnika ter razčisti to sporno vprašanje in po dopolnitvi dokaznega postopka naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je po določbi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.