Jedro

Pritožbeno sodišče ni sledilo izvajanjem, da se denarna kazen v postopku za zavarovanje lahko izvrši tudi s spremembo denarne kazni v zapor po pravilih 33. čl. ZIZ, kar naj bi izhajalo iz 4. alinee I. odst. omenjenega člena, ki določa, da se denarna kazen lahko izreče dolžniku, če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da je omenjena določba o izrekanju denarne kazni splošne narave. Zaradi specifičnega namena, ki ga ima kazen pri zavarovanju takih nedenarnih terjatev, ki jih lahko opravi le dolžnik, se za izrekanje in izvršitev denarne kazni v takih primerih uporabljajo pravila 226. člena, na kar nedvoumno napotuje določba čl. 273/II ZIZ, ki pravi, da sodišče v primeru, ko dolžniku naloži, da se mora vzdržati določenih dejanj, določi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z II. odst. 226. čl. ZIZ in da v primeru kršitve prepovedi ravna po določbi III. odst. istega člena. Omenjena odstavka 226. čl. ZIZ določata, da sodišče s sklepom izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Višina kazni, ki se jo lahko izreče fizični osebi je največ 1.000.000,00 SIT (in ne 300.000,00 SIT kot po splošni določbi 33. čl. ZIZ). Če dolžnik obveznosti ne izpolni, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo višjo denarno kazen za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bi izpolnil obveznosti. Tako postopa sodišče dokler vsota izrečenih kazni ne doseže desetkratnega zneska najvišjega dovoljenja zneska za posamezno kazen. Če upnik - tožnika predlagata sankcijo za neizpolnitev obveznosti ali neplačilo izrečene kazni, za katero v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ni podlage, sodišče tak predlog oziroma del predloga pač zavrne kot neutemeljen. Sicer pa zadostuje, da upnik predlaga izrek denarne kazni za primer, če dolžnik ne bi izpolnil naložene obveznosti. Na podlagi določila čl. 226/III ZIZ opravi izvršbo za tako izrečeno kazen sodišče po uradni dolžnosti in sicer na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Le-ta bo torej izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem bo sodišče (po uradni dolžnosti) opredelilo predmet izvršbe, torej stvar ali pravico dolžnika, iz katere naj se poravna denarna terjatev sodišča (kazen) do dolžnika.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženima strankama prepove vsakršno dejanje v sodbi, ki sta jo zasedali tožeči stranki, nahaja pa se v stanovanju last toženih strank in sicer vsakršna dejanja, ki bi upnikoma lahko povzročila škodo, posebej izpraznitev sobe in vsakršna sprememba v sobi. Na poziv sodišča sta tožeči stranki svoj predlog dopolnili tako, da sta predlagali, naj sodišče toženima strankama v primeru, da bi kršila začasno odredbo, izreče denarno kazen v višini 300.000,00 SIT za vsakega, ki jo morata poravnati v 15 dneh; če dolžnika ne bi plačala denarne kazni, naj se le-ta izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000,00 SIT določi en dan zapora. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tako dopolnjen predlog za izdajo začasne odredbe, ker ga tožnika nista v celoti dopolnila tako, da bi bil sposoben za obravnavanje; navedla sta namreč sredstvo zavarovanja - denarno kazen, ne pa predmeta zavarovanja.

Tožeči stranki sta zoper sklep vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da se sklep o zavrženju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnika navajata, da sta tožnika kot predmet zavarovanja navedla spremembo denarne kazni v zapor, predmet zavarovanja je torej osebna svoboda toženih strank. Poleg tega se izvršitev denarne kazni po 33. čl. ZIZ lahko izvrši tudi v postopku za zavarovanje, saj je v 4. alinei tega člena izrecno določeno, da sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku tudi, če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav sta pritožnika kot pritožbene razloge navedla vse tri razloge po 338. čl. ZPP se njuna izvajanja nanašajo le na bistveno kršitev določb postopka. In čeprav sodišče druge stopnje ni sledilo njunim pritožbenim razlogom je na podlagi določila čl. 354/I v zvezi s čl. 366 ZPP zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče ni sledilo izvajanjem, da se denarna kazen v postopku za zavarovanje lahko izvrši tudi s spremembo denarne kazni v zapor po pravilih 33. čl. ZIZ, kar naj bi izhajalo iz 4. alinee I. odst. omenjenega člena, ki določa, da se denarna kazen lahko izreče dolžniku, če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da je omenjena določba o izrekanju denarne kazni splošne narave. Zaradi specifičnega namena, ki ga ima kazen pri zavarovanju takih nedenarnih terjatev, ki jih lahko opravi le dolžnik, se za izrekanje in izvršitev denarne kazni v takih primerih uporabljajo pravila 226. člena, na kar nedvoumno napotuje določba čl. 273/II ZIZ, ki pravi, da sodišče v primeru, ko dolžniku naloži, da se mora vzdržati določenih dejanj, določi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z II. odst. 226. čl. ZIZ in da v primeru kršitve prepovedi ravna po določbi III.

odst. istega člena. Omenjena odstavka 226. čl. ZIZ določata, da sodišče s sklepom izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Višina kazni, ki se jo lahko izreče fizični osebi je največ 1.000.000,00 SIT (in ne 300.000,00 SIT kot po splošni določbi 33. čl. ZIZ). Če dolžnik obveznosti ne izpolni, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo višjo denarno kazen za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bi izpolnil obveznosti. Tako postopa sodišče dokler vsota izrečenih kazni ne doseže desetkratnega zneska najvišjega dovoljenja zneska za posamezno kazen. Če upnik - tožnika predlagata sankcijo za neizpolnitev obveznosti ali neplačilo izrečene kazni, za katero v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ni podlage, sodišče tak predlog oziroma del predloga pač zavrne kot neutemeljen.

Sicer pa zadostuje, da upnik predlaga izrek denarne kazni za primer, če dolžnik ne bi izpolnil naložene obveznosti. Na podlagi določila čl. 226/III ZIZ opravi izvršbo za tako izrečeno kazen sodišče po uradni dolžnosti in sicer na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Le-ta bo torej izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem bo sodišče (po uradni dolžnosti) opredelilo predmet izvršbe, torej stvar ali pravico dolžnika, iz katere naj se poravna denarna terjatev sodišča (kazen) do dolžnika.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje torej ni postopalo pravilno, ko je od tožnikov zahtevalo, naj kot predmet izvršbe navedeta toženčeve (dolžnikove) stvari ali premoženjske oz. materialne pravice, na podlagi katerih bi se lahko opravila izvršba za izterjavo denarne kazni, če bi bilo to potrebno. Določilo čl. 32//I, ki določa, da so dolžnikove stvari in premoženjske pravice predmet izvršbe za poplačilo terjatve se nanaša le na denarne terjatve. V konkretnem primeru pa je terjatev upnikov - tožečih strank nedenarna, namreč opustitev motenja soposesti. Izrekanje denarnih kazni, ki naj dolžnika prisilijo v dejanja, ki jih lahko opravi samo on, je le sredstvo izvršbe oziroma zavarovanja, ne pa denarna terjatev. Predmet zavarovanja tožečih strank, to je pravica, na katero se nanaša zavarovanje je vzdržanje toženih strank od vsakršnih dejanj, ki bi tožnikoma lahko povzročila škodo. To sta tožnika navedla že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, v dopolnjenem predlogu pa sta navedla še sredstvo izvršbe, denarno kazen, ki naj jo sodišče izreče tožencema, če bi prekršila začasno odredbo. Tako dopolnjena vloga tožnikov vsebuje vse sestavine iz čl. 40/I ZIZ in je sposobna za obravnavanje. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z določbami čl. 108/IV ZPP v zvezi s čl. 15 in 40/I ZIZ, ko je s sklepom zavrglo predlog tožnikov, zato je sodišče druge stopnje ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje kot izhaja iz izreka tega sklepa.