Jedro

Prekarij predstavlja oviro za priposestvovanje služnosti. D ajalec prekarija lahko kadarkoli zahteva vračilo stvari od prekarista, pri čemer je v konkretnem primeru mogoče šteti kot preklic prekarija obravnavano tožbo tožnikov na izročitev stanovanja.

Postavljena montažna garaža predstavlja premičnino, saj ni trajno spojena z nepremičnino, ki je last tožnikov. Dejstvo, da je bila montažna garaža postavljena na betonsko ploščo tega zaključka ne spremeni, saj betonska plošča, ki je bila postavljena na tujem zemljišču, še ne predstavlja objekta, ki je po svojem namenu trajno povezan z nepremičnino, in torej ni sestavina nepremičnine, pri čemer daje podlago za takšen zaključek tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bila betonska plošča zgrajena (izključno) za potrebe montažne garaže (gre za začasno povezavo med nepremičnino in betonsko ploščo, povezava je vezana na obstoj montažne garaže).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I.1, II.1 in III izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točke I.2, II.2, II.3 in II.4 izreka) potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo v povezavi s popravnim sklepom z dne 3. 6. 2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek O. B. in F. B. (v nadaljevanju prvotožnica in drugotožnik oziroma tožeča stranka), da se Ma.J. in P. J. (v nadaljevanju prvo in drugotoženec oziroma tožena stranka) odpoveduje pravica uporabe mansardnega stanovanja na naslovu K. in prepoveduje uporaba ter zahtevek na izročitev tega stanovanja, prostega stvari in oseb (točka I.1 izreka sodbe). Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna na svoje stroške odstraniti montažno garažo, ki se nahaja na vzhodnem delu parc.št. 111/3, k.o. M. in odstraniti vse vzroke za zamakanje severne fasade in severne stene objekta na naslovu K. (točka I.2 izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da sta toženca na podlagi dogovora z dne 25. 6. 1982, ki so ga sklenili pok. M. B., O. B., F. B., pok. M. J. in Ma. J., upravičena do uporabe stanovanja na vzhodnem delu prvega nadstropja stanovanjske stavbe na naslovu K. 5, M., in sicer brez kakršnihkoli časovnih ali drugih omejitev (točka II.1 izreka); da se ugotovi, da sta toženca vsak do ½ lastnika dela nepremičnine, parc. št. 111/3 k.o. M., ki se nahaja na severovzhodnem delu parcele in v naravi predstavlja stavbišče montažne garaže z betonsko ploščo v približni izmeri 2,5 metra x 5 metrov – kot je razvidno iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del sodbe (točka II.2 izreka); da sta tožnika dolžna v 15 dneh dovoliti geodetsko odmero nove parcele in izvedbo postopka parcelacije na nepremičnini, parc. št. 111/3 k.o. M., tako da se odmeri in uredi vpis nove parcele v zemljiško knjigo v skladu z ugotovljenim lastniškim stanjem iz 2. točke izreka sodbe (točka II.3 izreka) ter da sta tožnika dolžna vsak zase v 15 dneh izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim nepogojno dovoljujeta vknjižbo lastninske pravice na novi parceli, ki bo nastala po geodetski odmeri dela zemljišča na parc. št. 111/3 k.o M. iz 2. točke izreka sodbe, v korist tožencev, vsakemu do ½ (točka II.4 izreka). V III. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tem, ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, kot tudi tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, upoštevaje ob tem na eni strani vsebino obrazložitve sodbe kot tudi procesno gradivo pravdnih strank, še posebej slednje v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, je izdalo nerazumljiv izrek, ki nasprotuje tako samemu sebi, kot tudi razlogom sodbe. Ker je sodišče nedvoumno ocenilo, da dogovor z dne 25. 6. 1982 ne predstavlja pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja, je nerazumljivo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala od sodišča, da toženi stranki odpove pravico uporabe, kot tudi prepove uporabo mansardnega stanovanja. Sodišče je povsem zanemarilo procesno gradivo tožnikov, ki sta med drugim gradila svojo tožbo na stanovanjskopravni podlagi. Ker se sodišče do te podlage ni opredelilo, je izrek sodbe nerazumljiv, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Še posebej izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedbe, da imata toženca na razpolago stanovanjsko stavbo, zaradi česar so podani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/1982 in nasl., v nadaljevanju ZSR). V zvezi z osebno služnostjo se sodišče ni opredelilo do navedb tožnikov, da drugotoženec ni bil pogodbena stranka dogovora iz leta 1982, zaradi česar ni dobil na njegovi podlagi nobenih pravic. Sodišče bi moralo podati razloge tudi o tem, da se osebne služnosti ne podedujejo. Nadalje se ni opredelilo do navedbe, da je bil dogovor sklenjen pod pogojem, da se načrtovana adaptacija realizira, ter do ugovora, da sta tožnika skladno s paragrafom 1500 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) pridobila neobremenjeno nepremično. V zvezi z odstranitvenim zahtevkom se ni opredelilo do navedbe, da je bila garaža postavljena brez vsakršnih dovoljenj, torej na „črno“. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o izvedenih dokazih in med samo vsebino dokazov. V nasprotju s podatki v spisu je tako ugotovitev, da tožencema ni nihče preprečeval uporabe stanovanja do smrti M. J., saj sta sama v odgovoru na tožbo navedla, da je bila zoper njiju vložena tožba že dne 1. 8. 2008 (pravilno 2000). To pa je v prid oceni, da priposestvovalna doba, ki je sodišče sicer sploh ni specificiralo, še ni potekla, saj toženca od takrat dalje nista v dobri veri. V nasprotju z vsebino dokaznega postopka je tudi ugotovitev, da tožena stranka uživa sporne prostore vse od poroke naprej, kar še posebej velja za drugotoženca. Podano je tudi nasprotje v razlogih sodbe, saj sodišče na deveti strani sodbe ugotavlja, da naj bi dogovor še vedno veljal, medtem, ko na osmi strani navaja, da taisti dogovor ne predstavlja pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja. Sodišče ne poda razlogov tudi o tem, da toženca spornega stanovanja že dalj časa ne uporabljata, kar bi bilo dolžno, glede na to, da je to eden izmed zakonitih pogojev za prenehanje služnosti. Sodišče se je v zvezi s tem zadovoljilo le s povzetkom določb ODZ. Tožnika sodišču očitata, da je opustilo materialno procesno vodstvo ter da je skrivalo svoj pravni koncept v procesu. Tako sta presenečena nad oceno sodišča, da je podano priposestovanje osebne služnosti in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Če bi sodišče pravilno razumelo določbe ODZ, bi pravdne stranke moralo pozvati, da dopolnijo svoje navedbe v smislu paragrafov 1460 in 1500 ODZ. Presenečena sta tudi nad zavrnitvijo zahtevka glede odstranitve premične stvari, ko pa je nesporno, da je naveden objekt nelegalen in postavljen na premoženju tožnikov. Sodišče je kršilo tudi 212. člen in 214. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP), saj je spregledalo, da toženca določenih dejstev sploh nista prerekala. S tem, ko je naložilo ugotavljanje dejanskega prebivanja izvedencu, je napačno uporabilo tudi 213. in 243. člen ZPP. Sodišče nadalje ni uporabilo relevantnih določb materialnega prava oziroma jih je uporabilo napačno. Tako ni uporabilo paragrafa 1500 ODZ ter pravil ODZ, ki se nanašajo na ugotavljanje poštene, pristne in pravične posesti. Če bi uporabilo paragraf 1461 ODZ, bi ugotovilo, da toženca ne razpolagata z naslovom, ki bi zadoščal za nastanek osebne služnosti, pri čemer opozarjata, da sodišče šteje enkrat dogovor iz leta 1982 kot pravni naslov za uporabo stanovanja, drugič pa ne. Sodišče bi se moralo bolj poglobiti tudi v paragrafa 480 in 485 ODZ. Sodišče ni uporabilo paragrafa 521 ODZ. Ker sodišče pri svoji odločitvi ni navedlo prepričljivega odgovora na vsa pravno relevantna vprašanja (zlasti glede stanovanjskopravne podlage ter glede paragrafa 1500 ODZ), je pritožnikoma kršilo ustavno pravico do enakega varstva in pravico do pravnega sredstva. Kršitev sodišča je tudi v tem, da ni ne formalno navedlo, še manj pa se ni vsebinsko izjasnilo, zakaj ni sprejelo določenih relevantnih dokaznih predlogov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v 338. členu ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v točkah II.2, II.3, in II.4 točki razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v II.1 točki izreka pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na ugotovitev pravice do uporabe stanovanja ter naloži tožnikoma plačilo stroškov tožene stranke. Sodišče je na podlagi sklepa, da toženca nista pridobila služnosti na podlagi pravnega posla, prišlo do arbitrarnega zaključka, da dogovor z dne 25. 6. 1982 ne predstavlja pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja. Če navedeni dogovor ne vsebuje zavezovalnega pravnega posla za ustanovitev služnosti, to nikakor ne pomeni, da toženca nimata pravice do uporabe stanovanja na podlagi dogovora. Sicer pa je ugotovitev sodbe v 4. odstavku na 8. strani, da toženca nimata pravnega naslova za uporabo stanovanja, v nasprotju z vsebino dogovora, ki jo je sodišče ugotovilo v 2. odstavku na 9. strani in na podlagi katere je zaključilo, da morata tožnika dogovor spoštovati in tožencema dopustiti, da še naprej uporabljata stanovanje. Zaradi nasprotja med nosilnimi razlogi sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Stališče sodišča, po katerem je možen ugotovitveni zahtevek samo pri pridobitvi stvarne pravice na podlagi zakona, je v nasprotju s 181. členom ZPP. Od vložitve ugotovitvene nasprotne tožbe o pravici do uporabe stanovanja imata toženca zagotovo pravno korist, saj jima tožnika ne dovolita uporabe stanovanja. S tem, ko je sodišče zavrnilo ugotovitveni zahtevek, je tožencema kršilo tudi pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Sodišče pri presoji, ali je sporna garaža premična ali nepremična stvar, ni upoštevalo dejstva, da je garaža postavljena na betonsko ploščo in je njen sestavni del. Ker garaže z betonsko ploščo ni mogoče premikati brez škode za njeno substanco, ne gre za premičnino. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi pojasnil, ali spada garaža med nepremične ali premičnine. Toženca sta navedeni dokazni predlog podala pravočasno, saj sta ga predlagala na prvem naroku v novem sojenju in pri tem pojasnila, da je ta dokaz potreben zaradi ugotavljanja dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede priposestvovanja lastninske pravice s tem, ko je uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ), namesto Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl., v nadaljevanju ZTLR), ki ga je treba uporabiti glede na to, da sta toženca priposestvovala lastninsko pravico že leta 1998. Upoštevaje določbe ZTLR zakonitost posesti ni bila nujni pogoj za priposestvovanje lastninske pravice, dokazno breme o nedobroverni posesti pa bi bilo na strani tožnikov. Zato je nepravilno stališče sodišča, da bi morala toženca dokazati dobroverno in zakonito posest. Meni, da so podani vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice. Tožnika sta priznala, da sta toženca lastnika garaže, šele kasneje sta začela ugovarjati, da toženca nista mogla biti dobroverna posestnika, ker naj bi bila garaža črna gradnja. Drugi vsebinskih ugovorov nista podala pravočasno, saj sta šele v odgovoru na pritožbo z dne 10. 2. 2009 prvič omenila, da toženca nista bila dobroverna, če sta vedela, upoštevaje podatke v zemljiški knjigi, da nista lastnika predmetnih nepremičnin. Ker je sodišče upoštevalo tudi prepozne trditve o poznavanju zemljiškoknjižnega stanja, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Kršeno je bilo tudi razpravno načelo, saj je sodišče v zvezi z lastniško posestjo tožencev samo ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena stranka. Glede na navedeno so nepravilni vsi zaključki sodišča glede nedobrovernosti tožencev. Ko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je prezrlo, da sporni del nepremičnine še ni bil geodetsko odmerjen in da zato nima svoje parcelne številke. Zato tudi ugotovitvena sodba ne bo vsebovala številke novonastale parcele in zato ne bo moč vpisati lastninske pravice v zemljiško knjigo. V primeru dopustitve geodetske odmere dela obstoječe parcele je zato nedvomno utemeljen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, je nepravilna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnika sta na pritožbo tožene stranka odgovorila in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede stanovanja: V obravnavnem primeru sta tožnika vložila tožbeni zahtevek, s katerim med drugim zahtevata, da se tožencema odpove pravica uporabe ter prepove uporaba mansardnega stanovanja, ki se nahaja na naslovu K. Toženca pa sta vložila nasprotno tožbo, s katero sta zahtevala od sodišča, da ugotovi, da sta na podlagi dogovora z dne 25. 6. 1982 upravičena do uporabe tega stanovanja. O teh dveh zahtevkih je sodišče prve stopnje odločilo v točki I/1 in in točki II/1 izreka izpodbijane sodbe, pri čemer je oba zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi o odločilnih dejstvih sodišča prve stopnje v tem delu med seboj v nasprotju in nejasni, zaradi česar se sodba v tem delu ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), na kar pravilno opozarjata tudi obe pritožbi.

Zato, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo o citiranih tožbenih zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi, je moralo ugotoviti, na kakšni podlagi toženca sporno stanovanje uporabljata ter, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za prenehanje takšne uporabe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran osem, četrti odstavek sodbe), je sodišče prve stopnje, ko je obravnavalo ugotovitveni zahtevek tožene stranke ugotovilo, da dogovor z dne 25. 6. 1982 ne predstavlja pravnega naslova za uporabo stanovanja, ker ne vsebuje niti zavezovalnega niti razpolagalnega pravnega posla, ki sta potrebna za nastanek služnosti, in ker služnostna pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ko pa je presojalo, ali so podani pogoji za priposestvovanje osebne služnosti stanovanja, pa je navedlo drugačne, po vsebini nasprotne razloge glede spornega dogovora, in sicer, da dogovor z dne 25. 6. 1982 še vedno velja, saj zavezuje tožnika kot podpisnika tega dogovora ter kot pravna naslednika pokojne M. B. ter toženca Ma.J. kot sopodpisnika in kot pravnega naslednika M. J. ter da morata tožnika dogovor spoštovati in tožencema dopustiti, da stanovanje še naprej uporabljata (stran devet, drugi odstavek sodbe). Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so torej med seboj v nasprotju, pa tudi nejasni, saj iz obrazložitve še vedno ne izhaja jasno, kakšna je pravna narava spornega dogovora, oziroma kakšna pravica je bila z njim dogovorjena. Navedeno pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, na kar je opozorilo sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu z dne 17. 6. 2009, tako zaradi tožbenega zahtevka tožeče stranke, kot zlasti zaradi zahtevka tožene stranke na ugotovitev pravice uporabe na podlagi dogovora z dne 25. 6. 1982. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku navedena nasprotja in nejasnosti odpraviti ter se jasno opredeliti glede pravne narave in veljavnosti dogovora z dne 25. 6. 1982. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje na podlagi neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz spornega dogovora izhaja, da se dejansko sedanjo skupno uporabo stanovanjskih prostorov v prvi etaži stanovanjske hiše v M., K. c. 5, deli na dve samostojni stanovanjski enoti, ki ju bosta F.B.in O.B. ter M.J. in Ma.J. samostojno uporabljala od tedaj dalje, ko bo s tem dogovorom načrtovana adaptacija realizirana ter da se z dogovorom ne posega v lastninsko pravico M. B., ugotavlja, da vsebina spornega dogovora ne daje podlage za zaključek, da je bila med pogodbenimi strankami dogovorjena osebna služnost stanovanja. Vsebina (osebne) služnosti(1) je namreč v tem, da omejuje lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet služnosti, poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini pa je bilo s spornim dogovorom izrecno izključeno. Glede na to, da niti ni bilo zatrjevano, da sta se prvotoženec in M. J. zavezala za uporabo spornega stanovanja plačevati stanarino, kar je bila skladno s 31. členom ZSR ena izmed obveznosti imetnika pravice do uporabe stanovanja iz 8. člena ZSR, pa tudi ni mogoče šteti, da je bilo s spornim dogovorom ustanovljeno stanovanjsko razmerje oziroma pravica do uporabe stanovanja. Vse navedeno kaže na to, da brezplačna uporaba stanovanja v konkretnem primeru lahko pomeni le prekarij, ki je posebna vrsta posodbe, kjer je dovoljena brezplačna uporaba stvari do preklica. Do tega, ali je bilo morebiti s spornim dogovorom ustanovljeno prekaristično razmerje, pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju poda razloge tudi v tej smeri. Ob tem naj upošteva, da lahko dajalec prekarija kadarkoli zahteva vračilo stvari od prekarista, pri čemer je v konkretnem primeru mogoče šteti kot preklic prekarija obravnavano tožbo tožnikov. Pozorno pa naj bo tudi na pravilo, da prekarij ne more voditi k priposestvovanju služnosti (paragraf 1464 ODZ).

Sodišče druge stopnje zgoraj navedenih pomanjkljivosti glede na njihovo naravo ni moglo odpraviti, zato je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP ter na podlagi 355. člena ZPP, pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo v točkah I.1 in II.1 izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev izpodbijane sodbe glede stanovanja je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stanovanje (točki I.1 in II.1 izreka sodbe), razveljavilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se v presojo ostalih navedb obeh pritožb, ki se nanašajo na to odločitev, ni bilo treba spuščati.

Glede garaže: V točkah I.2 ter II.2, II.3 in II.4 izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke in zahtevkih tožene stranke v zvezi z garažo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek na odstranitev garaže z zemljišča tožeče stranke ter odstranitev vzrokov zamakanja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je za navedeno odločitev navedlo tudi pravilne razloge, na katere se, v izogib ponavljanju, sodišče druge stopnje sklicuje. Ob tem pojasnjuje, da tožeča stranka dejanskim ugotovitvam in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka niti ne nasprotuje, uveljavlja le, da odločitve o zahtevku na odstranitev garaže ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o tem, da je montažna garaža postavljena brez vsakršnih dovoljenj, tj. na „črno“. Ta pritožbeni očitek je po oceni sodišča druge stopnje neutemeljen, saj se sodišče prve stopnje do navedenih trditev ni bilo dolžno opredeljevati, glede na to, da tožeča stranka odstranitvenega zahtevka ni gradila na dejstvu, da je postavljena garaža črna gradnja, temveč je navajala, da predstavlja sporna garaža hudo moteč element za uživanje nepremičnine, ki je last obeh tožnikov, ker ni urejeno odtekanje vode in povzroča zamakanje. Tudi sicer tožeča stranka ne bi mogla uspeti z odstranitvenim zahtevkom zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da je garaža tožencev črna gradnja. Golo dejstvo, da predstavlja garaža, ki je bila sicer postavljena v dogovoru z lastnikom, črno gradnjo, namreč ne daje podlage za zaključek, da sta tožnika protipravno vznemirjana v svoji lastninski pravici v smislu 99. člena SPZ. Dejstvo, da je garaža črna gradnja, pa tudi ne more utemeljevati odstranitvenega zahtevka po 133. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) oziroma 156. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl, v nadaljevanju ZOR), za katerega se zahteva konkretna škodna nevarnost in vznemirjanje.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrnejo zahtevek tožencev na ugotovitev, da sta toženca lastnika dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja stavbišče montažne garaže ter s tem zahtevkom povezana zahtevka na dovolitev geodetske odmere in parcelacije ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja s strani tožene stranke postavljena montažna garaža premičnino, saj ni trajno spojena z nepremičnino, ki je last tožnikov. Dejstvo, da je bila montažna garaža postavljena na betonsko ploščo tega zaključka ne spremeni, saj betonska plošča, ki je bila postavljena na tujem zemljišču, še ne predstavlja objekta, ki je po svojem namenu trajno povezan z nepremičnino, in torej ni sestavina nepremičnine, pri čemer daje podlago za takšen zaključek tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bila betonska plošča zgrajena (izključno) za potrebe montažne garaže (gre za začasno povezavo med nepremičnino in betonsko ploščo, povezava je vezana na obstoj montažne garaže).

Sicer pa vsebina dogovora iz leta 1978, da tast, ki je bil, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, takratni lastnik nepremičnine, dovoljuje postavitev garaže prvotožencu, kaže na to, da slednji ni mogel biti dobroverni posestnik oziroma ni mogel biti prepričan, da je sporni del nepremičnine njegova last, njegova posest pa glede na takšen dogovor tudi ni bila zakonita. Ob tem velja opozoriti tudi na nasprotujoče si trditve tožene stranke, ki se je v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da toženca uporabljata sporno stanovanje in garažo na podlagi priposestvovanja pravice služnosti rabe, šele v nasprotni tožbi pa je začela trditi, da je bila v dobri veri, da ji garaža in zemljišče pod garažo pripadata. Kar tudi daje podlago za zaključek, da toženca očitno nista bila (od leta 1978) prepričana, da je stvar (del nepremičnine), ki jo posedujeta, njuna last. Ker je bila dobroverna posest ena izmed predpostavk za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini že v času veljavnosti ODZ (paragraf 1463), kot tudi ZTLR (člen 28)(2), ki predstavljata pravno podlago za odločitev v tej zadevi, glede na zatrjevanje tožene stranke, da je priposestvovalna doba začela teči v letu 1978, tožena stranka tudi iz tega razloga ni pridobila lastninske pravice na delu nepremičnine s priposestvovanjem. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji garaža, ki jo je sicer sodišče nepravilno oprlo tudi na določbe SPZ, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, je zato pravilna. Posledično pa je pravilna tudi odločitev, da se zavrneta z ugotovitvenim zahtevkom povezana zahtevka na dopustitev geodetske odmere in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Na tem mestu sodišče druge stopnje toženi stranki še pojasnjuje, da tožeča stranka sicer res ni utemeljevala nedobrovernosti tožene stranke (prav) z zgoraj navedenimi okoliščinami, vendar pa to ne pomeni, da je bilo s tem kršeno razpravno načelo, saj so bila dejstva, ki so bila upoštevana pri napolnjevanju pravnega standarda dobroverne posesti(3), pravočasno navedena s strani pravdnih strank (sama tožena stranka se je v nasprotni tožbi sklicevala na dogovor iz leta 1978).

Glede na to, da je po oceni sodišča druge stopnje za presojo dobrovernosti tožencev ključen dogovor iz leta 1978, očitana kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je pri oceni, ali sta bila toženca (ne)dobroverna posestnika, upoštevalo tudi prepozno zatrjevano dejstvo o poznavanju zemljiškoknjižnega stanja, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi pojasnil, ali spada garaža med nepremičnine ali premičnine, pa sodišče druge stopnje k razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga še dodaja, da je pravilna uporaba prava (kar je tudi ocena, ali je določena stvar premičnina ali nepremičnina), naloga sodišča in ne izvedenca. Poleg tega pa sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga ni bilo dolžno izvesti tudi iz razloga, ker dejstvo, ali je garaža premična ali nepremična stvar, niti ni odločilno za odločitev o zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, na katerem je postavljena garaža, glede na to, da niso podani tudi (drugi) pogoji za priposestvovanje lastninske pravice (glej zgoraj).

Ker torej glede garaže pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožeče in tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I.2, II.2, II.3 in II.4 izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 4. odstavkom istega člena.

(1) (Osebna) služnost ima pravno naravo stvarne pravice na tuji stvari z vsemi pravnimi posledicami, ki iz tega izvirajo.

(2)

Ob presoji dobrovernosti posesti po ODZ in ZTLR je sodna praksa vse do leta 2002 upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (prim. M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112).

(3)Dobra vera je pravni standard, ki ga vsebinsko napolni sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.