Jedro

Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se četrti odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Četrti odstavek izreka se pravilno glasi: "O pravici in višini nadomestila za invalidnost mora odločiti tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,19 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in je spremenilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2015 tako, da je poseglo v prvi odstavek izreka in se ta glasi - odločba št. ... z dne 7. 9. 2015 se odpravi; drugi odstavek izreka se glasi - zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, pretežno sede, brez pogostega plezanja ali vzpenjanja, brez nevarnosti za padce, brez pogostega sklanjanja, brez daljše hoje, s polnim delovnim časom od 1. 8. 2007 dalje; v četrti odstavek izreka - o pravici in višini nadomestila za invalidnost mora odločiti tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (točka I izreka sodbe). Zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do premestitve že pred 1. 8. 2007 (točka II izreka sodbe) in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 142,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, tj. od 11. 12. 2015 dalje (točka III izreka sodbe) in naložilo toženki, da povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 85,67 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ..., sklic na št. ... (točka IV izreka sodbe).

Po ugotovitvi, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 12. 1997 dalje in da je pri tožniku od 23. 7. 2007 prišlo do spremembe v stanje invalidnosti bi moral toženec upoštevaje, da je ugotovil, da je tožnik na dan nastanka novo ugotovljene invalidnosti izpolnjeval pogoje za priznanje pravic na podlagi ugotovljene invalidnosti, tožniku priznati pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 1. 8. 2007 dalje. V posledici tega je spremenilo datum v odločbi z dne 6. 11. 2015 tako, da je datum 29. 5. 2015 nadomestilo z datumom 1. 8. 2007 in toženki naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in ne na zahtevo zavarovanca.

2. Zoper odločitev v I. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v času, ko je veljal ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni uveljavljal pravice do premestitve na podlagi III. kategorije invalidnosti, nastale 23. 7. 2007 in posledično v času ZPIZ-1 tudi ni užival pravic na podlagi te invalidnosti. Šele 1. 6. 2015, ko je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami, ZPIZ-2) je toženka prejela zahtevo tožnikove pooblaščenke z dne 29. 5. 2015 za priznanje pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije, nastale 23. 7. 2007. Ker tožniku v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bila priznana nobena pravica mu tudi sedaj ne morejo biti priznane pravice na podlagi določb ZPIZ-1, saj ta zakon ne velja več, na podlagi ZPIZ-2 pa mu jih ni mogoče priznati pred vložitvijo zahteve. V posledici tega je toženka tožniku priznala pravico do premestitve od dneva vložitve zahteve, tj. od 29. 5. 2015 dalje. Sodišče ne pove na kakšni pravni podlagi naj bi toženka tožniku priznala pravice že od 1. 8. 2007 dalje. Navaja le 126. člen ZPIZ-2 in 163. člen ZPIZ-1, ki pa ju ne povezuje nobena prehodna določba ZPIZ-2. Na podlagi ZPIZ-2 ni mogoče priznati pravic še za čas, ko ta zakon še ni veljal. Sodišče je tudi nepravilno poseglo v četrti odstavek izreka odločbe tožene stranke, ko je odločilo, da je potrebno o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, saj upravna odločba ni sodba. Odločitev v IV. točki izreka odločbe z dne 6. 11. 2015 je bila povsem pravilna, saj je moral tožnik priznano pravico do premestitve najprej realizirati, tako da se je prijavil pri slovenskem zavodu za zaposlovanje oziroma moral izkazati prijavljenost pri slovenskem zavodu za zaposlovanje in šele nato je bilo mogoče odločati o dajatvi oziroma pravici do dajatve. Zato je bilo odločanje o dajatvi vezano na njegovo zahtevo, pa tudi sicer toženka o pravicah odloča na podlagi ustrezne zahteve. O zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 23. 7. 2007 je toženka že odločala, kot to izhaja iz pravnomočne odločbe z dne 27. 3. 2015, kakor jo povzema sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe. Tožnik je po izdaji izpodbijane odločbe z dne 6. 11. 2015 že podal novo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila, toženka je to pravico tožniku priznala in se mu nadomestilo tudi izplačuje. Sodišče bi moralo tožniku zahtevek v celoti zavrniti in posledično odločiti tudi drugače o stroških postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem meni, da se tožnik z umikom tožbe v zadevi III Ps 2752/2013 ni strinjal s tem, da mu niso priznane niti druge pravice iz naslova III. kategorije invalidnosti, saj tega v tistem postopku sploh ni uveljavljal. V postopku se je zavzemal za invalidsko upokojitev. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti res vložil šele 29. 5. 2015, saj o njegovih pravicah toženka do takrat še ni odločila. Ne strinja se s tem, da tožniku v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bila priznana nobena pravica, saj pri njemu ugotovljena invalidnost izhaja iz časa veljavnosti ZPIZ-1. Meni, da je potrebno tudi priznanje kategorije invalidnosti šteti med pravice. Upoštevati je potrebno, da je toženka v odločbi sama navedla, da pri izdaji te odločbe ni bila upoštevana zahteva zavarovanca, temveč dejstvo, da je dne 28. 5. 2010 hrvaški nosilec socialnega zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa je kljub temu toženka z odločbo odločila, da tožniku pripadajo pravice od 29. 5. 2015 dalje, ne pa od dneva, ko je bil podan zahtevek, tj 28. 5. 2010. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa prvostopenjsko sodišče napačno navedlo, ko je spreminjalo odločitev izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 6. 11. 2015, da je potrebno četrti odstavek izreka te odločbe spremeni tako, da je dolžna toženka o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te "sodbe", pravilno pa bi moralo navesti po pravnomočnosti te "odločbe". V ostalem pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik po odločbi tožene stranke z dne 23. 12. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Tožnik je 28. 4. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do začasnega nadomestila, h kateremu je priložil sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2367/2006 z dne 20. 6. 2008 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 615/2008 z dne 15. 10. 2008. Iz citiranih sodb izhaja, da je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca od 1. 7. 1994 do 17. 8. 1999. Z odločbo z dne 19. 8. 2010 je toženka priznala tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 15. 9. 1999 do 2. 3. 2000. Tožnik je zahteval, da se mu nadomestilo prizna tudi za druga obdobja, ko je bil nezaposlen. Njegovo pritožbo je toženec z odločbo z dne 10. 12. 2010 zavrnil, odpravil pa je odločbo z dne 19. 8. 2010 ter odločil, da je potrebno o pravici nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ponovno odločiti in sicer bo o tem odločila Območna enota A.. Ta je z odločbo z dne 14. 3. 2011 odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ker ni bil zaposlen na ustreznem delovnem mestu. Pritožba tožnika je bila z odločbo tožene stranke z dne 13. 6. 2011 zavrnjena in potrjena s sodbo prvostopenjskega sodišča (opr. št. XII Ps 1903/2011 z dne 25. 4. 2013). V obrazložitvi citirane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da toženec v predsodnem postopku še ni odločal o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. V letu 2010 in 2011 je hrvaški nosilec zavarovanja toženi stranki sporočal, da je tožnik vložil zahtevo za pokojnino oziroma invalidsko pokojnino (19. 3. 2010, 28. 5. 2010, 20. 10. 2011) oziroma je tožnik pri tožencu podal zahtevke vložene na zapisnik (10. 8. 2011) oziroma posredoval urgence (8. 11. 2011).

7. Toženec je dne 23. 11. 2011 z odločbo odločil, da tožnik, ki je invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 7. 2007 dalje zaradi posledic bolezni, nima pravice do invalidske pokojnine. Navedena odločba je bila potrjena z dokončno odločbo tožene stranke z dne 28. 3. 2012 v sodnem sporu (opr. št. XII Ps 948/2012 oziroma XII Ps 2757/2014) pa je bil izdan sklep o ustavitvi postopka.

8. Tožnik je 10. 10. 2014 vložil zahtevo za čimprejšnjo odločitev o vlogi z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Zahteval je, da se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost za čas po 23. 7. 2007. Območna enota je z odločbo z dne 17. 10. 2013 zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost zavrnila, kar je po pritožbi tožnika bilo potrjeno z dokončno odločbo z dne 27. 3. 2015. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da je do zavrnitve prišlo zaradi tega, ker ima tožnik priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo 9. 12. 1997 in ne more pridobiti pravice do nadomestila za invalidnost. Lahko pa pri območni enoti zahteva priznanje pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti ugotovljene v letu 2007. Na podlagi navedenega je tožnik dne 29. 5. 2015 podal zahtevo za priznanje pravic, kar je toženka s sklepom z dne 4. 6. 2015 zavrgla, ker naj bi bilo o pravici do nadomestila za invalidnost že pravnomočno odločeno. Z odločbo z dne 13. 8. 2015 je organ II. stopnje zadevo vrnil organu I. stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku je bila izdana izpodbijana odločba z dne 7. 9. 2015, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami od 29. 5. 2015 zaradi posledic bolezni oziroma z dokončno odločbo z dne 6. 11. 2015 zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 %. Nazadnje navedena odločba št. ... z dne 6. 11. 2015 je bila predmet presoje pred prvostopenjskim sodiščem. Predvsem z vidika, ali je toženec ravnal pravilno, ko je tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami šele od 29. 5. 2015 in ne že od 23. 7. 2007. 9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožniku prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z že navedenimi stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom od 1. 8. 2007 dalje.

10. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v ZPIZ-2. V prvem odstavku 108. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožnik na dan nastanka novo ugotovljene invalidnosti (23. 7. 2007) izpolnjeval pogoje za priznanje pravic na podlagi ugotovljene invalidnosti, upoštevaje njegovo starost in dopolnjeno dobo. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno trajanje pravic na podlagi invalidnosti. V prvem odstavku je določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2).

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2. 12. Ni mogoče slediti trditvi tožene stranke v pritožbi, da tožniku ni več mogoče priznati pravic za toliko let nazaj, ker zato ne obstaja pravna podlaga ter da na podlagi ZPIZ-2 ni mogoče priznati pravic še za čas, ko ta zakon še ni veljal. Pritožbeno sodišče šteje, da je potrebno o pravici tožnika iz naslova III. kategorije invalidnosti odločiti v skladu z ZPIZ-2 in tožniku priznati eno izmed pravic, ki mu po tem zakonu gredo. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da gre pri tožniku za pravico do premestitve, ki je urejena v 81. členu ZPIZ-2. Enako pravico je poznal tudi ZPIZ-1 v 91. členu in je po vsebini enaka. Upoštevajoč prvi odstavek 108. člena in drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2 ni materialnopravnih zadržkov, da tožniku ne bi bila priznana pravica do premestitve z dnem, ko izpolnjuje pogoje za pridobitev le-te in ker gre za novo invalidnost, torej za spremembe v stanju invalidnostih, ta pravica potem preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

13. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede zapisa prvostopenjskega sodišča, ko je to poseglo v četrti odstavek izreka odločbe tožene stranke z dne 6. 11. 2015 in odločilo, da mora tožena stranka odločiti o pravici in višini nadomestila za invalidnost v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Štelo je, da je prvostopenjsko sodišče spreminjalo odločitev tožene stranke in tako ne gre za odločitev v sodbi, temveč za odločitev v odločbi. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo.

14. V preostalem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

15. Tožena stranka je v skladu s 154. členom ZPP dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče štelo 375 točk po tar. št. 15, četrta alineja, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,19 EUR.