Jedro

Opustitev prijave solastninskega deleža v podjetju s sedežem v tujini ni kršitev majhnega pomena.

Pomena kršitve ni mogoče vezati na višino solastninskega deleža na tujem podjetju, ampak ga je presojati z vidika javnega reda na področju zunanjetrgovinskega poslovanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene pravne osebe A.C. d.d. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama sta bili pravna oseba A.C. in odgovorna oseba D.A. spoznana za odgovorna za gospodarski prestopek po 6. točki 32.a člena ZZP. Pravna oseba je bila po 1. odstavku 32.a člena navedenega zakona z uporabo omilitvenih določil 24. člena Zakona o gospodarskih prestopkih (ZGP) obsojena na 500.000,00 SIT denarne kazni, odgovorna oseba D.A. pa po 2. odstavku 32.a člena navedenega zakona, prav tako z uporabo omilitvenih določil 24. člena ZGP, na 100.000,00 SIT denarne kazni.

Zagovornica obsojene pravne osebe je dne 10.2.1998 na Okrožno sodišče v Kopru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ZGP glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obdolžena pravna oseba preganja, gospodarski prestopek in glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo pregon za gospodarski prestopek ob smiselni uporabi 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev kazenskega zakona je podana, ker po mnenju vložnice očitano dejanje ni gospodarski prestopek, čeprav ima z Zakonom o zunanjetrgovinskem poslovanju določene znake gospodarskega prestopka, vendar je družbena škodljivost le-tega neznatna zaradi majhnega pomena in ker ni bilo škodljivih posledic (2. odstavek 2. člena ZGP). Šlo je za kršitev zapovedi iz 45. člena ZZP, po katerem so morale pravne osebe prijaviti lastništvo ali solastništvo podjetja v tujini ministrstvu, pristojnem za finance, do 17.3.1994, prišlo pa je do zamude te prijave, ko je obdolžena pravna oseba svoj solastniški delež v višini 20 DEM prijavila 20.7.1994. Glede na motive za inkriminacijo opustitve prijave lastništva ali solastništva podjetja v tujini z vidika monetarne politike ter procesa lastninjenja družbenih podjetij gre za kapitalski vložek v neznatni višini 20 DEM, ki je nepomemben tudi z davčnega vidika, kar vse opravičuje uporabo 2. odstavka 2. člena ZGP, ko je kršitev majhnega pomena, škodljivih posledic pa ni. Poleg navedenega so v zadevi podane okoliščine, ki izključujejo pregon obdolžene pravne osebe za očitani gospodarski prestopek iz 3. točke 372. člena ZKP. Do očitane kršitve namreč ni prišlo z ravnanjem obdolžene odgovorne osebe D.A., direktorja obdolžene pravne osebe, ampak z ravnanjem njegovega namestnika A.Š., ki je bil odgovoren za pravno področje, ki ga je glede na njegove delovne obveznosti šteti po 1. odstavku 9. člena ZGP kot odgovorno osebo. Glede na to niso podani pogoji za pregon obdolžene odgovorne osebe, v posledici tega pa tudi pogoji za pregon obdolžene pravne osebe, ker se glede na 1. odstavek 56. člena ZGP zoper oba obdolženca uvede in izvede enoten postopek. Končno pa je podana tudi kršitev določb gospodarsko-kazenskega postopka in sicer iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so nejasni razlogi glede zavrnitve v pritožbi navedenih novih dejstev in novih dokazov, oziroma je nejasna presoja le-teh.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Dejanje ni tako majhnega pomena, kot ga ocenjuje zahteva, glede na višino solastniškega vložka v podjetju v tujini, ker je varovani objekt v danem primeru popolna evidenca in kontrola podjetij v tujini, ki so last naših gospodarskih družb. Država mora nadzorovati poslovanje teh podjetij, saj se med njimi in njihovimi lastnicami odvijajo denarni tokovi, ki vplivajo na plačilno bilanco države. Majhen solastniški delež in dejstvo, da je obsojena pravna oseba sama kasneje prijavila solastništvo, sta okoliščini, ki vplivata na odmero kazni, ki pa sta bili upoštevani pri odmeri kazni z uporabo omilitvenih določil. Nekonkretizirani očitek kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, da so razlogi v sodbi nejasni, ne more zadoščati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku za varstvo zakonitosti se glede na določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb kazenskega zakonika Republike Slovenije in zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke uporabljajo določbe 420. do 428. člena ZKP. V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V 2. odstavku 2. člena ZGP je določeno, da ni gospodarski prestopek tista kršitev predpisov o gospodarskem in finančnem poslovanju, ki sicer ima znake gospodarskega prestopka, določene s predpisom, predstavlja pa neznatno družbeno škodljivost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali pa jih ni. V 1. odstavku 9. člena ZGP pa je določeno, da se šteje za odgovorno osebo v smislu tega zakona oseba, kateri je zaupan določen krog poslov na področju gospodarskega ali finančnega poslovanja v pravni osebi.

Vrhovno sodišče ne sprejema pomislekov vložnice v pravilnost uporabe materialnih določb ZGP. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah, v katerih je prišlo do opustitve prijave solastninskega deleža v podjetju s sedežem v tujini, obe napadeni sodbi utemeljeno ugotavljata, da ne gre za kršitev majhnega pomena in da zato ni na mestu uporaba inštituta neznatne družbene škodljivosti. Razloge s tem v zvezi v obeh napadenih sodbah Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Pomena kršitve ni mogoče vezati na višino solastniškega deleža na tujem podjetju, ampak z vidika javnega reda na področju zunanjetrgovinskega poslovanja. Tudi nadaljni uveljavljani razlog kršitve 9. člena ZGP, ob ugotavljanju odgovornosti obdolžene pravne osebe, izvedene iz odgovornosti obdolžene odgovorne osebe D.A., ni podan. Ko vložnica zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da očitane kršitve ni storil obdolženi D.A. kot direktor - odgovorna oseba obdolžene pravne osebe, ampak njegov namestnik, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP, ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti.

Razlogi v sodbi sodišča druge stopnje glede zavrnitve v pritožbi uveljavljanih novih dejstev in novih dokazov glede odgovornosti odgovorne osebe pa so, po oceni Vrhovnega sodišča, povsem jasni, zato tudi ni podana očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v napadeni drugostopni sodbi.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se zagovornica v svoji zahtevi sklicuje, oziroma je zahteva delno vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi z 2. členom Zakona o smiselni uporabi nekaterih določb kazenskega zakonika Republike Slovenije in zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke zahtevo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.