Jedro

Za dodelitev BPP je treba izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS – Služba za brezplačno pravno pomoč odločila, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani Bpp 35/2014-3 z dne 24. 4. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 5. 6. 2014 pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani vložil tožbo zoper odločbo tega sodišča Bpp 35/2014-2 z dne 24. 4. 2014 ter hkrati podal tudi prošnjo za dodelitev BPP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), določbo drugega odstavka 12. člena ZBPP, po kateri se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna BPP). Ker je tožnik od 1. 4. 2014 upravičen do denarne socialne pomoči, je bila njegova prošnja za BPP v tem postopku obravnavana kot prošnja za izredno BPP in se njegov finančni položaj ni ugotavljal. Tožena stranka navaja določbe 24. člena ZBPP ( prvi in tretji odstavek), ki jih citira. Kot pogoji za dodelitev BPP se upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev BPP, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati.

Tožnik v obravnavanem primeru prosi za dodelitev BPP v zvezi z vloženo tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani Bpp 35/2014-2 z dne 24. 4. 2014, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1962/2013-4 z dne 9. 1. 2014, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1127/2013-10 z dne 4. 11. 2013. Z njim je sodišče zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep istega sodišča, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper odločbo o zavrnitvi dodelitve BPP. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je sodišče obravnavalo vlogo tožnika kot tožbo zoper sklep I U 1127/2013 -10 z dne 4. 11. 2013, ker je to tožnik izrecno predlagal. Tožnik izpodbija odločitev o zavrženju pritožbe, ker se ne strinja, da ni upravičen do BPP, ni pa sporno, da sam nima pravice vložiti pritožbe. Sklep z dne 4. 11. 2013 je sodišče izdalo na podlagi 2. člena in 3. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijani sklep ni akt, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu. Tožbo, s katero je tožnik izpodbijal ta sklep, pa je sodišče zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki ga tožena stranka citira. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da do drugačne odločitve sodišča o tožbi tudi sklicevanje tožnika na Ustavo RS ne more pripeljati, saj niso izpolnjeni niti pogoji po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tožnik je namreč zoper sklep z dne 4. 11. 2013 imel možnost vložiti pritožbo, na kar nedodelitev BPP za pritožbo ne vpliva, saj je tožnik imel možnost, da zoper to odločitev sproži samostojen upravni spor.

Z v tem sporu izpodbijano odločbo je tožena stranka preizkušala ali ima tožnik verjetne izglede za uspeh v pritožbenem postopku zoper zgoraj navedeni sklep z dne 9. 1. 2014 in ocenila, da tožnik s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1962/2013-4 z dne 9. 1. 2014, v zvezi s katerim je uveljavljal BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh. Po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen. Zato tožena stranka ocenjuje, da izpodbijana odločba temelji na pravilni pravni podlagi in da postopek s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča Bpp 35/2014-2 z dne 24. 4. 2014 nima verjetnih izgledov za uspeh, torej ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Zato je treba tožnikovo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Prosi tudi, da se mu dodeli BPP, ker je neuka stranka. S pravno pomočjo bo navedel dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha s pritožbo. Navaja tudi, da dokler mu ne bo nudena ustrezna pravna pomoč, nobena odločba, sklep ali sodba v imenu ljudstva ni pravilna in ne temelji na zakoniti pravni podlagi, krši pa tudi Ustavo RS (URS) in Evropsko konvencijo za človekove pravice ter svoboščine (EKČP). Upravni spor je utemeljen, zadevo je treba vrniti sodišču, da mu dodeli odvetnika, kakor si ga zasluži, in mu pripada po URS ter EKČP. Tožnik je prejemnik socialne podpore in sodišče prosi za oprostitev sodnih stroškov in sodnih taks.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan, sodišče pa se strinja z navedbami iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ne glede na finančne okoliščine, morata biti predhodno navedena oba pogoja kumulativno izpolnjena. Ker tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBBP, je prošnja tožnika za BPP zavrnjena na pravilni pravni podlagi, kar je tožena stranka tudi pojasnila, saj mora tožnik za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP.

Sodišče pa kot pavšalne in neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka kršila URS in EKČP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka.

V zvezi s tožnikovim predlogom, da mu sodišče dodeli v tej zadevi BPP, pa sodišče navaja, da o tem ni pristojno odločati, saj je za odločanje o prošnjah za BPP pristojen poseben organ za BPP. Slednji je tudi o prošnji že odločil in sicer z odločbo Bpp 248/2014-2 z dne 16. 9. 2014, s katero je tožnikovo prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnil. Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.