Jedro

Kršena je pravica do obrambe ter določba 1. odstavka 62. člena ZTPDR, če je delavcu vročen le sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ne pa zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, zaslišanje tožnika (v predhodnem postopku) pa je bilo opravljeno istega dne, ko je bil delavcu vročen sklep o uvedbi disciplinskega postopka.

Sodišče v postopku sodnega varstva ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, ampak jih v okviru dokaznega postopka samo preizkusi. Kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR morajo biti ugotovljene v okviru disciplinskega postopka pri delodajalcu, sicer izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni zakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v izreku o stroških spremeni tako, da se glasi: "Razveljavi se sklep disciplinskega senata z dne 17.8.1992 in sklep senata komisije za varstvo pravic z dne 4.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja.

Ugotovi se, da tožniku pri toženi stranki ni zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije, temveč še traja, zato ga je drugotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 66.555,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na razveljavitev sklepa o odstranitvi z dela z dne 17.7.1992 pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa disciplinskega senata z dne 17.8.1992 in sklepa senata komisije za varstvo pravic z dne 4.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja ter na vrnitev nazaj na delo k toženi stranki s priznanjem vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, s sklepom pa je tožbo glede razveljavitve sklepa o odstranitvi tožnika z dne 17.7.1992 zavrglo ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje oz., da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika stroškovno ugodi, sklep o zavrženju tožbe pa razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da so mu bile zagotovljene vse pravice, ki mu jih daje zakon in interni pravilnik. Zakon določa, da je treba delavcu obvezno poslati zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, kar pa tožena stranka ni storila, prav tako pa ni izkazano, da bi bil o uvedbi postopka seznanjen sindikat. Tožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da pomanjkanje vročitve zahteve za uvedbo postopka, ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj se na ta način kršijo oz. negirajo vsa zakonska postopkovna določila in še posebej 62. čl. ZTPDR. Prav tako pa po mnenju pritožnika tožnikovo ravnanje ni povzročilo podjetju nobene škode in tudi ni bil ogrožen delovni proces, zaradi česar niso podani zakoniti pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika nepravilno odločilo tudi v delu, ko je tožbo za razveljavitev suspenza, zavrglo. Po mnenju pritožnika pomanjaknje pravnega pouka v nobenem postopku, ne pred sodiščem prve stopnje, ne pred disciplinskimi organi, ne more biti v škodo stranke, ki je prava neuka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini, sicer pa če je izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja nezakonit, mora sodišče razveljaviti tudi odločitev o suspenzu tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z določbo 365. čl. ZPP in ugotovilo, da niso podane pavšalno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, da je sodišče popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, da pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Utemeljene so tožnikove navedbe v pritožbi, da tožena stranka ni dokazala, da mu je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, izdana dne 17.7.1992 vročena, ampak, da mu je bil vročen le sklep predsednice disciplinske komisije o uvedbi disciplinskega postopka z dne 6.8.1992, ki je sicer temeljil na zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Po zaključku sodišča prve stopnje nevročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka v obravnavanem primeru ne predstavlja absolutno bistvene kršitve pravil postopka, saj je bil tožniku vročen sklep predsednice disciplinske komisije o uvedbi postopka, za samo sporno zadevo pa je bistveno le to, da je zahtevo izdal sicer pristojni organ in pa to, da je bil tožnik o vsebini zahteve obveščen, ne glede na to, s kakšnim pravnim aktom je bilo to storjeno.

Pritožbeno sodišče z navedenim pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne soglaša. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru sklep o uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika izdala predsednica disciplinske komisije dne 6.8.1992, s katerim naj bi bil po mnenju sodišča prve stopnje nadomeščena faza vročanja zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, še istega dne 6.8.1992 pa je bil delavec tudi zaslišan. Navedena ravnanja tožene stranke niso pravilna. Po 16. čl. pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti tožene stranke se disciplinski postopek lahko začne na zahtevo upravnega odbora, direktorja za tiste kršitve delovne obveznosti, o katerih odloča disciplinska komisija, delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in družbenega pravobranilca samoupravljanja. Delavcu pa je treba po 17. čl. pravilnika poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom, ki ju mora delavec prejeti najmanj 3 dni pred obravnavo, o začetku disciplinskega postopka je treba obvestiti tudi sindikat ter med postopkom obravnavati mnenje, če ga je poslal. Glede na navedeno interno pravno ureditev, s katero je tožena stranka razdelala prvo fazo disciplinskega postopka, pritožba utemeljeno opozarja na kršitev 62. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila citirano določbo zakona kot tudi določila splošnega akta. Eno temeljnih načel disciplinskega postopka je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. Tožena stranka je torej s svojim ravnanjem kršila določbo 1. odst. 62. čl. ZTPDR, ki določa, da je treba delavcu obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom. Pri tem gre za tako pomembne kršitve postopka, zaradi katerih je bila bistveno okrnjena in onemogočena pravica tožnika do obrambe. Zlasti zato, ker je tožena stranka opravila sicer po pooblaščencu, niti ne na disciplinski obravnavi, zaslišanje tožnika še isti dan kot je sprejel sklep predsednice disciplinske komisije o uvedbi disciplinskega postopka. Zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka pa je izdal vodja prometno tehničnega sektorja že dne 17.7.1992. Če bi bila tožniku vročena, bi imel tudi dovolj časa za pripravo na obrambo. Na disciplinski obravnavi tožnik ni bil zaslišan, ampak je le vztrajal pri svojih navedbah, kar izhaja iz obrazložitve sklepa disciplinske komisije z dne 17.8.1992. S tem pa je tožena stranka kršila tudi določilo pravilnika, ki določa, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom.

Sicer pa tudi v primeru, če disciplinski postopek, voden proti tožniku, ne bi bil obremenjen z ugotovljenimi bistvenimi kršitvami, tožena stranka za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, ni imela zakonite podlage. Kot izhaja iz disciplinske odločbe je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep na podlagi 1. tč. 4. čl. v zvezi z 11. čl. pravilnika o odgovornostih delavcev za delovne obveznosti. Tožniku se je očitala storitev hujše kršitve delovne obveznosti neizpolnjevanja, nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovne in druge obveznosti. Pravilnik v 11. čl. določa, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti naštete v 4. čl., le, če je bilo s kršitvijo (storitvijo ali opustitvijo dejanja) ogroženo življenje in zdravje delavcev in drugih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi bil lahko bistveno moten delovni proces in kako drugače bistveno oteženo poslovanje podjetja. Da disciplinski organi lahko izrečejo ukrep prenehanja delovenega razmerja, morajo biti v disciplinskem postopku ugotovljene tudi kvalifikatorne okoliščine. Te določa tudi 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Disciplinska komisija tožene stranke teh okoliščin po navedenih določbah ZDR in pravilnika ni ugotavljala in jih tudi v obrazložitvi sklepa ni navedla. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 17.7.1992 sicer izhaja zgolj pavšalna trditev, da je z odklonitvijo dela tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti in povzročil hujšo oviro v delovnem procesu.

Vendar pa tožena stranka teh okoliščin ni ugotavljala, kar pravilno navaja tudi pritožba tožnika. Ker sodišče v postopku sodnega varstva ne sme ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, ampak jih v okviru dokaznega postopka samo preizkusi, v obravnavanem primeru pa pred disciplinskimi organi okoliščine iz 89. čl. ZDR, ki bi utemeljevale izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, niso bile ugotovljene, v konkretni zadevi izrek najhujšega disciplinskega ukrepa ni bil mogoč, ker pa je bil izrečen, ni zakonit. Le v primeru če bi tožena stranka v pravilniku kršitve iz 58. čl. ZTPDR opredelila kot take kršitve, zaradi katerih se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar pa v spornem primeru ni podano, bi ugotavljanje obstoja kvalifikatornih okoliščin po določbah 89. čl. ZDR ne bi bilo potrebno. V takem primeru, ko bi šlo za obligatornost izreka najhujšega ukrepa pa pristojni disciplinski organ nima možnosti izbire med ukrepi, lahko samo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbo 1. odst. 90. čl. ZDR pogojno odloži. Glede na opisane absolutne bistvene kršitve pravil disciplinskega postopka, ki imajo za posledico nezakonitost odločb disciplinskih organov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika po razveljavitvi odločitev disciplinskih organov v celoti ugodilo in delavcu priznalo vse pravice iz dela in po delu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za tako odločitev ima pravno podlago v 4. tč.

373. čl. ZPP, saj je dejasnko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti tudi stroške postopka odmerjene v skladu z odvetniško tarifo, ki znašajo 66.555,00 SIT.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožnika glede izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče tožbo na razveljavitev suspenza zavrglo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi zamude roka za vložitev ugovora kljub pomanjkanju pravnega pouka prekludiran za sodno varstvo in da je sklep o suspenzu postal dokončen in pravnomočen. Pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da pomankanje pravnega pouka ne opravičuje zamude roka, ni pravilno. ZDR v 102. a čl. določa, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu, kar sicer velja za dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja vendar pa je sodna praksa sprejela stališče, da tudi pomanjkanje pravnega pouka glede uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu, ne more biti v škodo delavcu. Zato mora biti delavcu tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi za tak sklep po 78. čl. ZTPDR vročen v pisni obliki, s poukom o pravici do ugovora, kar velja tudi za sklep o suspenzu. Napačen pravni pouk na prvostopnem sklepu delodajalca opravičuje zamudo roka pred organi v organizaciji.

Glede na navedeno pravno razlogovanje je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek in to ne glede na to, da je sodišče druge stopnje disciplinske odločitve disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo kot nezakonite. Za samo nezakonitost suspenza ni bistveno vprašanje, kako se konča disciplinski postopek.

Dejstvo je, da delavcu, ki je bil odstranjen z dela oz. iz organizacije in je za ta čas prejemal nadomestila plače za čas suspenza, pripada pravica do poplačila razlike do polnega zneska plačila, ki bi ga dobil, če bi bil na delu, v primerih, ko je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen, če je delavec s pravnomočno odločbo oproščen, te pravice pa nima tisti delavec, ki mu je z dokončno odločbo izrečen disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je bil oodstranjen z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu. Vendar pravica do polne plače za čas trajanja suspenza izhaja iz druge pravne podlage, zato to ne vpliva na samo zakonitost oz. nezakonitost suspenza. Pritožbeno sodišče je ob nesporni ugotovitvi, da tožnik ni zamudil roka za vložitev ugovora zoper sklep o suspenzu, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje o zakonitosti izrečenega suspenza.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe in sklepa.