Up-861/04 - 7

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1167/2004 z dne 18. 8. 2004 v zvezi s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju št. D 581/95 z dne 22. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zakonitih dedičev zoper sklep o oporočnem dedovanju denacionaliziranega premoženja. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje glede veljavnosti in vsebine listine z dne 30. 9. 1941, ki je bila podlaga za oporočno dedovanje denacionaliziranega premoženja.

2.Ustavni pritožnik (eden izmed zakonitih dedičev) v ustavni pritožbi enako kot prej v pritožbi navaja, da je zapustnica v kasnejši oporoki (iz leta 1968) premoženje naklonila svojemu bratu in ne oporočni dedinji po oporoki iz leta 1941. Kljub temu, da zapustnica v oporoki iz leta 1968 ni omenjala nacionaliziranih nepremičnin, naj bi bilo iz nje jasno razvidno, da je spremenila svojo "testatno voljo". Zato pritožnik meni, da bi morali denacionalizirano premoženje dedovati zakoniti dediči. Ker izpodbijana odločitev ni taka, naj bi bila samovoljna in arbitrarna, z njo naj bi bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, do odločitve Ustavnega sodišča pa zadržanje njegove izvršitve.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijano sodno odločbo kršeni pravici iz 22. in 33. člena Ustave, vendar iz vsebine njegovih navedb izhaja zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč o oporočnem dedovanju na podlagi oporoke iz leta 1941. Pritožnik sicer zatrjuje, da je odločitev sodišča samovoljna in arbitrarna, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar ta njegov očitek ni utemeljen. Oceno samovoljnosti oziroma arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji ali je ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče sta namreč navedli bistvene pravne podlage za svojo odločitev. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z njunimi stališči ne strinja, pa ne zadošča ne za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ne za sklep o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni (oziroma dednopravni) položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Za kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja bi namreč šlo le v primeru, če bi sodišče pri odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki z vidika te ustavne pravice ni sprejemljivo. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže, da bi bil obravnavani primer tak. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je zapustnica z denacionaliziranim premoženjem veljavno razpolagala z oporoko iz leta 1941. Že zato, da se po navedbah pritožnika oporoka iz leta 1968 niti ne nanaša na denacionalizirano premoženje, navedena ugotovitev sodišča sama po sebi ne more poseči v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan