Jedro

Tožniku je bila po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju priznana štiriurna upravičena odsotnost z dela zaradi bolezni, za preostale štiri ure dnevno pa je bil dela zmožen v okviru omejitev invalidnosti III. kategorije, ki jih je tožena stranka spoštovala. Ker je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela v tako določenem skrajšanem delovnem času več kot pet zaporednih delovnih dni, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 17.6.1998 in 2.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni (in ne zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, kot je tožnik očitno pomotoma navedel v zahtevku). Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja od 4.9.1998 dalje in vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 9.4.1998 do 30.5.1998 neupravičeno odsoten z dela v skrajšanem štiriurnem delovnem času, saj mu za ta čas upravičena odsotnost z dela zaradi bolezni ni bila odobrena, niti ni takšne odsotnosti pogojevalo tožnikovo zdravstveno stanje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o tožnikovi delazmožnosti oziroma dela nezmožnosti v spornem času. Razlogi naj bi bili nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu. V nadaljevanju revizija graja dokazno oceno sodišča in navaja, da je bil tožnik v spornem času invalid III. kategorije, v letu 2000 pa je bil kot invalid I. kategorije invalidsko upokojen, kar vse kaže na to, da tožnik v spornem času ni bil zmožen delati niti v skrajšanem delovnem času.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena).

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni in niso med sabo v nasprotju. Ker je sodišče v svoji dokazni oceni povzelo vse listine in izpovedbe zaslišanih prič, na katere opozarja revizija, vključno z dejstvi, da je bil tožnik invalid III. kategorije z omejitvami pri delu ter pomenom teh omejitev in vključno z dejstvom, da je bil v letu 2000 invalidsko upokojen, v izpodbijani sodbi tudi ni nasprotja med zaključki sodišča in posameznimi listinami v spisu. Kolikor se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča, pomeni to poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Bistvena za odločitev je ugotovitev sodišča, da je bila tožniku v spornem obdobju po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju priznana le štiri urna upravičena odsotnost z dela zaradi bolezni. To istočasno pomeni, da je bil za preostale štiri ure dnevno dela zmožen v okviru omejitev invalidnosti III. kategorije, ki jih je tožena stranka spoštovala. Ker je bil tožnik ne glede na te ugotovitve odsoten z dela v tako določenem skrajšanem delovnem času več kot pet zaporednih delovnih dni, je tožena stranka utemeljeno ugotavljala njegovo neupravičeno odsotnost z dela in na podlagi določb 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izdala sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Glede na to je sodišče tožnikov zahtevek za razveljavitev teh sklepov in priznanje pravic iz delovnega razmerja utemeljeno zavrnilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.