Jedro

Obvestila sodišča obdolžencu o višini stroškov za izvedenca ni mogoče šteti za nedovoljen pritisk nanj v smislu osmega odstavka 227. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je J. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in mu za vsako dejanje določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika deloma ugodilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja ponarejanja listin izpustilo ponarejene račune, navedene v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 253. člena KZ, v odločbi o kazenski sankciji pa je kazen za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin znižalo na osem mesecev zapora, enotno kazen pa na eno leto in deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbo obsojenca in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožbo višjega državnega tožilca zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava, ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Vložnik zatrjuje, da pri kaznivem dejanju uporabe ponarejene listine ni konkretiziran zakonski znak uporabe, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je dejanje, opisano pod točko II. sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje. Vložnik nadalje kritizira stališče sodišča druge stopnje, da je obsojenec svojo lastno pritožbo zatrjeval zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik navaja, da je obsojenec sicer priznal, da so računi ponarejeni, vendar šele potem, ko so mu bili predočeni stroški izvedenke, zaradi katere je celo sodišče ocenilo, da so visoki. Obsojenec, ki je bil v izkazano slabem gmotnem in socialnem stanju, je bil s tem stisnjen v kot in ob grožnji plačila visokih stroškov prisiljen priznati ponarejenost računov. Po mnenju vložnika gre za situacijo, primerljivo s tisto, o kateri je Vrhovno sodišče že odločalo v sodbi I Ips 114/2005. V tej sodbi se je Vrhovno sodišče opredelilo, da osumljenec ne sme biti prisiljen izpovedati zoper sebe, ter da je pogoj za zakonitost izjave po šestem odstavku 148. člena ZKP poučenost o pravicah (védenje) in prostovoljnost (volja). Vložnik opozarja tudi na odločbo ustavnega sodišča Up-134/97, v kateri je ustavno sodišče smiselno zapisalo, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb v tem, da je potrebno v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma, da se zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo sodeloval ali ne, pri tem pa mu ni potrebno izjaviti ali storiti ničesar, s čimer bi se inkriminiral oziroma obrnil proti svoji volji. V konkretni zadevi je obsojenec dejstvo ponarejenosti računov priznal oziroma bolje pripoznal zgolj v izogib plačila stroškov in ne po lastni volji ter prepričanju. S prisiljenjem v priznanje pomembne okoliščine je sodišče kršilo določbo osmega odstavka 227. člena ZKP, kršitev pa je nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sploh ni bilo ugotovljeno, ali so vsi v izreku sodbe navedeni računi ponarejeni. Vložnik še opozarja na nejasnost in nerazumljivost izreka sodbe višjega sodišča, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V izreku sodbe računi, ki so navedeni, ni konkretizirano, kateri računu oziroma koliko le-teh, ki so navedeni v točki III sodbe, je navedenih tudi v točki II sodbe in so bili iz točke II izpuščeni, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena in navedel: - v zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano, ne le formalno temveč tudi vsebinsko. Zagovornik in obdolženec v svojih pritožbah nista zatrjevala, da v izreku prvostopne sodbe ni konkretiziran zakonski znak uporabe ponarejene listine in zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Pogoj materialne izčrpanosti tako glede tega očitka v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podan; - prav tako ocenjuje, da obdolženec z obvestilom o predvideni višini stroškov za izvedenca s strani sodišča ni bil prisiljen v priznanje, da so računi ponarejeni, v smislu kršitve določbe osmega odstavka 227. člena ZKP. Takšnega obvestila nikakor ni mogoče dojemati kot uporabo fizične ali psihične sile, grožnje ali drugega sredstva z namenom, da bi se doseglo obdolženčevo priznanje. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bil obdolženec kakorkoli prisiljen izpovedati zoper samega sebe, omenjenega obvestila o višini stroškov pa tudi ni mogoče z ničemer primerjati z različnimi grožnjami, preslepitvijo, zasliševanjem med abstinenčno krizo, podaljšanjem pridržanja, izvajanjem pritiska na obdolženca, ko se je poslužil pravice do molka, kot to primeroma navaja sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 114/2005, na katero se sklicuje zagovornik. Z obvestilom sodišča o izvedenskih stroških prav tako ni bilo kršeno ustavno jamstvo privilegija zoper samoobtožbo, v smislu prisiljenja obdolženca, da se sam inkriminira oziroma obremeni proti svoji volji. Sodišče ga namreč z obvestilom o višini stroškov izvedenca ni preslepilo, saj ga je seznanilo z resničnim podatkom. Če pa je dejanje priznal zaradi lastnih finančnih kalkulacij v zvezi z obvestilom o višini stroškov, pa to nikakor ne pomeni, da je bil s strani sodišča v priznanje prisiljen; - višje sodišče v izreku res ni konkretiziralo posameznih ponarejenih računov, ki jih je izpustilo iz opisa kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin pod točko III sodbe, vendar pa je v 10. točki obrazložitve sodbe opisno pojasnilo, kateri so ti računi in je glede na to sodno odločitev mogoče preizkusiti.

4. Na odgovor vrhovnega državnega tožilca je zagovornik obsojenca podal izjavo v kateri navaja, da mora opis kaznivega dejanja oziroma konkretni dejanski stan vsebovati vse znake kaznivega dejanja, če temu ni tako, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu. Nadalje navaja, da predstavlja kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena KZ-1 kršitev, na katero mora sodišče na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti in je zato odgovor vrhovnega državnega tožilca v delu, ki se nanaša na izčrpanost pravnih sredstev, neupošteven. Glede prisilnosti v delno priznanje vložnik opozarja na ustavnosodno razlago iz sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 134/97-17 z dne 14. 3. 2012 in vztraja, da je bil obsojenec prisiljen v priznanje z ravnanjem sodišča, ki mu je predočilo za njegove pojme in finančno situacijo izjemno visok znesek za izvedensko delo, pri tem pa ga ni niti poučilo o možnosti morebitne oprostitve stroškov. Priznanje je bilo zato posledica obsojenčevega strahu pred tem, da bi bilo s plačilom predočenega zneska ogroženo njegovo preživljanje, predvsem pa preživljanje njegove družine in ne zaradi lastnih finančnih kalkulacij kot navaja odgovor vrhovnega državnega tožilca. Zagovornik obsojenca predlaga tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zahtevi uveljavljena kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, ker naj bi ne bil konkretiziran zakonski znak kaznivega dejanja ponareditve listin po prvem odstavku 251. člena KZ, da je obsojenec uporabil ponarejeno listino kot pravo, ni bila uveljavljena v pritožbi, to pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru. V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče obstoja te kršitve zato ni ugotavljalo.

6. Trditev, da je bil obsojenec z obvestilom o predvideni višini stroškov za izvedenca prisiljen v priznanje in je zato podana kršitev določbe osmega odstavka 227. člena ZKP, ni utemeljena. Tudi če bi takšno obvestilo pri obsojencu povzročilo občutek določenega pritiska, ker je bil v slabem finančnem položaju, takšnega pritiska ni mogoče šteti za nedovoljen pritisk v smislu osmega odstavka 227. člena ZKP. Ne glede na vprašanje dovoljenosti ali nedovoljenosti pritiska, ki bi ga bilo mogoče šteti kot silo v smislu navedene zakonske določbe pa je treba ugotoviti, da tudi ta kršitev ni bila uveljavljena v pritožbi in je zato Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Pritrditi je treba vložniku, da višje sodišče v izreku sodbe ni podalo opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 iz točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega bi bili izpuščeni ponarejeni računi, navedeni v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje; na ta način namreč bi bilo popolnoma jasno, kakšen je spremenjeni očitek. Vendar pa, tako kot ugotavlja vrhovni državni tožilec, je višje sodišče v točki 10 svoje sodbe popolnoma jasno navedlo, kateri so računi, ki zaradi navideznega steka zaradi razmerja konzumpcije ne morejo biti upoštevati tako pri kaznivem dejanju ponarejanja listin pod točko II in kaznivem dejanju ponareditve poslovnih listin pod točko III in je zato sodišče druge stopnje iz opisa kaznivega dejanja ponarejanja listin pod točko II izpustilo vse račune, ki so navedeni in upoštevani pri kaznivem dejanju opisanem pod točko III sodbe sodišča prve stopnje. Izrek v tem delu zato po oceni Vrhovnega sodišča ni nerazumljiv, kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenca pa v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.