Jedro

Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 70440/2022 z dne 22. 12. 2022 ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, vložnik pa s polemiziranjem z oškodovančevo izpovedbo ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se v celoti pridružuje razlogom pravnomočnega sklepa, ki so po njeni oceni obrazloženi in razumni.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obdolženec in njegovi zagovorniki, ki so vztrajali pri očitkih zahteve.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti zastopa stališče, da iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja ne izhaja konkretizirana dejanska nevarnost za oškodovančevo osebno varnost, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, ampak bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zagovorniki trdijo, da obdolženec očitanih groženj oškodovanemu policistu ni nikoli izrekel neposredno, temveč samo prek drugih policistov, poleg tega pa očitanih dejanj ni storil zaradi izdaje plačilnega naloga ali zaradi drugih nalog, ki naj bi jih opravljal policist. Grožnje bi bile po njihovem mnenju, če bi imel obdolženec resnično namen maščevanja, izrečene neposredno po izdaji plačilnega naloga, ne pa šele en mesec po tem. Vložniki pa končno tudi menijo, da bi moral biti oškodovanec kot policist stalno pripravljen na nevarne situacije in da njegovi subjektivni občutki ogroženosti za obstoj očitanega kaznivega dejanja ne zadoščajo.

6. Vložniki s povzetimi navedbami nasprotujejo predvsem dejanskim ugotovitvam pravnomočnega sklepa, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje sklepali na obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja. S tem ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na posredno uveljavljanje kršitve zakona iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP nakazujejo samo trditve, da v opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja iz četrtega odstavka 299. člena KZ-1, ker bi šlo lahko zgolj za kaznivo dejanje grožnje po 135. člena KZ-1, glede katerega po prvem odstavku 432. člena ZKP ni mogoče odrediti pripora. Vložniki v tem kontekstu trdijo, da grožnje zoper policista glede na opis dejanja niso bile izrečene neposredno, temveč samo posredno. Nadalje pa uveljavljajo, da mora biti oškodovančeva osebna varnost pri kaznivem dejanju po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ogrožena konkretno, medtem ko subjektivna občutja oškodovanca za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadoščajo.

7. Zahteva s temi očitki ne more uspeti. Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek. Sodišči prve in druge stopnje sta v razlogih pravnomočnega sklepa razumno presodili in obrazložili, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, pri katerem je prepovedana posledica občutek ogroženosti oškodovanega posameznika, medtem ko bo dokončna presoja obdolžencu očitanega kaznivega ravnanja stvar nadaljnjega kazenskega postopka.

8. Vložniki v nadaljevanju trdijo še, da je v predmetni zadevi sodni izvedenec podal mnenje, da pri obdolžencu ni podana nevarnost, da bi kazniva dejanja ponavljal. Zahteva tudi v tem delu nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, ki glede na razumne razloge pravnomočnega sklepa izhaja iz obdolženčeve izkazane vztrajnosti pri grožnjah oškodovancu, njegovih težav z alkoholom in tudi psihičnih težav, kar vse utemeljuje obdolženčevo nepredvidljivost in realno nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. C.

9. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.