Jedro

Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, vložena potem, ko je bila izvršba že opravljena, ne more doseči svojega namena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se je glasil takole: „S sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. In 2005/42 z dne 22.11.2005 dovoljena izvršba proti dolžniku M. S., zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine vl. št. AA k.o. S. Parc. št. BB stanovanjska stavba 83 m2 in parc. št. CC sadovnjak 1190 m2 je v delu, ki se nanaša na tožnico A. S., nedopustna in se v tem delu razveljavi.“ Zavrnilo je tudi zahtevek o tem, da morata toženki povrniti tožnici pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnica drugi toženki plačati pravdne stroške v znesku 71,36 EUR.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zato, ker v tem postopku tožnica ne more več uveljavljati lastninske pravice na podlagi skupnega premoženja zakoncev in na tej podlagi zahtevati ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče napačno ravnalo, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Tožeča stranka je dokazovala, da tako banka kot druga tožena stranka nista bili v dobri veri, ko sta postali lastnici nepremičnine v delu, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Banka je ves čas vedela, da gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze tožnice in prve tožene stranke. Šlo je za nerazčiščena solastninska razmerja, kar izhaja tudi iz dejstva, da je bila nepremičnina v času prodaje zasedena. V hiši je živela tožnica s hčerko in ne prva tožena stranka. Prodana je bila nepremičnina, ki je bila skupno premoženje. Sklicevanje na zemljiško knjigo in na dobro vero ni utemeljeno. To, da je bila nepremičnina prodana v izvršilnem postopku, še ne pomeni, da se lahko banka sklicuje na zemljiškoknjižno stanje. Tožnica je predlagala zaslišanje odvetnika S. in likvidacijskega upravitelja banke B.S. glede tega, da banka in tudi druga tožena stranka nista bili dobroverni. Tega dokaza sodišče ni izvedlo, to pa je bistvena kršitev določb ZPP. Med dokazi ni navedlo, da je zaslišalo tudi prvo toženo stranko M. S., ki je izpovedal, da je šlo za premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Ni res, ko sodišče zaključuje, da tožnica v tem postopku ne more uveljavljati lastninske pravice. Upoštevati je treba, da tožnica lahko svojo lastninsko pravico lahko uveljavlja kadarkoli in ne zastara zahtevek, da banka in druga tožena stranka nista bili v dobri veri. To je tožnica v tem postopku trdila in dokazovala, sodišče pa je štelo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve se v celoti nanašajo na vprašanje, ali ima tožnica lastninsko pravico na nepremičnini, in na bistvene kršitve določb postopka v zvezi s tem, ko naj bi sodišče prve stopnje ne zaslišalo vseh prič oziroma se ne opredelilo do vseh zaslišanj. Vendar pa pritožba spregleda, da se tožbeni zahtevek ne nanaša na lastninsko pravico. Tožnica s tožbo ne zahteva lastnine. Zahteva ugotovitev, da je nedopustna izvršba zoper M. S., ki zoper njega teče pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem opr. št. In 2005/42, zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine v delu, ki se nanaša na tožnico. Tožnica torej nasprotuje svoji izselitvi iz nepremičnine na podlagi izvršilnega naslova zoper M. S., ker naj bi bila nepremičnina tudi njena last. V zvezi s tem pa je odločilno dejstvo, ki ga je zatrjevala druga toženka in ki v pravdi tudi ni sporno. Kot izhaja iz spisa, se je tožnica 3.4.2006 v izvršilnem postopku iz stanovanja izselila. Izvršba je bila tega dne opravljena in nepremičnina predana upniku (red. št. 18 izvršilnega spisa). Tudi zaslišana kot stranka v tej pravdi je to potrdila (list. št. 40). Tožnica je ugovor tretjega v izvršilnem postopku sicer podala pravočasno (21.2.2006, kot izhaja izvršilnega spisa), tožbo pa je vložila 5.5.2006, torej že potem, ko je bila 3.4.2006 izvršba z njeno izselitvijo že opravljena. Po 5. odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ je namreč mogoče ustaviti izvršbo in razveljaviti sklep o izvršbi le v primeru, da izvršba še ni končana (ob pogoju, da se ugotovi, da je nedopustna). Enako tudi odločba III Ips 123/2008 VS RS.

Sodišče prve stopnje se je sicer obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali ima tožnica lastninsko pravico, te ugotovitve pa tudi pritožba napada. Vendar v konkretni pravdi ob konkretnem zahtevku ni pomembno vprašanje lastninske pravice, pač pa zgolj dejstvo, da se je tožnica še pred vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe izselila oziroma je bila izvršba že opravljena. S samo izselitvijo pa seveda ni izgubila lastninske pravice, če je to pravico imela. Izselitev iz nepremičnine ne vpliva na lastninsko pravico, če ta obstaja. Njena lastninska pravica ni predmet te pravde. Zato so tudi nepomembne pritožbene trditve, ki se nanašajo na lastninsko pravico in na nepravilnosti, ki naj bi jih v zvezi s tem zagrešilo sodišče prve stopnje, ki da ni zaslišalo vseh prič oziroma se ni do vsega opredelilo. Glede na gornje razloge to ni bilo potrebno.

Z gornjimi razlogi je odgovorjeno na pritožbene trditve, hkrati pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.