Jedro

Če se preiskovalni sodnik v predlogu za podaljšanje pripora sklicuje na sklep o odreditvi pripora, v katerem so podrobno pojasnjene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, in tiste, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, ponovna obrazložitev le-teh v predlogu ni potrebna.

Ker je v sklepu podrobno pojasnjeno, zakaj je le s podaljšanjem pripora mogoče preprečiti realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, ni potrebno, da bi sklep vseboval tudi razloge o tem, zakaj se sodišče ni odločilo za hišni pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. I.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.7.2001 je bil na predlog preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi zoper obd. I.J., ki je utemeljeno sumljiv, da je storil tri kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ, dve kaznivi dejanji spravljanja v suženjsko razmerje po 1. odstavku 387. člEna KZ, dve kaznivi dejanji posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena, podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9.8.2001 zavrnilo kot neutemeljeno tudi pritožbo zagovornika obd. I.J., vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora.

Zagovornik obd. I.J., odvetnik B.K., je dne 21.8.2001 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve 2. odstavka 205. člena, 2. odstavka 192. člena v zvezi s 1. odstavkom 199.a člena ter zaradi kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani pa spremeni tako, da pripor zoper obd. I.J. odpravi, podrejeno pa predlaga, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 20.9.2001, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora niso bile kršene določbe Ustave Republike Slovenije in tudi ne določbe zakona, za podaljšanje pripora pa so bili podani vsi v zakonu predvideni pogoji.

Zahteva zagovornika obd. I.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 22. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih poooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po določilu 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po določilu 25. člena Ustave Republike Slovenije pa je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zatrjevanje zagovornika obd. I.J., da so bile s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora kršene navedene ustavne pravice in temeljne svoboščine obd. I.J., ni utemeljeno. Nobena od navedenih obdolženčevih pravic ni bila kršena. Obrazložen predlog preiskovalnega sodnika z dne 26.7.2001 za podaljšanje pripora je bil v skladu z določilom 2. odstavka 205. člena ZKP dne 27.7.2001 vročen obd. I.J., dne 27.7.2001 pa tudi njegovemu zagovorniku, odvetniku B.K.. Obdolženec se ni izjavil o navedbah v predlogu za podaljšanje pripora, prav tako pa tudi ne njegov zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot je že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep neutemeljeno zatrjeval, znova trdi, da predlog preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora ni bil obrazložen. Kršena tudi ni bila ustavna pravica do pravnega sredstva, saj je bil prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora vročen dne 3.8.2001 tudi zagovorniku obd. I.J., ki se je zoper sklep pritožil, njegovo pritožbo pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 9.8.2001 zavrnilo kot neutemeljeno. Že Višje sodišče v Ljubljani je v razlogih sklepa pojasnilo, da ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika obd. I.J., da predlog preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora ni obrazložen.

Zagovornik obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno zatrjuje, da predlog preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora ni bil obrazložen, zaradi česar senat Okrožnega sodišča v Ljubljani sploh ne bi smel odločiti o podaljšanju pripora, češ da te pravice nima. Trditev, da senat Okrožnega sodišča v Ljubljani take pravice nima, je v nasprotju z določilom 2. odstavka 205. člena ZKP, saj je prav po tem določilu podana pristojnost senata (6. odstavek 25. člena ZKP), da na podlagi obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca odloča o podaljšanju pripora. Prav tako je neutemeljeno stališče zagovornika obd. I.J., da preiskovalni sodnik predloga za podaljšanje pripora ni obrazložil. V predlogu za podaljšanje pripora se je namreč preiskovalni sodnik skliceval na sklep, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor, pojasnil pa je tudi, iz katerega razloga je potrebno pripor zoper obd. I.J. in soobdolžence podaljšati, navdel pa je tudi, katera procesna dejanja je potrebno še opraviti. Res je sicer, da v času, ko je bilo predlagano podaljšanje pripora, še ni bil izdan sklep o uvedbi preiskave. Kljub temu pa ni bilo potrebno, da bi preiskovalni sodnik v predlogu za podaljšanje pripora ponovno obrazlagal, katere so tiste okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, prav tako ni bilo potrebno, da bi njegov predlog za podaljšanje pripora moral vsebovati navedbe o konkretnih in specifičnih okoliščinah, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obd. I.J. na prostosti utegnil ponoviti kazniva dejanja. Zagovornik obd. I.J. namreč v celoti prezre vsebino sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.7.2001, s katerim je bil zoper obd. I.J. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Prav na ta sklep se je preiskovalni sodnik v predlogu za podaljšanje pripora skliceval, v razlogih tega pa so podrobno pojasnjene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, v katerem je tudi podrobno pojasnjeno, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, in v katerem so tudi navedeni razlogi o tem, da je to nevarnost mogoče preprečiti le z odreditvijo pripora ne pa z milejšimi ukrepi. Zato ni mogoče pritrditi stališču zagovornika obd. I.J., da je pravnomočni sklep o podaljšanju pripora nezakonit, saj pripor zoper obdolženca ni bil podaljšan iz kakšnih drugih razlogov. V razlogih sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.8.2001 so tudi navedeni razlogi o tem, zakaj je zaradi odprave ponovitvene nevarnost pripor neogibno potreben ter zakaj te nevarnosti ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Res je sicer, da mora sodišče po določilu 2. odstavka 192. člena ZKP pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. V pravnomočnem sklepu je podrobno pojasnjeno, zakaj je realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo, katere je utemeljeno sumljiv, mogoče preprečiti le s podaljšanjem pripora. Zato seveda ni potrebno, da bi sklep o podaljšanju pripora vseboval tudi razloge o tem, zakaj se sodišče ni odločilo za hišni pripor.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane zatrjevane kršitve Ustave Republike Slovenije ter zatrjevane kršitve zakona. Zato je zahtevo zagovornika obd. I.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).