Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo (ugoditev tožbi tožnikov, odprava s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke in vrnitev v ponoven postopek) utemeljena iz razlogov, navedenih v tej sodbi (pritožbenega sodišča). Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo, kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi, glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo – ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.10.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točke izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil v ponovnem postopku zavrnila prošnje tožnikov za azil in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. U 1253/2006 z dne 7.6.2006. Sodišče prve stopnje je v tej sodbi navedlo, da se tožena stranka ni držala njegovih navodil k sodbi, opr. št. U 309/2006 z dne 10.2.2006 in je tako prišlo do kršitve določbe 3. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da bi morala tožena stranka o prošnji tožnikov odločiti po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku. Pri tem pa je tudi dodalo, da je obrazložitev tožene stranke notranje neusklajena, ker se opira na institut notranje razselitve, ko pa sklepa, da tožniki niso izkazali preganjanja, ker ne gre za takšno intenziteto dejanj, kot jo zahteva Direktiva, št. 2004/83/EC. Kljub izrecnim navodilom v pravnomočni sodbi, opr. št. U 1253/2006 sodišče prve stopnje sklepa, da je tožena stranka le delno sledila napotilom v njegovi sodbi, opr. št. U 1253/2006 in zato ni v celoti sledila določi 3. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju oziroma je izpodbijana odločba delno tudi neobrazložena. V svoji prošnji za azil 30.8.2005 je prvi tožnik navedel, da je bil preganjan zaradi svoje romske narodnosti oziroma ker je Rom pravoslavne veroizpovedi. Druga tožnica pa je v prošnji za azil 30.8.2005 navedla, da je bila preganjana, ker je Romkinja. Tožena stranka je zavrnila prošnje tožnikov, ker je sklepala, da niso izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 1. člena ZAzil, vendar pri tem tožena stranka ni navedla oziroma se ni opredelila do dejanj, ki jih tožnika zatrjujeta in opisujeta. Med razlogi za preganjanje in dejanji, ki jih tožnika zatrjujeta, mora obstajati povezava, tožena stranka pa se ni opredelila pri obeh tožnikih, ali gre za razloge, ki jih določa Ženevska konvencija, to je zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka je dejanja, ki jih zatrjujeta tožnika, obravnavala v smislu 6. in 7. člena Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC, ni pa se opredelila do 9. člena Direktive, na podlagi katerega morajo biti dejanja preganjanja resne narave in ponavljajoča, predstavljati pa morajo hude kršitve človekovih pravic in morajo biti konkretna in intenzivna. Seveda pa mora po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka tudi upoštevati, glede na citirano Direktivo, kdo so lahko subjekti preganjanja in kaj predstavlja preganjanje ali resno škodo, vendar se mora najprej opredeliti do dejanj, ki jih oba tožnika zatrjujeta in se tudi opredeliti, za kakšno vrsto preganjanja po Ženevski konvenciji je mogoče ta njuna zatrjevana preganjanja opredeliti. Druga tožnica je v prošnji za azil povedala, da so jo Srbi in Madžari žalili in grozili, da jo bodo pretepli. Tožena stranka pa v zvezi s tem s tožnico ni razčistila, kdaj je prišlo do teh groženj oziroma žalitev, kdo in ob kakšni priložnosti jih je izrekel oziroma tožena stranka ni postavila nobenih podvprašanj oziroma dodatnih vprašanj, da bi tožnica to obrazložila oziroma podrobneje opisala. Zato mora tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje drugi tožnici postaviti dodatna vprašanja, ker bo šele na podlagi podrobnih podatkov za drugo tožnico in prvega tožnika ugotovila, ali so dejanja, ki jih opisujeta, dejanja, ki jih lahko po citirani Direktivi štejemo za preganjanje zaradi enega oziroma več razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Po oceni sodišča prve stopnje se je zato tožena stranka napačno oprla na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1429/2005 in sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 2881/2005. Pri tem pa tudi ni navedla razloga za takšno uporabo, ker ni predstavila, ali gre za isto dejansko in pravno podlago pri obeh zadevah glede na obravnavano zadevo.

Tožena stranka je tudi sklepala, da tožniki ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka se do teh pogojev ni opredelila, čeprav je ugotavljala razmere oziroma objektivne okoliščine na Kosovu. V nasprotju z odločitvijo tožene stranke je njeno sklepanje v izpodbijani odločbi (da glede na navedeno tožnika utemeljeno zatrjujeta, da bi bila njihova varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogrožena), zato je odločitev tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka tudi ni upoštevala celotnega poročila OSCE Profil Občine Mitrovica, junij 2006, zlasti ne točke 13. Return ISSUES. Po mnenju sodišča prve stopnje tožniki utemeljeno grajajo, da tožena stranka pri tem tudi ni upoštevala zadnjega poročila UNHCR iz leta 2006, kar mora tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku, saj mora njena odločitev biti oprta na vsa aktualna poročila o izvorni državi.

Po mnenju sodišča prve stopnje pa je neutemeljen tožbeni ugovor notranje razselitve, ker tožena stranka svoje odločitve ne gradi na notranji razselitvi, ampak to le navaja, ko povzema vsebino uporabljenih poročil. V ponovljenem postopku mora tožena stranka z drugo tožnico razčistiti njeno izjavo, da so jo Srbi in Madžari žalili in jim grozili, priskrbeti zadnje poročilo UNHCR iz leta 2006 in ga tožnikom v celoti predočiti in o zadevi ponovno odločiti. Pri sestavi ponovne odločbe pa mora tožena stranka slediti napotilom v sodbi sodišča prve stopnje.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja: Opozarja, da je v izpodbijani odločbi popolnoma upoštevala navodila sodišča prve stopnje iz njegove sodbe, št. U 1253/2006 z dne 7.6.2006 in ni kršila določbe 3. odstavka 60. člena ZUS. V ponovljenem postopku je po navodilu sodišča prve stopnje odločila v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožnike je seznanila z uporabljenimi poročili mednarodnih organizacij ter odločitve ni oprla na institut notranje razselitve, kar je po mnenju sodišča prve stopnje v njegovi sodbi, št. U 1253/2006 z dne 7.6.2006 povzročilo notranjo neusklajenost njene prejšnje odločitve. Glede na navedeno ne ve, na podlagi česa je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ocenilo, da je le delno sledila njegovim napotilom v sodbi, št. U 1253/2006 z dne 7.6.2006. Poudarja, da je v izpodbijani sodbi odločitev oprla na dejstvo, da se v skladu z navedeno Direktivo navedbe tožnikov ne morejo šteti kot preganjanje. Tožnika sta pri podaji prošenj za azil kot razlog za azil navedla naslednje dogodke: prvi tožnik napad skupine štirih neznanih Albancev v Mitrovici, verbalne žalitve in poskus pretepa s strani Srbov v Vojvodini, pred časom naj bi ga preganjala vojska, ker se ni odzval njenemu vabilu na služenje, vendar sedaj ne ve več, če ga preganjajo, preganjanje tudi zaradi pravoslavne vere, saj Albanci preganjajo le Rome pravoslavne veroizpovedi; druga tožnica pa, da jo je julija 2005 na poti v Majdan skušal posiliti taksist in da so ji Srbi in Madžari v Vojvodini grozili. Iz navedenega je lahko utemeljeno sklepala, da navedbe tožnikov ne morejo pomeniti preganjanja, kot ga opredeljuje 9. člen navedene Direktive. Iz navedb prvega tožnika izhaja, da je bil zgolj enkrat fizično napaden (ni navedel, da bi zaradi napada rabil kakršnokoli zdravniško pomoč) in da je bil v Vojvodini s strani Srbov deležen verbalnega nadlegovanja. Glede navedb prvega tožnika, podanih na zaslišanju dne 31.8.2006, da so Albanci na dvorišče metali kamenje, opeke, solzilce in da naj bi bila njegova žena skoraj posiljena, domneva, naj bi se ti dogodki zgodili pred podajo tretje prošnje za azil, se pravi pred letom 2005, saj je pooblaščenka tožnika na zaslišanju navedla, da naj bi poskus posilstva žene prvi tožnik navedel na prvem zaslišanju (zato ne ve, katero zaslišanje je bilo tu mišljeno, saj prvi tožnik tega ni navedel niti pri podaji prošnje za azil, niti na zaslišanju, ki je bilo izvedeno v prejšnjem postopku). Ker pa je prvi tožnik v Republiki Sloveniji podal že tretjo prošnjo za azil, se v tem postopku upoštevajo zgolj tiste njegove navedbe, ki se nanašajo na dogodke, ki naj bi se zgodili po vrnitvi v izvorno državo po drugem pravnomočno končanem azilnem postopku. Glede na navedeno teh navedb tožnika ni upoštevala. Prav tako ni upoštevala navedbe tožnika, da naj bi ga v izvorni državi preganjala vojska, saj je sam zatrdil, da tega ne ve. Druga tožnica pa je pri podaji prošnje za azil navedla zgolj poskus posilstva, za katerega pa ni navedla, da naj bi se zgodil zaradi katerega izmed razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, kot tudi verbalne grožnje s strani Srbov in Madžarov v Vojvodini. Po njenem mnenju iz navedenega nedvoumno izhaja, da se navedbe obeh tožnikov ne morejo šteti za preganjanje v smislu 9. člena navedene Direktive. Poleg navedenega izpostavlja tudi dejstva, da, če bi se navedbe tožnikov lahko štele za preganjanje v smislu 9. člena navedene Direktive, bi to po njenem mnenju v skladu s 6. členom navedene Direktive pomenilo, da jih preganjajo nedržavni subjekti. Ker pa je prvi tožnik pri podaji prošnje za azil navedel, da je pretep štirih neznanih Albancev prijavil policiji, ki njegove prijave ni zavrnila, druga tožnica pa poskusa posilstva ni prijavila policiji, po njenem mnenju navedbe obeh tožnikov v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, saj so nedržavni subjekti v skladu s točko c. 6. člena navedene Direktive lahko subjekti preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) – država in (b) - stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v 7. členu. Ker pa po navedbah prvega tožnika pri podaji prošnje za azil policija ni zavrnila njegove prijave in ker druga tožnica poskusa posilstva sploh ni prijavila policiji, po njenem mnenju njune navedbe v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da jima izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Navedbe prvega tožnika, da ga je policija ob podaji prijave vprašala, kje je hodil toliko časa in zakaj ni ostal v Republiki Sloveniji, pa po njenem mnenju ne morejo pomeniti, da mu je policija zavrnila zaščito. Pri tem je treba upoštevati, da naj bi prvega tožnika napadli štirje neznanci in da je Kosovo zapustil že po šestih dneh p o pretepu. Glede na navedeno je po njenem mnenju nerealno pričakovati, da bi policija lahko v tako kratkem času tudi prijela storilce. Tudi ne more kot opravičljive sprejeti razlage druge tožnice, da se je poskus posilstva bala prijaviti policiji, ker se je bala maščevanja osebe, ki jo je poskušala posiliti. Zato se ji ne zdi smiselno z dodatnimi podvprašanji še dodatno razčiščevati dogodke, kot ji je to naložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker je v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil dolžnost prosilca, da sam navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljuje njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, ni dolžna še nadalje raziskovati dejanskega stanja. Navedbe obeh tožnikov, kot sta jih podala pri podaji prošnje za azil in na zaslišanju dne 31.8.2006, namreč po njenem mnenju v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Zato bi bilo še nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja brezpredmetno. Poleg tega je tudi sodišče prve stopnje samo v predmetni zadevi v sodbi, št. U 2558/2005 z dne 30.11.2005, ugotovilo, da „v konkretnem primeru niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenile preganjanje, niti narava dejanj preganjanja v povezavi z ostalimi splošnimi okoliščinami v tožnikovi državi izvora in okoliščinami, ki so vezane osebne na tožnika, po presoji sodišča ne pomenijo dejanj preganjanja (na podlagi etične oziroma narodnostne pripadnosti) v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z določbo 9. člena Direktive“. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj je nenadoma spremenilo svoje stališče glede navedb tožnikov, se ji ne zdi potrebno, da bi še bolj podrobno raziskovala dejansko stanje, saj ni njena dolžnost, da prosilcem pomaga, da se mogoče spomnijo še kakšnega dogodka, ki se jim je zgodil v izvorni državi.

V nadaljevanju še dodaja, da je navedbe obeh tožnikov (prosilcev za azil) štela kot verodostojne, čeprav bi lahko odločila tudi drugače. Oba tožnika sta podala nasprotujoče si izjave glede naslednjih okoliščin:

1. Kam se je vrnila tožnica po pravnomočno končanem azilnem postopku in glede premoženja na Kosovu? Iz prošnje za azil prvega tožnika izhaja, da naj bi drugo tožnico in otroka po vrnitvi v izvorno državo po drugem pravnomočno končanem postopku pustil pri prijateljih v Senadu, sam pa naj bi odšel v Mitrovico na Kosovo. Iz prošnje za azil druge tožnice pa izhaja, da je v času, ko naj bil prvi tožnik v Mitrovici, živela pri svoji mami. Iz prošnje za azil prvega tožnika tudi izhaja, da naj bi bil po vrnitvi iz Mitrovice v Vojvodino za nekaj časa nastanjen pri svojih prijateljih. Ker se izjave obeh tožnikov razlikujejo v bistveni podrobnosti, še posebej ob upoštevanju izjav obeh tožnikov iz prejšnjih postopkov, da mati in očim druge tožnice krivita prvega tožnika za probleme njune hčere, bi lahko utemeljeno dvomila, da je tožnik sploh odšel v Mitrovico. Ob tem tudi ne prezreti dejstva, da je prvi tožnik na zaslišanju v prejšnjem postopku dne 10.9.2003 izjavil, da so bile julija 2002 vse tri njihove hiše na Kosovu porušene in da je na Kosovu potem z bratom za 7.000 DEM prodal vso njihovo zemljo Srbom, medtem ko je pri podaji tretje prošnje za azil z dne 30.8.2005 povedal, da je po zavrnitvi njegove druge prošnje odšel v Mitrovico, kjer je šele sedaj ugotovil, da je pol hiše poškodovane. Iz navedenega bi torej lahko utemeljeno ugotovila, da se prvi tožnik po zavrnitvi druge prošnje za azil sploh ni vrnil v Mitrovico.

2. Glede subjektov preganjanja v Vojvodini.

Prvi tožnik je pri podaji prošnje za azil navedel, da so ga v Vojvodini maltretirali zgolj Srbi, medtem ko je druga tožnica navedla, da so ji grozili tako Srbi kot tudi Madžari. Po njenem mnenju iz navedenega izhaja utemeljen dvom, da sta bila oba tožnika deležna kakršnihkoli groženj v Vojvodini, saj po njenem mnenju ni vseeno, ali te preganjajo zgolj Srbi ali pa tudi Madžari.

3. Glede veroizpovedi.

Oba tožnika sta pri podaji prošnje za azil dne 14.10.2002 navedla, da sta pravoslavne veroizpovedi. Na zaslišanju dne 10.9.2003 oziroma dne 6.11.2003 pa sta oba poudarila, da sta katoliške veroizpovedi. Pri podaji prošnje za azil dne 30.8.2005 pa sta zoper trdila, da sta pravoslavne veroizpovedi. Njej se spreminjanje izjav glede veroizpovedi zdi ključnega pomena, saj je prvi tožnik pri podaji tretje prošnje za azil poudaril, da so na Kosovu preganjani izključno Romi pravoslavne veroizpovedi.

4. Glede preganjanja s strani vojske. Pri oceni, če se navedbe prvega tožnika lahko štejejo za preganjanje v smislu 9. člena navedene Direktive, sicer ni upoštevala izjave prvega tožnika iz prošnje za azil, da ga je pred časom preganjala vojska, ker se ni odzval njenemu vabilu za služenje, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da iz zaslišanja iz prejšnjega postopka dne 10.9.2003 izhaja, da naj bi bil v času vojne na Kosovu v jugoslovanski vojski. Na podlagi navedenega bi lahko utemeljeno ugotovila, da prvi tožnik zlahka spreminja svoje izjave glede bistvenih okoliščin.

5. Glede poskusa posilstva druge tožnice.

Ker je poskus posilstva po njenem mnenju zelo travmatična izkušnja, se ji zdi precej nenavadno, da se prvi tožnik pri podaji prošnje za azil ni „spomnil“, da je bila njegova zunajzakonska partnerica (druga tožnica) v Vojvodini skoraj posiljena. Še bolj nenavadno pa je dejstvo, da je prvi tožnik na zaslišanju dne 31.8.2006 na vprašanje svoje pooblaščenke, če je poskus posilstva, ki ga je navedel na prvem zaslišanju, prijavil policiji, odgovoril, da ga je prijavil in upal, da pride UNMIK, vendar je prišla Kosovska policija. Zato ji ni jasno, kateri poskus posilstva sta imela v mislih prvi tožnik in njegova pooblaščenka, ker prvi tožnik namreč poskusa posilstva ni navedel niti pri podaji prve, druge ali tretje prošnje za azil, niti ga ni navedel na zaslišanju dne 10.9.2003. Pri tem po njenem mnenju seveda ne more biti mišljen poskus posilstva julija 2005, saj se je to zgodilo v Vojvodini, kjer pa UNMIK seveda nima pristojnosti. Iz navedenega bi lahko utemeljeno sklepala, da se je prvi tožnik poskus posilstva, ki naj bi se zgodil na Kosovu, izmislil. Ob navedenem izpostavlja še dejstvo, da iz izjav tožnika nedvoumno izhaja, da so tožniki prišli v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Pri tem se je oprla na izjavo prvega tožnika z dne 26.7.2002, s katero je umaknil svojo prvo prošnjo za azil, in sicer je zapisal, da umika svojo prošnjo za azil, ker kot ekonomski imigrant nima pogojev za azil. Poleg tega je pri podaji tretje prošnje za azil izjavil, da izvorne države ni zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj je imel denar, ki ga je zaslužil v Republiki Sloveniji, tako da niso živeli slabo. Iz navedene izjave izhaja, da je prvi tožnik v času trajanja njegovega drugega azilnega postopka v Republiki Sloveniji „na črno“ služil denar, in sicer ga je očitno zaslužil precej. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik s tem kršil zakonodajo Republike Slovenije in s tem tudi svoje dolžnosti prosilca za azil. Ker je prvi tožnik svoje dohodke v drugem azilnem postopku zamolčal, je s tem tudi neupravičeno koristil brezplačno nastanitev in oskrbo v Azilnem domu.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je odločba tožene stranke notranje neusklajena, ker je v nasprotju z njeno odločitvijo njeno sklepanje v izpodbijani odločbi, „da glede na navedeno tožnika utemeljeno zatrjujeta, da bi bila njihova varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogrožena“, odgovarja, da je sicer res, da je navedeno zapisala, vendar je šlo v tem primeru za očiten: “lapsus linguae“, saj nato nakazuje že samo nadaljevanje stavka in navsezadnje odločitev v izreku in celotna obrazložitev odločbe. Po njenem mnenju je namreč očitno, da je imela v mislih, da tožnika neutemeljeno zatrjujeta, da bi bila njihova varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogrožena, saj nista navedla niti enega dogodka, ki bi se v skladu z Direktivo lahko štel za preganjanje. Zato meni, da njena odločba ni notranje neusklajena, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je šlo v tem primeru za očitno pomoto in zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da se njene odločbe zaradi tega dejstva ne da preizkusiti.

Tudi se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da v izpodbijani odločbi ni konkretno navedla, na katera poročila se je oprla pri sklepanju, da je tožnikom v izvorni državi zagotovljena varnost preko mednarodnih varnostnih sil in lokalnih policijskih služb. Pojasnjuje, da je navedeno sklepanje imelo podlago v sintezi vseh v izpodbijani odločbi uporabljenih poročil mednarodnih organizacij, še posebej pa v Poročilu Direktorata za priseljevanje in državljanstvo Notranjega ministrstva Velike Britanije za Kosovo (april 2005). Prav tako se ji ne zdi utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da naj pri presoji ne bi uporabila 13. točke Poročila OSCE Profil Občine Mitrovica, junij 2006, ki omenja vračanje nekdanjih prebivalcev Kosova. V obrazložitvi svoje odločbe se je oprla prav na 13. točko navedenega poročila, saj je navedla sporazum o vračanju razseljenih Romov in Aškalov z dne 21.4.2005, sklenjen med občino in mednarodnimi predstavniki. Glede očitka sodišča prve stopnje, da ni uporabila najnovejšega poročila UNHCR iz leta 2006, pa pojasnjuje, da je v izpodbijani odločbi uporabila poročilo UNHCR iz leta 2005, ki je glede na 8. točko Poročila UNHCR iz leta 2006, ki omenja, da se je varnostna situacija na Kosovu za manjšine od izdaje poročila iz leta 2005 občutno izboljšala, manj ugodno, kot pa Poročilo iz leta 2006. Zato meni, da z uporabo Poročila UNHCR iz leta 2005 ocena upravičenosti do subsidiarne zaščite tožnikov ni bila narejena v škodo tožnikov. Poudarja še, da bi v konkretnem primeru lahko odločila tudi brez uporabe poročil, saj po njenem mnenju navedbe obeh tožnikov v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu 9. člena Direktive, vendar jih je zaradi spoštovanja navodil iz sodbe sodišča prve stopnje št. U 1253/2006 z dne 7.6.2006, morala predložiti tožnikom in jih uporabiti v odločbi.

Ker iz upravnih spisov v zvezi s tožniki jasno izhaja, da se navedbe tožnikov pri podaji prošenj za azil v nobenem primeru ne morejo šteti za preganjanje, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo tožnikov zavrne in s tem potrdi njeno izpodbijano odločbo.

Tožniki v odgovoru na pritožbo ponavljajo svoje tožbene navedbe oziroma opozarjajo na napake izpodbijane odločbe, zaradi katerih bi bilo po njihovem pritožbenem predlogu utemeljeno zavrniti pritožbo tožene stranke in s tem potrditi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna in ni zakonita.

Ker v ZAzil nekateri ključni pojmi, ki jih vsebuje ta zakon in so pomembni v azilnem postopku, niso pojasnjeni, se za razlago teh pojmov kot razlagalni pripomoček v upravni in upravno-sodni praksi uporablja navedena Direktiva EU.

V upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je na podlagi določb ZAzil in tudi navedene Direktive EU kot razlagalnega pripomočka uveljavilo stališče, da za zavrnitev prošnje za azil zadošča že, če prosilec ne izkaže (z verodostojnimi izjavami oziroma s potrebnimi izrazi) obstoja subjektivnih okoliščin, to je utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, oziroma če je splošno znano ali pa izhaja iz poročil o stanju v določeni državi, da ta država varuje človekove pravice oziroma je sposobna, tudi v primeru poizkusov ali dejanskih kršitev človekovih pravic, preko svojih organov ali mednarodnih občil zagotoviti ustrezno varnost svojih prebivalcem in sicer med drugim tudi tako, da vodi učinkovit pravni sistem odkrivanja, pregona in kaznovanja dejanj preganjanja.

Tožena stranka je v postopku že petkrat odločala. Dne 18.9.2003 je zavrnila prošnjo za azil prvega tožnika, enako pa je odločila tudi z odločbo z dne 19.12.2003. Zoper navedeni odločitvi je prvi tožnik preko pooblaščene odvetnice sprožil upravna spora. V obeh primerih je sodišče prve stopnje izdalo sodbi, s katerima je ugodilo prosilčevima tožbama in zadevi vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, in sicer je dne 19.11.2003 izdalo sodbo, št. U 1803/2003-7, dne 25.2.2004 pa sodbo, št. U 298/2004-6. Tožena stranka je odločala tudi že o prošnji druge tožnice in njenega mld. sina in dne 22.12.2003 izdala odločbo, s katero je prav tako zavrnila njuni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Druga tožnica je kot prosilka preko pooblaščenega odvetnika zoper navedeno odločitev tožene stranke dne 3.2.2004 sprožila upravni spor. Sodišče prve stopnje pa je dne 25.2.2004 izdalo sodbo, št. U 237/2004-7, s katero je ugodilo tožbi druge tožilke in njenega sina, odpravilo odločitev tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je o prošnjah tožnikov v ponovljenem postopku izdala odločbo z dne 4.1.2005, s katero je ponovno zavrnila njune prošnje za azil kot neutemeljene. Zoper navedeno odločitev je prvi tožnik preko pooblaščene odvetnice dne 17.2.2005 sprožil upravni spor. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, št. U 293/2005-10, s katero je zavrnilo tožbo. Zoper navedeno sodbo se je prvi tožnik preko svoje pooblaščene odvetnice dne 6.5.2005 pritožil na pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je izdalo sodbo, št. I Up 750/2005-2 z dne 8.6.2005, s katero je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Izpodbijana odločba tožene stranke je dne 27.6.2005 postala pravnomočna. Prvi tožnik je dne 30.8.2005 tretjič zaprosil za priznanje azila, druga tožnica in mladoletni sin pa sta dne 30.8.2005 drugič zaprosila za azil v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je o prošnjah za azil tožnikov v postopku izdala odločbo z dne 20.10.2005, s katero je ponovno zavrnila njihove prošnje za azil kot neutemeljene. Zoper navedeno odločitev so tožniki preko pooblaščene odvetnice dne 24.11.2005 sprožili upravni spor. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, št. U 2558/2005-9 z dne 30.11.2005, s katero je zavrnilo njihovo tožbo. Zoper navedeno sodbo so se prosilci preko pooblaščene odvetnice dne 20.12.2005 pritožili na pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je izdalo sodbo, št. I Up 1687/2005-2 z dne 25.1.2006, s katero je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, št. U 309/2006-15 z dne 10.2.2006, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je v ponovljenem postopku izdala odločbo z dne 21.4.2006, s katero je ponovno zavrnila prošnje tožnikov za azil kot neutemeljene. Zoper navedeno odločitev so tožniki preko pooblaščene odvetnice dne 22.5.2006 sprožili upravni spor. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, št. U 1253/2006-10 z dne 7.6.2006, s katero je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku je po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka sledila napotilom sodišča prve stopnje ter ponovno presojala razloge, ki so jih tožniki v svoji vlogi za priznanje azila navajali kot vzrok za zapustitev izvorne države.

Pritožbeno sodišče, za razliko od sodišča prve stopnje, meni, da je tožena stranka za svojo odločitev popolno in pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj, v delu, v katerem kot razlagalni pripomoček uporablja navedeno Direktivo EU, pravilno uporabila materialno pravo. Nadaljnje, že šesto ugotavljanje dejanskega stanja, ob istih razlogih, ki so jih tožniki v svojih vlogah za priznanje azila navajali od leta 2002 naprej za zapustitev izvorne države, kot to zahteva sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, po presoji pritožbenega sodišča zato ni potrebno in bi bilo v nasprotju z načelom varstva koristi strank in javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), načelom materialne resnice (8. člen ZUP), načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka utemeljeno upoštevala navedbe prvega tožnika in druge tožnice na zaslišanju dne 31.8.2006 v zvezi z njuno seznanitvijo z mednarodnimi poročili, glede katerih sta podala svoja mnenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče meni, v nasprotju s sodiščem prve stopnje, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz večkratnih zaslišanj in izjav obeh tožnikov, da niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenile preganjanje niti narava dejanj preganjanja v povezavi z ostalimi splošnimi okoliščinami v izvorni državi tožnikov in okoliščinami, ki so vezane osebno na prvega tožnika in drugo tožnico, po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo dejanj preganjanja, tako kot trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi, in sicer niti na podlagi etnične niti na podlagi narodnostne pripadnosti v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z določbo 9. člena navedene Direktive EU. Tega ni zaslediti niti v podatkih in listinah v upravnih spisih, niti v izjavah obeh tožnikov na večkratnih zaslišanjih v upravnem postopku v zvezi z okoliščinami, ki jih je tožena stranka razčistila in navedla v izpodbijani odločbi in se nanašajo na dejstva: o vrnitvi druge tožnice v izvorno državo, o premoženju na Kosovu, o subjektih preganjanja v Vojvodini, o veroizpovedi obeh tožnikov, o preganjanju prvega tožnika s strani vojske in o poizkusu posilstva druge tožnice. Navedena dejstva je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka popolno razčistila in se glede njih v celoti izjasnila. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj ta dejstva izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Pravilne so tudi ugotovitve tožene stranke, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da iz izjav prvega tožnika nedvoumno izhaja, da so tožniki prišli v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Pri tem se je tožena stranka utemeljeno oprla na izjavo tožnika z dne 26.7.2002, s katero je umaknil svojo prvo prošnjo za azil, in sicer je zapisal, da umika svojo prošnjo za azil, ker kot ekonomski imigrant nima pogojev za azil. Pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo dala pravilno razlago svoje napake v izpodbijani odločbi glede besedila: „da glede na navedeno tožnika utemeljeno zatrjujeta, da bi bila njihova varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogrožena“. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka imela v mislih, da tožnika neutemeljeno zatrjujeta, da bi bila njihova varnost in življenje ob povratku na Kosovo ogrožena, saj nista navedla niti enega dogodka, ki bi se v skladu z navedeno Direktivo EU lahko štel za preganjanje. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je šlo v tem primeru za očiten „lapsus lingue“, saj na to nakazuje že samo nadaljevanje stavka v izpodbijani odločbi in navsezadnje odločitev v izreku te odločbe kot tudi njena celotna obrazložitev.

Tudi pritožbeno sodišče meni, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz navedb obeh tožnikov na številnih zaslišanjih, da odločba tožene stranke ni notranje neusklajena, ampak je v navedenem primeru šlo za očitno pomoto, in zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da se odločbe zaradi navedenega dejstva ne da preizkusiti.

Tudi pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni konkretno navedla, na katera poročila se je oprla pri svojem sklepanju, da je tožnikom v izvorni državi zagotovljena varnost preko mednarodnih varnostnih sil in lokalnih policijskih služb. Očitki sodišča prve stopnje glede tega so neutemeljeni in nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih, kot tudi ne v izjavah obeh tožnikov na zaslišanjih v upravnem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita tudi odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da morajo tožniki po pravnomočnosti odločitve glede azila zapustiti Slovenijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v tem primeru tožniki ne izpolnjujejo niti pogojev za subsidiarno zaščito po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Glede na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se pritožbeno sodišče nanje v tej sodbi izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS – 1), tožniki z ničemer niso izkazali, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da je pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo utemeljena in da tožba ni utemeljena iz razlogov, navedenih v tej sodbi. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine (prošnje tožnikov za azil, in sicer prvega tožnika in druge tožnice z dne 14.10.2002 in mld. tožnika S.S. z dne 16.9.2003 in zapisnik o zaslišanju prvega tožnika in druge tožnice z dne 31.8.2006) in je po presoji pritožbenega sodišča na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje s strani tožene stranke, ki ga samo, kljub določbi 3. odstavka 39. člena ZAzil, ni dopolnjevalo, pa bi glede na to določbo, kolikor je menilo, da ga tožena stranka ni ugotovila pravilno in popolno, moralo, zmotno uporabilo materialno pravo – ZAzil, zlasti določbe glede pogojev za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. in 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS – 1 ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tožnikov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS – 1 zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka in se nanje pritožbeno sodišče izrecno sklicuje.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1 in sicer pri odločanju o pritožbi, ki ji izrecno predvidena v 5. odstavku 39. člena ZAzil, na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS, pri odločanju o tožbi pa na podlagi 104. in 105. člena ZUS-1.