Jedro

Pritožba ni utemeljena, saj ne pove, v katerih primerih sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča odstopa od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na račun premoženjske škode 2.500.000,00 SIT, na račun solidarnostne pomoči 760.973,13 SIT, na račun premoženjske škode zaradi nižje plače 990.000,00 SIT, zaradi neizplačanih nadomestil plač 1.653.376,88 SIT in na račun nepremoženjske škode 11.500.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa revizije zoper sodbo ni dopustilo v 2. in 3. alineji 1. točke izreka (vrednost pod 1.000.000,00 SIT).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je vložena pritožba, ker tožnik meni, da gre za odločitev, v katerem sodišče pristransko in zmotno zaključuje, da v odškodninskih sporih, ki izvirajo iz delovnega razmerja, pogosto ni mogoče dokazati, da je delodajalec zavestno ravnal zoper predpise. Taka razlaga je v nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Smiselno bi bilo, da revizijsko sodišče odloči tudi v delu, ki se nanaša na solidarnostno pomoč in premoženjsko škodo zaradi nižje plače, ker bi sicer tožniku nastala ogromna materialna škoda zaradi instituta o nedopustitvi revizije. Predlagala je, se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne v novo sojenje „z navodilom“. Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena in v povezavi z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba ne navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma za neenotnost v praksi sodišča druge stopnje. Ker pritožba ne pove, v katerih primerih sodna praksa VDSS odstopa od svoje lastne prakse ali od prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi tožeče stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, zato je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.