Jedro

S predložitvijo lažnih podatkov namreč ni izpolnjen pogoj predložitve "zahtevanih" (implicite "resničnih") podatkov, saj predložitev lažnih podatkov ne presega ravni standarda nepredložitve podatkov.

Izkazanost nepredložitve zahtevanih podatkov zadošča, da sodišče na tej podlagi domnevano dejstvo nenastanka zavarovalnega primera vzame za podlago sodbe brez nadaljnjega dokazovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je terjal od tožene stranke izplačilo zavarovalne vsote 1,067.787,83 SIT s pripadki na podlagi sklenjenega avtomobilskega zavarovanja po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/1NM (v nadaljevanju: splošni pogoji) zaradi nastanka s sklenjenim zavarovanjem krite škode kot posledice tatvine njegovega avtomobila, ki naj bi bil ukraden sozavarovani osebi (najemniku B. F.) med prenočevanjem v tujini z dne 22.7. na 23.7.1993. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera in se pri tem sklicevalo na določila 24. člena v zvezi z 31. členom splošnih pogojev.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava - 24. člena splošnih pogojev. Graja stališče sodišča druge stopnje o nepomembnosti njegovega pritožbenega očitka, da iz razlogov prvostopenjske sodbe ni razvidno, na kakšen način bi se zavarovalni primer razrešil ob takojšnji predočbi resničnega podatka o identiteti sozavarovane osebe. Navajanje resničnih podatkov je namenjeno razkrivanju zavarovalniških goljufij ter drugih ravnanj zavarovancev, ki so protipravna in usmerjena v zlorabo pogodbenih določil. Zato je po mnenju tožnika pomembno, da bi zavarovalni primer ostal nerazrešen tudi, če bi tožnik navedel resničnega najemnika (upravljalca - sozavarovanca) njegovega avtomobila. Sicer pa tožnik ob prijavi zavarovalnega primera niti ni razpolagal s pravim podatkom o "sozavarovani osebi" v času tatvine vozila, pri čemer ta podatek po njegovem mnenju sploh ni pomemben spričo dejstva, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je avtomobil izginil zaradi dogodka, ki je odvisen od volje pravega sozavarovanca B. F. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik graja ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je podana okoliščina iz drugega odstavka 24. člena splošnih pogojev, po katerih se šteje, da zavarovanec ni dokazal zavarovalnega primera, saj je storil vse, kar se pričakuje od dobrega gospodarja v primeru odtujitve njemu lastne stvari. Domnevo, da zavarovanec ni dokazal zavarovalnega primera, je mogoče uporabiti le, če ne predloži zahtevanih podatkov. Tožnik pa je predložil vse zahtevane podatke - vključno s podatkom o osebi, ki ji je bilo vozilo zaupano v upravljanje, in za katerega je bil ob prijavi prepričan, da je resničen. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava - splošnih pogojev ni podan. Poleg zavarovanca je po določilu prvega odstavka 31. člena splošnih pogojev zavarovana tudi oseba, ki ji je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila in ki ima s tem status sozavarovane osebe. Po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, oprtih na trditve in listinska dokazila samega tožnika in o katerih sploh ni bilo spora med pravdnima strankama, je to lahko bil v obravnavanem primeru le B. F., saj je tožnik kot zavarovanec njemu kot najemniku po pogodbi z dne 23.6.1993 prepustil v upravljanje zavarovano vozilo - in ne morda "slamnatemu" upravljalcu M. N., za katerega je tožnik v prijavi zavarovalnega primera toženi stranki zavestno neresnično potrdil, da je upravljal zavarovano vozilo z njegovim dovoljenjem. Iz tega nujno sledi po eni strani materialnopravni sklep o neupoštevnosti revizijsko zatrjevane nevednosti tožnika glede "dejanskega" upravljalca zavarovanega vozila v času zatrjevane tatvine (in to celo neodvisno od izrecnega določila tretjega odstavka 31. člena splošnih pogojev, po katerem se vednost in ravnanje sozavarovane osebe šteje kot vednost in ravnanje zavarovanca), po drugi strani pa materialnopravni sklep, da je tožnik s svojim ravnanjem uresničil dejanski stan domnevne baze iz določila drugega odstavka 24. člena splošnih pogojev, po katerem se šteje, da zavarovanec ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, če ne predloži zahtevanih podatkov in dokazov. S predložitvijo lažnih podatkov namreč ni izpolnjen pogoj predložitve "zahtevanih" (implicite "resničnih") podatkov, saj predložitev lažnih podatkov ne presega ravni standarda nepredložitve podatkov.

Glede tožnikovih revizijskih očitkov, po katerih pogreša v sodbah sodišč prve in druge stopnje izkazanost vzročne zveze med njegovimi opustitvami takojšnje predočbe resničnega podatka o identiteti sozavarovane osebe in razrešitvijo zavarovalnega primera, pa velja, da se ob izkazani domnevni bazi vzročna zveza domneva in da zato ni nikakršne potrebe po njenem ugotavljanju. Izkazanost nepredložitve zahtevanih podatkov zadošča, da sodišče na tej podlagi domnevano dejstvo nenastanka zavarovalnega primera vzame za podlago sodbe brez nadaljnjega dokazovanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa izrecno izhaja, da je tožena stranka dokazala, da "do izginitve tožnikovega avtomobila ni prišlo neodvisno od vednosti in ravnanja sozavarovanca B. F.". Revizijska graja dokazne ocene s tem v zvezi je neupoštevna tudi iz razloga, ker pomeni v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi in drugi stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker uveljavljani - in tudi po uradni dolžnosti upošteven - revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.