Jedro

ZTLR ne določa le načine ustanovitve in pridobitve služnosti, temveč določa tudi, kako se lahko obremenjena stvar služnosti razbremeni. Mimo teh določb lahko preneha služnost le v primeru sporazuma prizadetih. Če stranki s pogodbo ustanovita služnost, pa je ne vpišeta v zemljiško knjigo ter zato ne pride do pridobitve stvarne pravice z učinkom "erga omnes", dogovor pogodbeni stranki kljub temu zavezuje. Tedaj mora ena stranka v breme svoje nepremičnine trpeti dejanje druge pogodbene stranke, ker se je v to zavezala s pravnim poslom.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede dela izreka sodbe sodišča prve stopnje v točki 1, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. ... vl. št. ... k.o. L.) in v odločbi o pravdnih stroških (točka 4 izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. O stroških pritožbe bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... in ... vpisanih v vl. št. ... k.o. L. last tožnikov in v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. last tožencev (točka 1 izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni pod izvršbo izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo primerna za izbris služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili preko parcel ..., ... in ... v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L. (točka 2 izreka). Tožbo je zavrglo v delu, kjer se je zahtevala ugotovitev neobstoja oz. podrejeno ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili preko in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... in ... v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. L. (točka 3 izreka). Odločilo je, da morata toženca tožnikoma povrniti 423.241,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 4 izreka). Pritožbo je vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da v korist svoje nepremičnine parc. št. ... k.o. L. si tožena stranka nikoli ni lastila služnostne pravice vožnje in hoje preko zemljišč parc. št. ..., ... in .... k.o. L., in po teh zemljiščih ni nikoi hodila ali vozila do svojega gospodujočega zamljišča. S pravnim poslom z dne 13.10.1986 sta toženca sicer dobila služnost na teh zemljiščih, a je bilo v pogodbi tudi določeno, da bo trasa za služnost določena kasneje dogovorno. V letu 1989 je bila tako določena in odmerjena pot, ki je dobila lastno parc. št. ... k.o. L.. Le tu si tožena stranka lasti služnost in se upira ukinitvi, glede ostalih zemljišč pa bi tožeča stranka od nje lahko kadarkoli zahtevala izbris služnosti. Obrazložitev sodbe je protispisna, ker najprej pove, da se stvarna služnost pridobi med drugim na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo in potem ugotovi obstoj tako pravnega posla kot vpisa v zemljiško knjigo, nato pa zaključi, da služnost kljub temu ne obstaja. Napačno je ugotovljeno, da služnostna trasa nima povezave z lokalno cesto parc. št. ... k.o. L., ker je jasno vidna iz mapne kopije in povezava poteka po parc. št. ... k.o. L.. V tem delu je bil ob določitvi trase naknadni dogovor, da služnost poteka tudi po parc. št. ... k.o. L.. Res pa je, da gospodujoča nepremičnina nima povezave z zgornjim severnim delom služnostne trase, med njima je razmak 1 do 1,5 m. To razdaljo je tožena stranka premagala tako da je po vmesnem zemljišču položila lesen žleb, po katerem je spravljala material na gospodujoče zemljišče, sedaj pa je nekdo ta žleb uničil. A zgolj zato, ker trenutno ni omenjene povezave, sodišče ni moglo utemeljeno zaključiti, da sporna služnost ne obstaja. Morebitna ocena, da za služnost ni gospodarskega interesa, bi bila upoštevan le pri razsoji o subsidiarnem zahtevku na ukinitev služnosti. Zato tožena stranka predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka je izpodbijala sodbo zgolj v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L., v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dvoma, da je bila med toženo stranko kot upravičencem in pravnim prednikom tožeče stranke dogovorjena služnostna pravica v korist parc. št. ... in v breme parcel, ki so ob sklenitvi pogodbe (dne 13.10.1986) bile označene s številkami ..., ... in ..., ter da je bila v tem obsegu tudi vpisana v zemljiško knjigo. Glede na ta dejstva je edini pravilen pravni zaključek, da je opisana služnost nastala in da je bila pridobljena v skladu z določbami 51. in 52.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po določbi 51.člena ZTLR se stvarna služnost ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem. Kadar je podlaga za pridobitev stvarne služnosti pravni posel, se ta pridobi šele z vpisom v javno (zemljiško) knjigo. Po pravilni uporabi materialnega prava je torej možen edinole tak zaključek, da je v korist parc. št. ... in v breme nepremičnin parc. št. ..., ... in ... pravno veljavno nastala služnost hoje in vožnje z vsemi vozili. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bila po služečih zemljiščih naknadno (po sklenitvi pravnega posla in po vpisu služnosti v zemljiško knjigo) določena trasa, po kateri se naj bi služnost dejansko izvrševala. Ta trasa je bila označena tudi v zemljiškem katastru kot posebna parcela in je kot taka dobila svojo parc. št. .... Ob teh dejstvih je potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 59. člena ZTLR, ki pravi, da če se razdeli služna stvar, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala. V konkretnem primeru je do takšne delitve prišlo, nastala je nova parcela, tj. pot, po kateri naj bi se služnost dejansko izvrševala, torej se je po določbi 3.odstavka 59. člena ZTLR pridobljena služnost prenesla na ta del, kljub temu, da ni prišlo do ponovnega vpisa služnosti še v breme novonastale parc. št. ..., ker tak vpis ne bi pomenil nastanka služnosti, temveč le ažuriranje podatkov o že nastali služnosti. O pravno veljavnem nastanku opisane služnostne pravice ni dvoma, ker za to obstaja pravni naslov in pridobitni način, vse v skladu z določbami zakona. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da služnost ni nastala, ker za tako nepopolno dogovorjeno služnost ni gospodarskega interesa. V bistvu je odločilo, da pravni posel ne more nastati, če ni smiselen. V primeru, da pravni posel že ob sklepanju ne bi vseboval podlage - cause, bi bil res ničen in tedaj kljub vpisu v zemljiško knjigo ne bi prišlo do nastanka služnosti, ker bi manjkal nujni pogoj - pravni naslov. Ko so stranke pravnega posla ta posel sklepale, so očitno štele, da obstaja smisel sklepanja pravnega posla, pa tudi sodišče prve stopnje je ocenilo, da je do nepopolnega dogovora prišlo pomotoma. Na pomote pri sklepanju pravnega posla pa sodišče ne pazi uradoma, temveč jih mora zainteresirana stranka uveljavljati in ne pomenijo avtomatsko neobstoja pravnega posla. Če pa je dogovor kasneje, po sklenitvi postal nesmiselen, oz. če je po sklenitvi odpadel interes (pravni, gospodarski...), ki je botroval sami sklenitvi pravnega posla, pa gre za vprašanje t.i. "spremenjenih okoliščin", ki so glede služnosti specialno urejene v določbi 2.odstavka 58.člena ZTLR (po tej določbi lahko lastnik služne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katere je bila ustanovljena). ZTLR torej ne določa le načine ustanovitve in pridobitve služnosti, temveč določa tudi, kako se lahko obremenjena stvar služnosti zopet razbremeni. Mimo teh določb lahko preneha služnost le v primeru sporazuma prizadetih. Če pa sporazuma ni, potem je potrebna uporaba določbe 58.člena ZTLR. Ta v 1. in 3.odstavku pove, kdaj stvarna služnost preneha že po samem zakonu in lahko sodišče prenehanje le še ugotovi, v 2.odstavku pa pove, kdaj lahko lastnik služne stvari zahteva ukinitev služnosti s konstitutivno sodbo. Da bi lahko sodišče prve stopnje pravilno razsodilo o primarnem (ugotovitvenem) oz. o subsidiarnem (konstitutivnem) zahtevku, bi torej moralo ugotavljati, ali obstojijo pogoji, določeni v 58.členu ZTLR. Ker se do (ne)obstoja teh pogojev do sedaj še ni izreklo, bo to moralo storiti v ponovnem postopku, v katerem bo odločalo o izpodbijanem (primarnem) zahtevku - glede neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili preko in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L., v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ... vl. št. ... k.o. L.. Do tedaj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje (1.odstavek 370.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). Ob vsem tem pa je potrebno obrazložiti še, da je potek služnosti po (bivši) parc.št.307/1 res nujno ločeno obravnavati. Za ta del dosedaj niso bili ugotovljeni pogoji za nastanek služnosti. (Toda če v tem delu služnost ni nastala, to še ne pomeni, da ni nastala tudi na preostalih delih trase.) Vendar tudi ob tem, da sodišče druge stopnje sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v delu trase, ki teče po bivši parc. št. ..., služnost ni nastala, ne more izpodbijane sodbe niti delno obdržati v veljavi, ker bi sicer moralo natančno opisati lego in označiti mere (vsaj dolžino) tistega dela parc. št. ..., za katerega že sedaj velja, da služnostna pravica ne obstoji. Teh podatkov sodišče druge stopnje nima, sodišče prve stopnje pa jih (po potrebi) v novem postopku lahko pridobi. Zato je bila zadeva tudi v tem delu vrnjena v nov postopek. Že sedaj pa je potrebno dodati, da pravno stališče sodišča prve stopnje, da ustno soglasje pogodbenih strank ne zadošča za spremembo oz. dopolnitev pred tem sklenjene in zapisane pogodbe o ustanovitvi služnosti, ni pravilno. V konkretnem primeru celo ni šlo zgolj za ustno soglasje, temveč sta pogodbeni stranki tudi skupaj v naravi določili, kje bo potekala služnostna trasa. Kljub temu, da v delu bivše parc št. ... ni prišlo do vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo, je bila služnostna pravica po tem delu trase ustanovljena z dogovorom med pogodbenima strankama, ki ju je dogovor medsebojno zavezoval (ne sicer na stvarni, temveč na obligacijskopravni podlagi). Res pa je, da tak dogovor tretjih oseb ni zavezoval, ker upravičenec ni dosegel, da bi njegova pravica dobila stvarnopravni značaj z učinkom "erga omnes" (to pa bi dosegel z vpisom v zemljiško knjigo). Toda, v kolikor je tožeča stranka vedela za tako dogovorjeno in ustanovljeno služnost, je šteti, da je v pravico tožene stranke, uporabljati traso v delu bivše parcele št. ..., privolila. Tedaj njen zahtevek po ugotovitvi, da služnost ne obstoji, tudi v temu delu ne bi bil utemeljen, ker bi ga k dopuščanju služnosti zavezoval konkludentno sklenjeni pravni posel (obligacijskopravna obveznost). V takem primeru bi svojo nepremičnino lahko razbremenil le tako, da bi zahteval (in utemeljil) prenehanje služnosti zaradi tega, ker je ta postala nepotrebna (po pravnih pravilih o razvezi pravnega posla zaradi spremenjenih okoliščin - torej tudi v sferi obligacijskopravnih določb). Zapisano izhaja iz temeljnega načela obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Zaradi negotovega izida pravde je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno sodbo. S končno sodbo bo odločeno tudi o stroških pritožbe tožene stranke (166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).