Jedro

Če zatrjevanega posega v fasado že gradbeno-tehnično ni možno opredeliti kot poseg, potem tudi ne gre za poseg v solastnino, ki bi zahteval predhodno soglasje vseh solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1463/98-17 z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 27.8.1998, s katero je ta zavrnila njihovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 29.5.1998, s katero je bilo odločeno, da se investitoricama E.Š. in G.Š. izda lokacijsko dovoljenje za spremembno namembnosti trgovskega lokala v kavarno.

V obrazložitvi svoje sodbe sodišče prve stopnje najprej povzema vsebino v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke: Ta navaja, da je bila podlaga za izdajo dovoljenja 23. člen Zakona o urbanističnem planiranju, ki se pod pogoji iz 82. in 85. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97) in v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90), še uporablja. V konkretnem primeru gre za lokacijo na območju urejanja z Odlokom o zazidalnem načrtu CTP Bled (Uradni vestnik Gorenjske, št. 12/82), ta pa je usklajen s srednjeročnim družbenim planom občine R., kar izhaja iz Odloka o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih aktov s srednjeročnim družbenim planom za obdobje 1986 do 1990 (Uradni vestnik G., št. 19/86). Navedeni prostorski izvedbeni akt se zaradi preprečevanja posegov v neposredni bližini jezerske sklede na podlagi Odloka o začasni prepovedi izvajanja zazidalnega načrta za centralno turistično območje B. (Uradni list RS, št. 72/95 in 28/96) začasno, do sprejetja novega zazidalnega načrta, sicer ne sme izvajati. Toda drugi člen zadnjega citiranega odloka določa, da so po predhodnem soglasju občinskega sveta na tem območju možne rekonstrukcije, vzdrževanje objektov in nadomestne gradnje. V 3. členu istega odloka je določeno, da se v času veljavnosti odloka gostinskim obratom znotraj obravnavanega območja ne sme spreminjati namembnost, določena z veljavnim zazidalnim načrtom za CTP Bled. Kot sprememba namembnosti se štejeta prodaja in obnova nepremičnin v nasprotju z namenom opravljanja gostinskih storitev. Občinski svet Občine B. je na seji 17.10.1996 dal svoje soglasje k obravnavanemu posegu, prav tako pa je bilo dano pozitivno soglasje T., d.d., kot izvajalca in upravitelja poslovne stavbe v zadevi. Iz zapisnika ustne obravnave pred prvostopnim organom z dne 29.10.1996 izhaja, da je predstavnica centra izjavila, da je osnovni gradbeni načrt centra predvidel bistveno več površine za gostinsko dejavnost, kar je bil tudi razlog za izdajo soglasja. Iz tega sledi, da je namen določb, ki se nanašajo na spremembo namembnosti, ohranjanje gostinskih obratov. Predlagana sprememba namembnosti lokala v kavarno znotraj obstoječih gabaritov brez dodatnih posegov na skupne naprave in prostore je po oceni tožene stranke v skladu z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom, ki zadevno območje ureja. K posegu je bilo z vidika vpliva posega na zdravje in zdravo okolje dano poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorata brez dodatnih pogojev in tudi soglasje Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, prav tako brez pogojev. Tožena stranka zavrača navedbe tožeče stranke, da se s spremembo namembnosti posega v obstoječe gabarite skupnih prostorov in naprav, in s tem hkrati v solastnino pritožnikov. Da se poseg predlaga v obstoječih gabaritih sta ugotovila med drugim pristojna inšpektorica M.L., dipl. ing. in sodni cenilec in izvedenec gradbene stroke B.D., ing. gradb., to pa izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu v zadevi z dne 13.4.1998 in izvedeniškega mnenja z dne 16.3.1998. Iz navedenih dokumentov tudi izhaja, kolikšna je površina obstoječega in bodočega lokala ter višina le-tega, zato tožena stranka tudi ugovorov, ki se nanašajo na domnevno poseganje v solastnino tožnikov in domnevno sporne meritve ne more upoštevati, to pa velja tudi za ugovor o izvedbi ventilacij (izpusti z rozetami). Jasno je, kaj je investitoricama dovoljeno, zato ugovorov, ki se nanašajo na posege, ki niso stvar tega postopka, ni možno upoštevati, to pa so zlasti ugovori v zvezi z zunanjimi površinami, oknom v steni prizemlja ter skupnim stopniščem.

V nadaljevanju sodišče navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in se v izogib ponavljanju sklicuje na 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu. Tem razlogom še dodaja: Tožniki ne navajajo ničesar, kar bi kazalo na to, da dovoljenje ni v skladu z materialnim predpisom, torej z ZUN ali prostorskim izvedbenim načrtom (zazidalnim načrtom) in s predpisanimi soglasji. V lokacijskem postopku ima prizadeta stranka možnost varovati le svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja. Lastnik sosednje nepremičnine ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki niso v neposredni zvezi s predpisanimi pogoji in tudi ne z ugovori, ki niso predmet lokacijske odločbe. Med take ugovore je v spornem primeru šteti tudi navedbe tožnikov, da sta investitorici napravili okno v zunanji steni objekta (to okno je bilo izvedeno v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del), nadalje, da investitorici nameravata dejavnost opravljati na skupnih površinah objekta, da se nameravajo na zunanji steni v "prizemlju" odpreti ventilacijska okna v dimenziji 40 x 40 cm oziroma, da sta investitorici ti okni že napravili, hkrati pa naj bi zazidali in pregradili skupno stopnišče. Tožniki v pritožbi, ki jo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Temeljni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja je dokazilo, da investitor razpolaga z zemljiščem. Ta pogoj ni podan, saj sta investitorici brez dovoljenja solastnikov posegli v skupne solastne dele in površine objekta. Posegli sta v fundus, napravili okno v steni prizemlja, nato dve ventilacijski okni ter zazidali in pregradili skupno stopnišče. Z lokacijskim dovoljenjem se je posredno legaliziralo samovoljno in protipravno ravnanje investitoric. Netočne so trditve, da vsi ti posegi z lokacijskim dovoljenjem niso bili dovoljeni in da naj bi bili predmet drugih postopkov. V lokacijski dokumentaciji so izrecno navedena ventilacijska okna. Stališče izpodbijane sodbe tako nasprotuje listinam v upravnem spisu. Tudi postopek ni bil zakonit. Tožnikom je bilo preprečeno, da bi si stanje lokala ogledali od znotraj, zato je bilo kršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov in tudi onemogočeno uveljavljanje pravic tožnikov. Dejansko stanje tudi ni moglo biti pravilno ugotovljeno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore pritožnikov in jih obrazloženo zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja, saj so ti razlogi skladni s podatki spisa in imajo podlago v materialnih predpisih in predpisanih soglasjih, ki jih navaja izpodbijana sodba. To velja tudi za utemeljeno zavrnjen in v pritožbi ponovljeni ugovor o posegu v solastnino brez dovoljenja solastnikov. Ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da okno v prizemlju ni predmet tega lokacijskega postopka, ima podlago v odločbi o dovolitvi priglašenih del z dne 17.10.1990, ki je med listinami v spisu in na katero se izrecno sklicuje sodišče prve stopnje. Ugovor o ventilacijskih oknih kot delu lokacijske dokumenatacije in kot posegu v solastnino nima podlage. Očitno gre za manjše ventilacijske izpuste, katerih izvedba že gradbeno-tehnično ne predstavlja posega v fasado (kot je to razvidno iz pojasnila izdelovalca lokacijske dokumentacije). Zato takšnega posega ni možno opredeliti kot takšen poseg v solastnino, ki bi bil vezan na soglasje ostalih solastnikov. Skupne zunanje površine pa (kot je to razvidno iz lokacijske dokumentacije) niso predmet lokacijskega dovoljenja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožniki s tem ugovorom ne morejo uspeti. Enako pritožbeno sodišče ocenjuje uveljavljani pritožbeni ugovor kršitve pravil postopka v zvezi z neizvedenim ogledom novega lokala "od znotraj". Organ namreč v postopku sam odloča, katere dokaze bo izvedel in v kolikšnem obsegu je njihovo izvajanje potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Za trditev, da pritožnikom ni bilo omogočeno uveljavljanje pravic v postopku, pa v predloženih spisih ni podlage, saj so dajali v postopku svoje pripombe in vlagali pravna sredstva. Podatki spisa tudi omogočajo zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.