Jedro

Tožnik je že z začetkom študijskega leta (na dan 1. 10. 2012) bival na začasnem naslovu, zato je že na ta dan izpolnjeval pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Res je šele 14. 1. 2013 prijavil začasno prebivališče, vendar ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz Javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Zato za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 tožena stranka ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču, in sicer na prvi dan začetka šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 oz. najkasneje tri dni po začetku šolskega oz. študijskega leta, zaradi česar tožniku, ki potrdila ni predložil, neutemeljeno ni priznala dodatka za bivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013 in v 2. točki izreka odločbo št. ... z dne 21. 1. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da znaša višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati že zapadle in še neplačane zneske dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča k Zoisovi štipendiji za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 v mesečni višini 85,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, za obdobje od oktobra 2012 do septembra 2013 (III. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 277,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določbo 44. člena Zakona o štipendiranju, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi 1. odstavka 45. člena navedenega zakona lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij vsako leto do konca junija objavi javni poziv za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije novim kandidatom ter štipendistom, ki štipendijo že prejemajo, da sporočijo potrebne podatke oziroma predložijo dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto ne more pridobiti. Zoisova štipendija se za dijake dodeli od 1. septembra dalje, za študente pa od 1. oktobra dalje. Pogoji za pridobitev štipendije morajo biti izpolnjeni na prvi dan šolskega leta oziroma študijskega leta, saj se o štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta. Dodatek je po 3. členu Zakona o štipendiranju del štipendije in velja zanj glede izpolnjevanja pogojev enako kot glede osnovne štipendije, kar pomeni, da mora štipendist izpolnjevati pogoje za dodelitev posameznega dodatka z dnem dodelitve štipendije, torej za študente s 1. 10. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega/študijskega leta in je najkasneje v 3 dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu. Meni, da je napačno tolmačen 30. člen Zakona o štipendiranju, ki dejansko določa, da dodatek za bivanje pripada štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D), v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje sicer še naprej ostaja enak, vendar pa ta v 14. členu glede na zahtevo prosilcev zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Tožena stranka se je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena ZUP. Tožnik tudi ni pravočasno predložil vseh dokazov oziroma podal ustreznih izjav, na podlagi katerih bi lahko prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je dejansko stanje za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča drugačno, kot izhaja iz uradnih evidenc. V konkretnem primeru tudi ne gre za primer iz 47. člena Zakona o štipendiranju, ki ureja spremenjene okoliščine. Ker tožnik v začetku študijskega leta ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka oz. bi glede na prijavo začasnega prebivališča dne 14. 1. 2013 bil do te denarne dajatve upravičen kvečjemu od februarja 2013 dalje.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je do dodatka za bivanje upravičen, saj se je v kraju izobraževanja nastanil najkasneje prvi dan študijskega leta. Prav tako je že prejšnja leta prebival na istem naslovu zunaj kraja stalnega prebivališča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 1. 2013. S slednjo je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije ugodil vlogi tožnika za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 in tožniku odmeril štipendijo v višini 169,99 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR, mu je priznal še dodatek na vrsto in področje izobraževanja v višini 30,31 EUR ter dodatek za uspeh v višini 37,90 EUR, ni pa mu priznal dodatka za bivanje. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do navedenega dodatka za bivanje, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 57/2012; v nadaljevanju ZŠtip), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v kraju A.. Tožnik je dne 24. 9. 2012 vložil vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedel, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževal izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanoval na naslovu B.. Javni sklad RS je tožnika pozval, da vlogo dopolni, saj je ugotovil, da je vloga nepopolna, in sicer jo je moral dopolniti s potrdilom upravne enote o prijavi začasnega prebivališča. Tožnik je vlogo dopolnil in predložil potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da ima od 14. 1. 2013 do 14. 1. 2014 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu B.. Tožena stranka je z odločbo z dne 21. 1. 2013 ugotovila, da je vloga bila popolna dne 18. 1. 2013, torej pred dnevom, ko je o njej odločala. Dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pa je zavrnila, ker je štela, da bi moral tožnik imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja na začetku študijskega leta oziroma najkasneje dne 4. 10. 2012. Tožnik je v pritožbi pojasnil, da začasno biva na navedenem naslovu, ker študira izven kraja stalnega prebivališča. Najemodajalec ga je že ob začetku študija, torej že v letu 2010 prijavil na navedenem naslovu zaradi izpolnjevanja obveznosti iz davčne zakonodaje. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije pa ima dostop do evidenc davčne uprave, kjer je bil zaveden kot najemnik na navedenem naslovu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od začetka študijskega leta bival na naslovu začasnega prebivališča, glede na to, da je že tri leta prebival na tem naslovu (in je zato prejemal dodatek k štipendiji v predhodnih študijskih letih) ter glede na to, da se je zanj pričelo študijsko leto 1. 10. 2012. Ravno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012, bival na začasnem naslovu pomeni, da je tožnik že na ta dan izpolnjeval tudi pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnik je resda šele 14. 1. 2013 prijavil začasno prebivališče, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz Javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 tožena stranka torej ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču, in sicer na prvi dan začetka šolskega oz. študijskega leta 2012/2013 oz. najkasneje tri dni po začetku šolskega oz. študijskega leta, zaradi česar tožniku neutemeljeno ni priznala dodatka za bivanje.

V danem primeru torej ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, temveč na to, da je tožena stranka v okviru predsodnega upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnik že od samega začetka študijskega leta bival v kraju študija. Tožena stranka je tako napačno materialnopravno odločila, ko tožniku dodatka za izobraževanje zunaj prebivališča ni upoštevala pri višini štipendije.

Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo 44. člen ZŠtip, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program ter da je napačno stališče sodišča prve stopnje v zvezi z razlago 30. člena ZŠtip, saj naj bi se z zgodovinsko razlago oziroma razlago po namenu določbe lahko ugotovilo, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je edina pomembna okoliščina, ki vpliva na to, ali je tožnik upravičen do spornega dodatka k štipendiji, ugotovitev, da je tožnik v kraju začasnega bivanja na naslovu B., bival že na začetku študijskega leta, torej 1. 10. 2012, nadalje da je tožena stranka v okviru upravnega postopka o tem s strani tožnika bila seznanjena oziroma bi takšno dejansko stanje lahko ugotovila, kar pomeni, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici tega tudi materialnopravno napačno odločila.

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnik je tekom pritožbenega postopka in tekom sodnega postopka ta pogoj dokazal in sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo ne le, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, temveč tudi, da je v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta tudi dejansko bival, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča na mariborskem naslovu. Pravilno je v zvezi s tem stališče sodišča prve stopnje, da sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek, in sicer po Zakonu o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006), ne pa tudi izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.