Jedro

Tako v teoriji kot v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba razlikovati med zunanjimi in notranjimi tveganji, pri čemer dolžnik za notranja tveganja odgovarja, odgovornosti pa se lahko v skladu z 240. členom OZ razbremeni le v primeru, da gre za zunanja tveganja (rizike), torej tveganja, na katera ne more vplivati. Ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika sodijo med notranja tveganja, torej tveganja, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati. Tu ne gre za njegovo krivdo, saj je poslovna odškodninska odgovornost odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti. Po 240. členu OZ se dolžnik lahko razbremeni odgovornosti le tako, da dokaže, da ne gre za notranje, temveč za zunanje tveganje. Odpoved ali sprememba koncesijske pogodbe v času od sklenitve pogodbe do začetka dobave elektrike zagotovo predstavlja notranje tveganje tožene stranke, torej tveganje, ki ga je pripisati toženi stranki, ki ga lahko tudi lažje obvladuje in sanira posledice morebitnega nastanka škode (tudi z morebitnim odškodninskim zahtevkom do partnerja iz koncesijske pogodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike med ceno, določeno za električno energijo v Pogodbi 6 o prodaji in nakupu električne energije, in ceno, po kateri je tožeča stranka s Kupoprodajno pogodbo št. 1 prodala električno energijo (ki je predmet Pogodbe 6), po temelju utemeljen.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je določilo točke 10.4. Pogodbe 6 (v nadaljevanju: Pogodba) razlagalo na podlagi 2. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče je namreč izhajalo iz ugotovitve, da je določilo med strankama sporno in je zato skladno z zakonskim določilom iskalo skupni namen pogodbenih strank. Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče določilo razlagati v skladu s 1. odstavkom 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodb uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso, ki je izoblikovala stališče, da za jasna in razumljiva pogodbena določila ni potrebna nobena interpretativna razlagalna metoda. Ker določilo v točki 10.4. Pogodbe ni v ničemer nejasno, bi ga moralo sodišče uporabiti tako, kot se glasi, in na tej podlagi zavrniti tožbeni zahtevek.

6. Višje sodišče je v zadevi enkrat že odločilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje. Poudarilo je, da merilna mesta praviloma predstavljajo zgolj način oziroma kraj izpolnitve obveznosti, ki je prevzeta s pogodbo o prodaji in nakupu električne energije. Možnost sprememb merilnih mest oziroma na njih sta pravdni stranki predvideli npr. v točki 10.4 Pogodbe, saj po spremembi uporabnika merilnega mesta na tem merilnem mestu ne moreta več izpolnjevati pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Nadalje je razložilo, da je višje sodišče imelo prav, da je treba določbo točke 10.4. Pogodbe uporabiti tako, kot se glasi, za njeno uporabo pa ni relevantno vprašanje nadaljevanja Pogodbe z novim uporabnikom merilnega mesta. Vendar pa je poudarilo, da v skladu s to določbo prenehajo vse pravice in obveznosti le v zvezi s tem merilnim mestom, ne pa pogodbeno dogovorjene pravice in obveznosti kot take; s spremembo uporabnika merilnega mesta preneha zgolj obveznost prodajati oziroma kupovati električno energijo na tem merilnem mestu, še vedno pa obstaja obveznost pogodbenih strank glede prodaje in nakupa dogovorjene količine električne energije po dogovorjeni ceni; zato morebitna uporabljivost te pogodbene določbe ne izključuje možnosti utemeljenosti tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi, pri čemer pa višje sodišče ni preizkusilo utemeljenosti tožbenega zahtevka z vidika določbe točke 10.5. Pogodbe, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

7. Točka 10.4. Pogodbe tako ureja situacijo, ko pride do kakršnekoli spremembe uporabnika merilnega mesta. Ista točka Pogodbe kot posledico spremembe uporabnika merilnega mesta določa, da za pogodbeni stranki prenehajo vse pravice in obveznosti v zvezi s tem merilnim mestom. Do spremembe uporabnika merilnega mesta je sicer prišlo, vendar pa je prišlo tudi do spremembe dobavitelja električne energije na tem merilnem mestu, saj je Občina X kot lastnica merilnega mesta izbrala drugega dobavitelja električne energije. Določba točke 10.4. Pogodbe se ne nanaša na delovanje tožeče stranke kot sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (SODO), saj pogodba, čeprav je bila tožeča stranka takrat tudi sistemski operater, ni pogodba s sistemskim operaterjem, temveč iz pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prodaji in nakupu električne energije, v kateri je tožeča stranka nastopala kot prodajalec električne energije, tožena stranka pa kot njen kupec (to izhaja že iz opredelitve strank pogodbe in iz točke 1 pogodbe, pa tudi iz nadaljnje vsebine pogodbe). Tega ne spremeni niti določilo točke 6.5. Pogodbe, saj ta ureja le način plačevanja obveznosti, ki bodo nastale v razmerju do SODO.

8. Ker se tako v razmerju do tožeče stranke kot pogodbene stranke ni spremenil le uporabnik merilnega mesta in bi tožeča stranka še naprej dobavljala električno energijo na isto merilno mesto, določilo točke 10.4. za vtoževano razmerje ni pomembno. Kot smiselno izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča, pa v zvezi z merilnimi mesti, na katera tožeča stranka toženi ni več mogla dobavljati električne energije, ker je koncedent zanje sklenil pogodbo o dobavi električne energije z drugim dobaviteljem, res ni več obveznosti dobave električne energije na tako določene kraje izpolnitve. Vendar pa je na podlagi pogodbe kljub temu ostala obveznost dobave električne energije v dogovorjeni količini na strani tožeče stranke in obveznost prevzema in plačila električne energije po dogovorjeni ceni na strani tožene stranke. Pri tem do spremembe uporabnika in dobavitelja tožeča stranka še ni dobavila električne energije toženi stranki po Pogodbi, zato tudi ni nastala dolžnost tožene stranke plačati karkoli iz naslova uporabe merilnega mesta.

9. Točka 10.5. Pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, ureja posledice v primeru, da bi se kupec (tožena stranka) odločil odstopiti od Pogodbe. V primeru odstopa je skladno s tem pogodbenim določilom kupec dolžan plačati razliko med ceno iz Pogodbe in ceno, po kateri uspe prodajalec (tožeča stranka) električno energijo prodati na trgu. Da tožena stranka od Pogodbe, ki se je uporabljala od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011, ni odstopila, med pravdnima strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka toženi ni mogla dobavljati električne energije na dogovorjena merilna mesta, saj tožena stranka ni bila več uporabnik teh merilnih mest, prav tako pa tožena stranka tudi ni navedla drugega kraja izpolnitve, na katerega bi tožeča stranka lahko dobavila dogovorjeno količino električne energije.

10. S tem je prišlo do nezmožnosti izpolnitve Pogodbe, in sicer iz razlogov na strani tožene stranke, ki ni bila več uporabnik merilnih mest, na katera je bilo treba dobavljati električno energijo. Da je do tega prišlo zaradi odpovedi ali spremembe koncesijske pogodbe med toženo stranko in Občino X, je razlog na strani tožene stranke, ki se tožeče stranke ne tiče. Iz pogodbe namreč ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da pogodba s 1. 1. 2010 stopi v veljavo pod pogojem, da bo tožena stranka še vedno koncesionar Občine X, oziroma ne izhaja kakšno podobno pogodbeno določilo z enakim učinkom. S tem je rizik nezmožnosti izpolnitve, do katere bi prišlo zaradi odpovedi ali spremembe koncesijske pogodbe, v celoti na strani tožene stranke in na pogodbeno razmerje med pravdnima stranka na more vplivati. Za presojo vtoževane terjatve ni pomembno, ali je koncedent upravičeno odpovedal oziroma spremenil koncesijsko pogodbo oziroma ali zaradi (delne) odpovedi pogodbe toženi stranki odgovarja za morebitno škodo, ki bi jo odpoved oziroma sprememba koncesijske pogodbe povzročila toženi stranki. Gre za razmerje strank koncesijske pogodbe, ki se tožeče stranke ne tiče. 11. Zaradi navedenega je pravilno stališče, da je prišlo do situacije, podobne odpovedi Pogodbe, čeprav tožena stranka izjave o odpovedi pogodbe ni podala, vendar pa tudi ni storila ničesar, da bi kje drugje ali drugače porabila električno energijo.

12. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (2. odstavek 239. člena OZ). Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma je zamudil z njeno izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

13. Tako v teoriji kot v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba razlikovati med zunanjimi in notranjimi tveganji, pri čemer dolžnik za notranja tveganja odgovarja, odgovornosti pa se lahko v skladu z 240. členom OZ razbremeni le v primeru, da gre za zunanja tveganja (rizike), torej tveganja, na katera ne more vplivati (tako tudi dr. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 213 – 216, ter sodbe VSL I Cpg 129/2010 z dne 18. 5. 2010, I Cpg 59/2011 z dne 24. 3. 2011, II Cpg 256/2011 z dne 15. 11. 2011 in I Cpg 100/2011 z dne 15. 11. 2011). Ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika sodijo med notranja tveganja, torej tveganja, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati. Tu ne gre za njegovo krivdo, saj je poslovna odškodninska odgovornost odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti. Po 240. členu OZ se dolžnik lahko razbremeni odgovornosti le tako, da dokaže, da ne gre za notranje, temveč za zunanje tveganje. Odpoved ali sprememba koncesijske pogodbe v času od sklenitve pogodbe do začetka dobave elektrike (Pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena 4. 8. 2008, medtem ko naj bi se začela uporabljati s 1. 1. 2010, torej skoraj leto in pol po njeni sklenitvi naj bi se električna energija šele začela dobavljati) zagotovo predstavlja notranje tveganje tožene stranke, torej tveganje, ki ga je pripisati toženi stranki, ki ga lahko tudi lažje obvladuje in sanira posledice morebitnega nastanka škode (tudi z morebitnim odškodninskim zahtevkom do partnerja iz koncesijske pogodbe). Višje sodišče tu ponovno poudarja, da iz pogodbe ne izhaja, da bi tožeča stranka prevzela kakršnokoli tveganje v zvezi s koncesijsko pogodbo, prav tako to ne izhaja niti iz izpovedi zaslišanih prič.

14. Glede na navedeno tako tožena stranka ne more biti prosta obveznosti na podlagi določila 10.4. Pogodbe. Čeprav pogodbe ni odpovedala in zato ni mogoča neposredna uporaba določil točke 10.5. Pogodbe, pa je odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih iz členov 239 – 246 OZ, pri tem pa je z neizpolnjevanjem pogodbe povzročila podoben položaj kot ob odpovedi pogodbe. Tožeča stranka je namreč uveljavljala, da ji je tožena stranka s svojim ravnanjem povzročila škodo, v skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP pa je bilo sodišče dolžno preizkusiti tudi to pravno podlago, pri čemer je tožeča stranka navedla vsa potrebna dejstva tudi za to pravno podlago.

15. Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati od kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ). Tožena stranka je ob neizpolnitvi pogodbe morala pričakovati škodo tožeče stranke v razliki med ceno, ki je bila pogodbeno dogovorjena, in ceno, po kateri je tožeča stranka nato uspela zakupljeno količino električne energije dobaviti drugi osebi, še posebej glede na to, da jo je tožeča stranka obvestila o njej, ko je tožena stranka spraševala, kakšne bi bile posledice prekinitve pogodbe (o tem je obvestila tudi koncedenta – Občino X). Gre torej za zakonsko priznano škodo, ki je nenazadnje kot pogodbena odškodnina določena tudi za primer odpovedi pogodbe v točki 10.5. Pogodbe. To pa je tudi tista škoda, katere temelj je sodišče prve stopnje prisodilo z izpodbijano vmesno sodbo.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene in da naj bi tako zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe pravdnega postopka ter pomen pogodbenih določil ugotavljalo mimo dejstev. Iz sodbe namreč izhaja, da je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tej podlagi pa je razlagalo Pogodbo (kot materialno pravo, dogovorjeno med pravdnima strankama). Razlaga je bila sicer delno napačna, kar je višje sodišče obrazložilo, to pa samo po sebi ne pomeni tudi, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

17. Izpodbijana sodba je tako pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

18. V skladu s 164. členom ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.