Jedro

Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je odločba, izdana v ponovnem postopku, (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

Določba 97. člena ZDavP-2 predstavlja pravno podlago za vračilo preveč plačanih sredstev s strani davčnega zavezanca. V primeru, da je bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Smiselno se ta člen lahko uporabi tudi za ugotovljeno preplačilo v postopku s pravnim sredstvom zoper sklep o davčni izvršbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Davčnega urada Maribor, št. DT 42916-156/2009-09072-00 z dne 15. 3. 2010, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentova zahteva za vračilo v postopku davčne izvršbe izterjanih denarnih sredstev po sklepu o davčni izvršbi, št. DT 42911-9/2009 (09071-09) z dne 30. 3. 2009, zavrne in da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-29-226/2010-5 z dne 8. 10. 2010, zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih odločb, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja ugovor zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga, saj naj bi zastaranje začelo teči 15. 4. 1999 (po izvršljivosti prvotne odmerne odločbe z dne 8. 3. 1999) in poteklo 15. 4. 2009, torej na dan 16. 4. 2009 revidentova davčna obveznost ni več obstajala. Pritožba namreč ne zadrži izvršitve in izterjavo davka lahko davčni organ opravlja ves čas od izvršljivosti odločbe. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločba, izdana v ponovnem postopku v zvezi z njegovo pritožbo, popolnoma nov izvršilni naslov, od katerega začne teči nov zastaralni rok. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan po preteku absolutnega zastaralnega roka, zato tudi ni bilo podlage za to, da je banka C., dne 16. 4. 2009 nakazala sredstva v višini 362.990,39 EUR z revidentovega računa na račun davčnega organa. Sklep o izvršbi na njegova denarna sredstva z dne 30. 3. 2009 je bil pozneje odpravljen. Nov sklep pa je bil izdan šele 15. 3. 2010, torej eno leto po preteku absolutnega zastaralnega roka. Denarna sredstva z revidentovega računa so bila nakazana brez pravne podlage, ker je bil sklep o izvršbi, na podlagi katerega je bil denar nakazan, odpravljen, davčni organ pa zaradi zastaranja ne bi smel izdati novega sklepa, ki bi bil podlaga za izvršeno izvršbo na denarna sredstva revidenta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo davčnega urada vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka revizijske navedbe ter vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi je vrednost spora označena v znesku 362.990,39 EUR, toliko pa je tudi znašala višina zarubljenih sredstev z revidentovega računa pri banki in njegov zahtevek za vračilo z dne 14. 1. 2010, ki ga je prvostopni organ zavrnil z izpodbijano odločbo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopni upravni organ pravilno zavrnil revidentovo zahtevo za vračilo 362.990,39 EUR. Naveden znesek je bil revidentu rubljen z računa pri banki. Revident navaja, da je bil sklep, ki je podlaga za izterjavo teh sredstev, odpravljen. V ponovnem postopku izdan sklep o izvršbi pa je bil izdan, ko je njegova obveznost že zastarala.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila revidentu najprej izdana prvostopenjska odmerna odločba z dne 8. 3. 1999, ki pa jo je drugostopenjski organ po revidentovi pritožbi odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bila izdana odmerna odločba dne 22. 7. 2003, ki je postala pravnomočna, v njej je bilo odločeno o revidentovi obveznosti (določena je bila višina obveznosti in rok plačila) in ta odločba je izvršilni naslov. Na podlagi te odločbe z dne 22. 7. 2003 je bil izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 42911-9/2009 (9071-09) z dne 30. 3. 2009 (za 522.111,28 EUR glavnice, 363.145,23 EUR obresti ter 20,86 EUR stroškov davčne izvršbe), ki je bil revidentu vročen 9. 4. 2009. V navedenem sklepu je bilo določeno, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev revidenta pri banki C. Na podlagi navedenega sklepa je banka 16. 4. 2009 izvršila nakazilo v višini 362.990,39 EUR. Naveden sklep je bil z odločbo organa druge stopnje, št. DT -499-29-258/2009-2 z dne 29. 12. 2009, odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bil izdan sklep o izvršbi z dne 15. 3. 2010. Dne 14. 1. 2010 pa je revident vložil zahtevo za vračilo 362.990,39 EUR po odpravljenem sklepu z dne 30. 3. 2009. O navedeni zahtevi je davčni organ odločil z izpodbijano odločbo in jo zavrnil. 10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s sodbo X Ips 256/2012 z dne 11. 4. 2013 zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o zakonitosti sklepa o izvršbi z dne 15. 3. 2010. V navedeni sodbi se je Vrhovno sodišče tudi opredelilo do revidentovega ugovora o zastaranju pravice do izterjave in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odmerni odločbi z dne 22. 7. 2003, začelo teči šele po njeni izvršljivosti (izvršljiva je postala 20. 9. 2003, po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti). Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni revidentovi ugovori, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 15. 3. 2010 pravica do izterjave absolutno zastarala, saj 10-letni zastaralni rok še ni potekel. Hkrati je Vrhovno sodišče presodilo, da so neutemeljeni revizijski ugovori, da bi ne glede na odpravo odmerne odločbe z dne 8. 3. 1999, rok moral teči od izvršljivosti odločbe z dne 8. 3. 1999. Ni sporno, da je bila ta odločba v pritožbenem postopku odpravljena. Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je odločba, izdana v ponovnem postopku, (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

11. Tudi revidentov ugovor, da so bila denarna sredstva z njegovega računa odvzeta brez pravne podlage, ker je bil sklep o izvršbi, na podlagi katerega je bil denar odvzet, odpravljen, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Glede na določbo prvega odstavka 167. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da se davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računih pri bankah oziroma hranilnicah, opravi tako, da se s sklepom o izvršbi banki oziroma hranilnici naloži, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi, in prenese dolžnikova denarna sredstva na predpisane račune, ter glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete davčne izvršbe, je obstajal zakonit naslov za rubež revidentovih sredstev na bančnem računu dne 16. 4. 2009, saj je banka C., 1. 4. 2009 prejela zgoraj navedeni sklep z dne 30. 3. 2009, revidentova pritožba z dne 13. 4. 2009 pa na zakonitost izvršbe ne vpliva.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča prav tako ni utemeljen revidentov ugovor, da bi moral davčni organ revidentu zarubljena sredstva vrniti. O revidentovi pritožbi je namreč 29. 12. 2009 odločil drugostopni organ, ki je sklep z dne 30. 3. 2009 odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovnem postopku je bil izdan sklep o izvršbi, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper revidenta opravi davčna izvršba dolgovanega zneska v skupnem znesku 562.775,11 EUR z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin v lasti revidenta. V navedenem sklepu je davčni organ ugotovil, da je bil izdelan seznam izvršilnih naslovov in da so bila pri tem upoštevana vsa plačila do 15. 3. 2010. Določba 97. člena ZDavP-2 predstavlja pravno podlago za vračilo preveč plačanih sredstev s strani davčnega zavezanca. V primeru, da je bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Smiselno se ta člen lahko uporabi tudi za ugotovljeno preplačilo v postopku s pravnim sredstvom zoper sklep o davčni izvršbi. V obravnavanem primeru v ponovnem postopku izdaje sklepa o izvršbi takšno preplačilo ni bilo ugotovljeno, zato je davčni organ pravilno zavrnil revidentovo zahtevo za vračilo v postopku davčne izvršbe izterjanih denarnih sredstev po sklepu o davčni izvršbi z dne 30. 3. 2009. 13. Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev v obravnavanem primeru, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene ali se nanašajo na druge postopke revidenta, pa se ne opredeljuje.

14. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Revident z revizijo ni uspel, zato trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (165. člen in 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).