Jedro

Sodišče je ugotovilo, da so bili pogoji za odvzem psa iz 43. člena ZZZiv izpolnjeni, in to za trajni odvzem in za odvzem stikov tožnice s psom, za namestitev v zavetišče in za možnost oddaje psa novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo.

Uradna veterinarka je ocenila, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili ZZZiv, ker ni zagotovila oskrbe psa na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto iz policiijskega poročila ter fotografije psa, opredelil kot neprimerno z vidika oskrbe psa. Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je ravnanje tožnice, povzeto glede na znanje uradne veterinarke iz videoposnetka dogodka, ki je ugotavljala, da gre za ščuvanje psa na soseda s strani tožnice, in zapisnika o zaslišanju priče opredelil kot prepovedano ravnanje spodbujanja napadalnosti živali do človeka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo z dne 17. 11. 2020 odločil, da se tožnici odvzame psa črne barve po imenu A. in zanj odredi namestitev v zavetišče B., d.o.o. (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločil, da se skrbnici in lastnici psa - tožnici z dnem vročitve te odločbe trajno odvzame pes po imenu A., številka čipa ..., črne barve, star dve leti ter se ji prepove stike z njim in v 3. točki, da se trajno odvzeti pes lahko odda novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo. V 4. točki izreka je bilo odločeno, da stroški odrejenih ukrepov bremenijo lastnico psa in da bo o višini stroškov izdan poseben sklep ter v 5. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 11. 11. 2020, ki je bil opravljen v zvezi z zagotavljanjem pogojev za rejo psa in fizično varovanje psa na naslovu tožnice. Iz izpodbijanega akta izhaja kronološki potek izvajanja inšpekcijskih pregledov in ugotovitev, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili 1. alineje prvega odstavka 7. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), 19. alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv, 3. alineje 11. člena ZZZiv in določili drugega odstavka 7. člena istega zakona. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da v dveh poizkusih uradne veterinarke inšpekcijski nadzor na naslovu lastnice psa ni bil možen, prav tako lastnica psa ni odgovarjala na vročeno pošto s pozivi, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah v postopku dokazovanja, zato je bila uradna veterinarka primorana zaprositi pristojno sodišče za izdajo odredbe za vstop v stanovanje z namenom, da se opravi inšpekcijski pregled, in da se zaradi zaščite psa izvede odvzem psa in njegova namestitev v zavetišče. Z ustno odločbo v skladu z četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, ki je bila izrečena lastnici psa 11. 11. 2020, je bilo lastnici odrejeno, da se ji bo 11. 11. 2020 ob 10:00 uri odvzel pes po imenu A., črne barve in se zanj odredila namestitev v zavetišče B., d.o.o. 3. Pritožbo tožnice zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo, v kateri sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba z dne 17. 11. 2020 odpravi in postopek ustavi, podredno pa po odpravi zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Predlagala je tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnica v tožbi navaja, da organ prve stopnje organu druge stopnje ni posredoval pritožbe na odločbo, ki jo je tožnica napisala in poslala organu prve stopnje po prejemu odločbe z dne 17. 11. 2020, ampak ugovor na ravnanje organa prve stopnje, ki ga je napisala in poslala organu prve stopnje pred vročitvijo odločbe z dne 17. 11. 2020. Zato meni, da se organ druge stopnje o njenih pritožbenih navedbah sploh ni mogel izjasniti in jih ustrezno obravnavati, saj z njimi ni bil seznanjen. V nadaljevanju pojasnjuje, da so vsi dogodki, na katerih temelji odločba o odvzemu psa, zmotno interpretirani in temeljijo predvsem na sporih med sostanovalci bloka, kjer tožnica živi, pri čemer vse skupaj izvira iz dogodka, ko je tožnico soseda C. C. pretepla in ji zlomila roko (za kar je bila tudi pogojno obsojena pred Okrajnim sodiščem v Velenju, opr. št. I K 37992/2018). Glede ugriza soseda D. D. (28. 11. 2019) navaja, da do tega ni prišlo, kar izhaja tudi iz fotografij z dne 28. 11. 2019, kjer je jasno razvidno, da ni ugriza, kopije zdravniškega kartona, ki prav tako potrjuje, da ni ugriza, ter Odločbe o prekršku, kjer je prav tako navedeno, da do ugriza ni prišlo. V tem delu je tako podano tudi nasprotje med listinskimi dokazi in obrazložitvijo odločbe. Glede prostega tekanja psa z nagobčnikom in povodcem po Mozirju (20. 1. 2020) navaja, da ji je 20. 1. 2020 psa nekdo namerno odvezal in ji ga odtujil, kar je tožnica tudi prijavila na policijo. Tega dne ji je bil pes dejansko odtujen, zato dogodka ni mogoče uporabiti kot podlago za odvzem psa. S tem naj bi kršila določbo, da mora skrbnik na javnem mestu zagotoviti fizično varnost psa tako, da je pes na povodcu, saj je pes 20. 1. 2020 z nagobčnikom in povodcem prosto tekal brez prisotnosti lastnice (3. alineja 11. člena ZZZiv). Na navedbe tožnice v pritožbi, da ji je bil pes dne 20. 1. 2020 odtujen, tožena stranka sploh ni odgovorila. Glede dogodka spodbujanja napadalnosti živali do človeka (8. 7. 2020) navaja, da videoposnetek tega ne predstavlja, ker je s svojim ravnanjem tožnica le umirjala in odvračala njegovo pozornost od D. D. Tožnica meni, da je organ dokaz zmotno presodil, predvsem zaradi vnaprej ustvarjene zmotne predstave o dejanskem stanju zadeve. Posnetek poleg tega prikazuje le del dogodka in je vzet iz konteksta. To dejanje naj bi predstavljala kršitev 19. alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv. Tega dne tožnica ni spodbujala nasilja, ampak je psa zgolj umirjala, glede na spore z g. D. D. je lastnica psa nekoliko težje umirila, vendar pa nasilja nikakor ni vzpodbujala. V tem času je namreč potekalo sojenje sosedi C. C., v prid katere je pričal tudi sosed D. D. Glede dogodka 11. 10. 2020, ko naj bi s tem, da je imela psa 8 ur privezanega na prostem na košu za smeti, kršila določbe primerne oskrbe psa (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZZZiv), saj mora biti dolžina priveza najmanj 3 m, navaja, da ga je prav tako pojasnila, tega dne se namreč zaradi groženj s strani sosedov ni upala vrniti v svoje stanovanje, ves čas pa je bila tudi prisotna ob psu. Psa je tudi večkrat pobožala in skrbela za njegovo dobro počutje kljub dežju. V času dogodka je zgolj rahlo deževalo. Psu je bilo v tem času omogočeno gibanje na povodcu. Zaradi izjemnih okoliščin - groženj sosedov si namreč ni upala vrniti domov, tja se je s psom vrnila šele, ko je prišel njen oče, zaradi navedenega pa je ukrep vsaj nesorazmeren. Navedene grožnje so povzete tudi v odločbi prve stopnje (npr: "Ubij babo, pa psa, pa je!", je dejal moški na obisku pri g. D. D.). Ob tem tožnica opozarja, da je v izpodbijani odločbi enkrat uporabljen tudi napačen datum, in sicer 10. 11. 2021 namesto 11. 10. 2021. Tožnica zanika, da pes ne bi imel ustreznega, pred vremenskimi vplivi zaščitenega bivališča in ustrezne, njegovi starosti primerne oskrbe, prav tako ga je učila ubogljivosti, mirnosti in prijaznosti. Veterinarka navaja še, da naj bi bile pri psu podane motnje v obnašanju, ki so lahko posledice neustrezne predhodne vzgoje (drugi odstavek 7. člena ZZZiv), pri čemer teh domnevnih motenj ne opiše/navede. Glede na navedeno se tožnica do navedb ne more opredeliti, jih pa zanika. Meni, da je ukrep odvzema psa popolnoma nesorazmeren in nezakonit, pogoji za odvzem psa v skladu z ZZZiv niso izpolnjeni. Dokler je bil pes pri lastnici, je bil dobro hranjen, popolnoma zdrav, negovan, zaupljiv v odnosu do ljudi, deležen rednega gibanja in lepega ravnanja, pozornosti in prisotnosti lastnice, prav tako so bila izvedena vsa cepljenja. Pogoji za odvzem psa iz 43. člena ZZZiv tako niso bili izpolnjeni, saj je v skladu z navedeno pravno podlago začasen ali trajen odvzem živali in prepoved stikov dosedanjemu skrbniku živali dovoljen, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv. V izpodbijani odločbi sploh ni razlogov, zaradi katerih so tožnici prepovedali stike s psom ter zaradi katerih je bil po presoji upravnega organa upravičen ukrep odvzema živali.

5. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnica sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče je s sklepom z dne 18. 3. 2021 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, tožničino pritožbo zoper ta sklep pa je s sklepom I Up 78/2021 z dne 5. 5. 2021 zavrnilo tudi Vrhovno sodišče RS.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišču poslala upravne spise in navedla, da je odgovor v zadevi že podala v spisu IV U 26/2021 in se na navedbe iz njega sklicuje tudi v tej zadevi. Iz navedenega odgovora na tožbo je razvidno, da prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnica je v postopku vložila številne vloge, v katerih se opredeljuje predvsem do stanja A. v zavetišču ter zaproša za njegovo vrnitev lastnici, opredeljuje pa se tudi do dejstev iz izpodbijanega akta, katerim prej na prvi stopnji ni nikoli ugovarjala, čeprav so ji bili posredovani zapisniki o zaslišanju prič ter odgovori na poizvedbe inšpektorice pri policiji. Prilaga tudi fotografije svojega psa in drugih psov, hrane za psa, vežbališča za pse v bližini zavetišča ter vhodnih vrat svojega stanovanja (priloge A21 - A39).

8. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 11. 11. 2022, kjer je vpogledalo v in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge tožnice, predložene v spis, in sicer A1 do A16 ter A18 do A20 (tožena stranka pa listinskih dokazov ni predložila).

9. Sodišče pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnice, saj ta na narok kljub pravilnemu vabljenju ni pristopila, opravičila pa ni podala1. Prav tako je zavrnilo dokaz A17 (izjave oseb o obnašanju psa in o njegovem karakterju) ter fotografije A21 do A39. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica ni navedla, zakaj izjav oseb v smislu A17 ni mogla predložiti že v upravnem postopku, poleg tega pa so vse izjave A17 datirane po datumu izdaje prvostopne odločbe in torej še niso obstajale v času izdaje prvostopne odločbe. Sodišče zato izjav A17 kot nedovoljenih novot ni moglo upoštevati. Sodišče pa je zavrnilo tudi dokaze - fotografije A21 do A39, saj navedene fotografije niso pravnorelevantne za odločitev v tej zadevi. Tožnica je predložila sicer poleg fotografij vhoda v njeno stanovanje, pasje hrane, vežbališča za pse v bližini zavetišča ter psa A. tudi fotografije psov, ki naj bi se nahajali v podobnih okoliščinah kot njen A. in s tem utemeljevala, zakaj obravnavane situacije A. ne bi smele imeti za posledico njegovega odvzema, vendar sodišče v konkretni zadevi presoja le okoliščine in obnašanje A. ter ravnanje njegove lastnice v zvezi z njim v očitanih dogodkih in ali je bila v zvezi s tem tožnici izdana pravilna in zakonita odločba, zato za odločitev v tej zadevi ni pravnorelevantno, v kakšnih okoliščinah se nahajajo drugi psi na predloženih fotografijah. Enako velja tudi glede preostalih navedenih fotografij, ki se ne nanašajo na okoliščine in obnašanje A. ter ravnanje njegove lastnice v zvezi z njim v očitanih dogodkih in posledično ne na vprašanje, ali je bila v zvezi s tem tožnici izdana pravilna in zakonita odločba.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Uvodoma se sodišče opredeljuje do tožničinih navedb, da je drugostopenjski organ v zadevi obravnaval napačno pritožbo. Tožnica navaja, da je sprva po odvzemu psa (še pred vročitvijo izpodbijane odločbe) vložila ugovor z dne 17. 11. 2020, po prejemu izpodbijanega akta pa je zoper njega vložila še en ugovor (dejansko pritožbo) z dne 19. 11. 2020. Meni, da je tožena stranka kot pritožbo obravnavala le njen ugovor (priloga A82), ne pa tudi dejanske pritožbe (priloga A9).

12. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnica v upravnem postopku vložila ugovor - pritožbo z dne 19. 11. 2020 zoper izpodbijani akt. Sodišče pa je še dodatno z dopisom z dne 23. 8. 2022 pozvalo tožnico, naj mu v roku 8 dni predloži dokazilo o vložitvi navedene pritožbe upravnim organom. Tožnica tega ni storila ne v danem roku niti do konca glavne obravnave. Sodišče zato ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi dejansko zoper izpodbijani akt vložila poleg ugovora z dne 17. 11. 2020 (ki ga je tožena stranka obravnavala kot pritožbo) še ugovor - pritožbo z dne 19. 11. 2020. Zato posledično sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno obravnavala kot pritožbo le tožničin edini ugovor, ki ga je poslala glede odvzema psa upravnim organom (kot razvidno tudi iz dopisa inšpektorice z dne 7. 12. 2020 - priloga A5 in spremnega dopisa prvostopnega organa drugostopnemu z dne 3. 12. 2020 k pritožbi - priloga A6).

13. V obravnavani zadevi je inšpekcijski organ izpodbijano odločbo, s katero je po tem, ko je bil tožničin pes A. že spoznan za nevarnega3, tega psa tožnici trajno odvzel, ga namestil v zavetišče in tožnici z njim prepovedal stike, tudi po presoji sodišča izdal v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili, pri čemer je pravilno in celovito ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve. Zato sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva:

14. Odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti, pravila za dobro ravnanje z živalmi, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani, ter pogoje, ki jih je za zaščito živali treba zagotoviti pri reji in vzreji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in postopkov na živalih, ureja ZZZiv. Ta v prvi alineji prvega odstavka 7. člena določa, da mora skrbnik živali tej zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. V drugem odstavku 7. člena isti zakon določa, da mora skrbnik živali preprečevati napake v reji, ki povzročajo tehnopatije in motnje v obnašanju. Nadalje je v tretjem odstavku 11. člena določeno, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. V prvem odstavku 15. člena istega zakona pa je med drugim določeno, da je prepovedano ravnanje tudi spodbujanje napadalnosti živali do človeka ali živali, razen za namen šolanja psov ali uporabe službenih policijskih in vojaških psov. Pravilnik o zaščiti hišnih živali (v nadaljevanju Pravilnik) v 4. členu določa, da mora skrbnik hišnih živali storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje živali, ki so v njegovi oskrbi, in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine, poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali. Skrbnik hišnih živali mora zagotoviti ustrezno namestitev in skrb za živali z upoštevanjem etoloških normativov glede na vrsto živali in še posebej zagotoviti kakovostno in količinsko ustrezno hrano in vodo; ustrezno gibanje živali glede na vrsto; ukrepe, ki preprečijo pobeg živali; ustrezne bivalne pogoje in oskrbo v skladu s tem pravilnikom in predpisom, ki ureja bivalne razmere in oskrbo živali prosto živečih vrst živali.

15. Uradna veterinarka je ocenila, da je lastnica psa ravnala v nasprotju z določili 1. alineje prvega odstavka 7. člena ZZZiv, ker ni zagotovila oskrbe psa A. na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji, v zvezi s 4. členom Pravilnika. Pri tem se je oprla na dogodek 11. 10. 2020, ko je imela tožnica v dežju psa 8 ur privezanega na prostem na košu za smeti, pes je občasno lajal in se zaganjal, bil je ves premočen. Meni, da je s tem kršila določbe primerne oskrbe psa, saj mora biti dolžina priveza najmanj 3 m. Tožnica temu nasprotuje in navaja, da se tega dne namreč zaradi groženj s strani sosedov ni upala vrniti v svoje stanovanje, ves čas pa je bila tudi prisotna ob psu. Psa je tudi večkrat pobožala in skrbela za njegovo dobro počutje kljub dežju. V času dogodka je zgolj rahlo deževalo. Psu je bilo v tem času omogočeno gibanje na povodcu. Tožnica zanika, da pes ne bi imel ustreznega, pred vremenskimi vplivi zaščitenega bivališča in ustrezne, njegovi starosti primerne oskrbe, prav tako ga je učila ubogljivosti, mirnosti in prijaznosti.

16. Sodišče ne dvomi, da pes sicer pri tožnici ne bi imel ustreznega, pred vremenskimi vplivi zaščitenega bivališča in da ga je tožnica učila ubogljivosti, mirnosti in prijaznosti. Vendar pa sodišče v konkretni zadevi obravnava dogodek, ko je tožnica imela psa na krajši vrvi od 3 m privezanega na dežju kar osem ur (v nočnih urah) na košu za smeti. Iz poročila policije z dne 23. 10. 2020 iz upravnega spisa je tudi razvidno, da je tega dne močno deževalo. Zgoraj navedenih pojasnil o razlogih za takšno ravnanje tožnica ni podala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer tudi ni pojasnila, zakaj jih pred tem ni podala, čeprav je bila v zvezi s tem izrecno pozvana s strani upravnega organa.

17. Tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da v pritožbi pritožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji; upoštevajo se namreč kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti na obravnavi. Zato pritožbeni organ skladno z navedenim členom novih dejstev tožnice v pritožbi o tem ni mogel upoštevati. Tudi sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne sme upoštevati novih dejstev in dokazov v upravnem sporu, če je imela stranka možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta - upoštevajo se lahko le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. členu ZUS-1).

18. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je takšno ravnanje tožnice, povzeto iz policijskega poročila z dne 23. 10. 2020 ter fotografije privezanega psa na smetnjak, opredelil kot neprimerno z vidika oskrbe psa po 1. alineji prvega odstavka 7. člena ZZZiv v zvezi z 29. in 30. členom Pravilnika, saj ga je tožnica na dežju imela privezanega kar 8 ur. Ne gre torej za kratkotrajni dogodek, privezanega pa ga je imela ves ta čas v močnem dežju, brez ustrezne zaščite, pri čemer je bil pes ves ta čas popolnoma premočen. Pri tem dogodku ne odvzema relevantnosti dejstvo, da je bila ob psu prisotna tožnica (ki se je sprehajala mimo psa in ga občasno pobožala), ki se je sama odločila za takšno ravnanje, psa pa je ona privezala na smetnjak, da je torej skupaj z njo čakal na močnem dežju osem ur, pri čemer je bil tudi privezan s kratko vrvjo na sam smetnjak, kar je poleg vsega še onemogočalo gibanje psa, z vsem tem pa tožnica ni delovala v smeri dobrega počutja psa, ki je bil v njeni oskrbi.

19. Nadalje je veterinarka ocenila, da je tožnica ravnala v nasprotju z 19. alinejo prvega odstavka 15. člena ZZZiv, ki določa, da je spodbujanje napadalnosti živali do človeka ali živali, prepovedano ravnanje. Pri tem se je oprla na dogodek 8. 7. 2020, ko je tožnica z A. stala pred vrati stanovanja D. D., tako da D. D. ni mogel iz stanovanja. Pes je imel sicer nagobčnik in je bil na povodcu, vendar se tožnica s psom ni umaknila. O tem je g. D. D. naredil posnetek, ki ga je Policijska postaja Mozirje predložila uradni veterinarki. Iz posnetka je razvidno agresivno obnašanje A. proti g. D. D. Iz posnetka je tudi razvidno, da je lastnica psa držala na povodcu, vendar je s kratkimi potegi nazaj vzpodbujala psa, da je pes še bolj lajal in se zaganjal proti D. D. Tožena stranka navedenemu nasprotuje in navaja, da je s svojim ravnanjem tožnica le umirjala in odvračala pozornost A. od D. D. Tožnica meni, da je organ dokaz zmotno presodil, predvsem zaradi vnaprej ustvarjene zmotne predstave o dejanskem stanju zadeve. Posnetek poleg tega prikazuje le del dogodka in je vzet iz konteksta. Tega dne tožnica ni spodbujala nasilja, ampak je psa zgolj umirjala, glede na spore z D. D. je lastnica psa nekoliko težje umirila, vendar pa nasilja nikakor ni vzpodbujala. V tem času je namreč potekalo sojenje sosedi C. C., v prid katere je pričal tudi sosed D. D. 20. Sodišče zopet ugotavlja, da tožnica navedenih razlogov ni podala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer tudi ni pojasnila, zakaj jih pred tem ni podala, čeprav je bila v zvezi z izjavami priče D. D. izrecno pozvana k temu s strani upravnega organa in vabljena, da si videoposnetek pri organu vpogleda, pa tega ni storila. Zato pritožbeni organ skladno s tretjim odstavkom 238. člena ZUP novih dejstev tožnice o tem v pritožbi ni mogel upoštevati. Tudi sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1 takšnih tožbenih navedb ne more upoštevati, saj tožnica ni podala pojasnila, zakaj teh navedb ni navedla že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

21. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je takšno ravnanje tožnice, povzeto glede na znanje uradne veterinarke iz videoposnetka tega dogodka, ki je ugotavljala, da gre za ščuvanje psa na D. D. s strani tožnice4, in zapisnika o zaslišanju priče D. D. opredelil kot prepovedano ravnanje spodbujanja napadalnosti živali do človeka po 19. alineji prvega odstavka 15. člena ZZZiv.

22. Prav tako je uradna veterinarka ugotovila, da tožnica psa ne obvlada in da je ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom5 11. člena ZZZiv, kjer je določeno, da mora skrbnik na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Pes A. je bil 20. 1. 2020 ter 14. 7. 2020 najden z nagobčnikom in povodcem ter brez skrbnice in je s svojim obnašanjem ogrožal okolico, lastnica psa pa s tem, da psa ni imela fizično na povodcu, ni odvrnila splošne nevarnosti. Sodišče ugotavlja, da v zvezi z dogodkom 14. 7. 2020 tožnica niti v upravnem sporu ni ničesar ugovarjala, njen ugovor glede dogodka v zvezi z dnem 20. 1. 20206 pa je nedovoljena novota. Sodišče zopet ugotavlja, da tožnica navedenih razlogov ni podala v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer tudi ni pojasnila, zakaj jih pred tem ni podala, čeprav je bila v zvezi s tem izrecno pozvana s strani upravnega organa. Zato pritožbeni organ skladno s tretjim odstavkom 238. člena ZUP novih dejstev in dokazov tožnice o tem v pritožbi ni mogel upoštevati. Tudi sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1 takšnih tožbenih navedb in dokazov ne more upoštevati, saj tožnica ni podala pojasnila, zakaj teh navedb ni navedla že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta. V izpodbijani odločbi ji je glede navedenega odgovorila tudi tožena stranka, ko je ugotovila, da so bili tožnici dani v izjavo vsi zapisniki zaslišanja prič (glede navedenih dogodkov veterinarja iz E., d.o.o. z dne 21. 1. 2020 in F. F. z dne 1. 9. 2020), pa tožnica v upravnem postopku ni v zvezi s tem ničesar izjavila, zato je ugotovila, da je prvostopenjski organ glede na pridobljene dokaze pravilno odločil v zadevi.

23. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je takšno ravnanje tožnice, povzeto po zapisnikih o zaslišanju priče veterinarja iz E., d.o.o. z dne 21. 1. 2020 in F. F. z dne 1. 9. 2020 opredelil kot kršitev tretjega odstavka 11. člena ZZZiv.

24. Uradna veterinarka je še ugotovila, da je tožnica ravnala tudi v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena ZZZiv, kjer je določeno, da mora skrbnik živali preprečevati napake v reji, ki povzročajo tehnopatije in motnje v obnašanju in v povezavi s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika, kjer je določeno, da mora skrbnik hišnih živali storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje živali, ki so v njegovi oskrbi, in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali. Tožnica navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, za kakšne motnje naj bi šlo. Sodišče pojasnjuje, da je to razvidno iz navedb o agresivnem obnašanju psa do drugih oseb (renčanje, skakanje, kar je vse razvidno tudi iz zapisnikov o zaslišanju prič veterinarja iz E., d.o.o., F. F. ter D. D. ter predloženega videoposnetka v upravnem postopku), pa tudi iz poročila zavetišča B., d.o.o. z dne 16. 11. 2020. Iz njega izhaja, da je bil kuža A. z nagobčnikom dokaj vodljiv in malce prestrašen. Ko pa so sneli nagobčnik, je postal precej nezaupljiv in zaradi strahu ne pusti nikogar zraven sebe. Sklepajo, da se pes počuti varnega z nagobčnikom, vendar mu tega ne morejo omogočiti, saj z nagobčnikom ne more jesti in piti. Počasi poskušajo komunicirati z njim in ga navaditi na osebje zavetišča (brez nagobčnika), trenutno brez uspeha. Iz navedenega poročila uradna veterinarka ugotavlja, da gre pri psu tudi za motnje v obnašanju, ki so lahko posledica neustrezne predhodne vzgoje. Skupaj pa glede na ugotovitve ob zaslišanju prič, poročil s strani policijske postaje in navedenega poročila s strani zavetišča B., d.o.o. uradna veterinarka ugotavlja, da tožnica z načinom oskrbe psa ni uspešno preprečevala vzrokov, ki so privedli do motnje v obnašanju psa (4. člen Pravilnika o zaščiti hišnih živali).

25. Glede ugovora tožnice, da ni prišlo s strani A. do ugriza soseda D. D. (dogodek 28. 11. 2019), kar naj bi izhajalo tudi iz priloženih fotografij z dne 28. 11. 2019, nadalje iz kopije zdravniškega kartona ter iz odločbe o prekršku, sodišče pripominja, da upravni organ navedenega dogodka ni obravnaval med dogodki, zaradi katerih je izdal izpodbijani akt. O navedenem dogodku je sicer organ odločal že predhodno, posledično pa je bila pred izdajo izpodbijanega akta izdana odločba z dne 13. 7. 2020 o tem, da se pes A. vpiše v Centralni register psov RS kot nevarni pes. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnica zoper navedeno odločbo vložila upravni spor (na odločbi je označba pravnomočnosti z dnem 10. 8. 2020, kot razvidno iz upravnega spisa), tega pa sicer tožnica tudi ne zatrjuje. Zato je v zvezi z navedenim dogodkom sodišče vezano na navedeno (pravnomočno) odločbo z dne 13. 7. 2020 in s tem na dejstvo, da ima A. status nevarnega psa, česar tožnica v tem postopku ne more izpodbiti s sklicevanjem, da se dogodek 28. 11. 2019 ni zgodil in s predložitvijo dokazov, iz katerih naj bi navedeno dejstvo izhajalo. Navedeno bi morala tožnica namreč pravočasno uveljavljati v času obravnavanja navedenega dogodka v upravnem postopku.

26. Poleg tega, da so dejanske in pravne okoliščine zadeve v obeh spornih upravnih odločbah (izpodbijani in drugostopni) pravilno in popolno ugotovljene, je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi dejstvo, da gre v zadevi tudi za zaščito javnega interesa, ki je po določbah ZZZiv v tem, da živali (psi) ne ogrožajo drugih živali in ljudi. Slednje pa je v obravnavani zadevi glede na povedano izkazano z dovolj prepričljivimi dokazi.

27. Tožnica sicer nasprotuje ukrepu odvzema psa kot nesorazmernemu in nezakonitemu ter meni, da pogoji za odvzem psa v skladu z ZZZiv niso izpolnjeni. Nasprotno pa sodišče na podlagi doslej navedenega ugotavlja, da so bili pogoji za odvzem psa A. tožnici iz 43. člena ZZZiv izpolnjeni, in to za trajni odvzem in za odvzem stikov tožnice s psom, za namestitev v zavetišče in za možnost oddaje psa novemu skrbniku, ki bo zagotavljal ustrezno bivališče in oskrbo.

28. Tožnica sicer še ugovarja, da v izpodbijani odločbi sploh ni razlogov, zaradi katerih so ji prepovedali stike s psom. Sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, saj se je drugostopenjski organ glede izreka vseh ukrepov skliceval na 43. člen ZZZiv, ki med drugim določa, da ima pri inšpekcijskem nadzorstvu pristojni inšpektor, poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, še pravico začasno ali trajno odvzeti žival in prepovedati stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. Da pa je potrebno A. zaščititi zaradi opisanih kršitev določb ZZZiv, je organ v obrazložitvi navedel. 29. Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Dve uri po opravljenem naroku je sicer tožnica poklicala na sodišče in povedala, da se obravnave ni mogla udeležiti, ker je preveč čustveno prizadeta, kot razvidno iz U.Z. na l. št. 157 spisa. Sodišče ugotavlja, da je prihod na narok (četudi naj bi se na njem izvršilo zaslišanje tožnice, o čemer je bila tožnica z vabilom obveščena) pravica in ne obveznost stranke. Zato še nadalje ugotavlja, da vsebine navedenega U.Z. ni moč šteti ne za opravičilo za nepristop oz. predlog za preložitev naroka, ker je bilo dano po samem naroku, pa tudi ne za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker razloga za svoj nepristop na narok tožnica ni izkazala. 2 Na njej je napačno naveden datum 17. 1. 2020, namesto 17. 11. 2020. 3 Gre za odločbo z dne 13. 7. 2020, pravnomočno z dne 10. 8. 2020, kot razvidno iz upravnega spisa. 4 Uradna veterinarka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je iz posnetka razvidno, da je lastnica psa držala na povodcu, vendar je s kratkimi potegi nazaj vzpodbujala psa, da je pes še bolj lajal in se zaganjal proti D. D. 5 V obrazložitvi je sicer nepravilno navedeno 3. alineja, pravilno to ureja 3. odstavek tega člena ZZZiv. 6 Tožnica v upravnem sporu navaja, da ji je 20. 1. 2020 psa nekdo namerno odvezal in ji ga odtujil, kar je tožnica tudi prijavila na policijo in zato meni, da dogodka ni mogoče uporabiti kot podlage za odvzem psa. Navaja še, da ji na pritožbene navedbe o tem tožena stranka sploh ni odgovorila.