Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jaška ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu delno spremeni, tako da spremenjena v celoti glasi:

″I. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 9.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 5. 2018 dalje do plačila.

II. V presežku, za nadaljnjih zahtevanih 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.607,86 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 410,39 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 299,81 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.″

Sicer se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti 327,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila. Tožeča stranka pa je dolžna drugi toženi stranki povrniti 237,12 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpelo v škodnem dogodku dne 15. 5. 2015 na parkirišču v Ljubljani, ko je tožnica padla v jašek, globok 2,5 m do 3 m. Tožnica zahteva odškodnino od upravljavke parkirišča (prva tožena stranka) in do zavarovalnice, pri kateri je le-ta imela zavarovano odgovornost (druga toženka).

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 10. 2023 razsodilo, (I.) da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 14.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 5. 2018 dalje do plačila, (II.) v presežku za nadaljnjih zahtevanih 15.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, (III.) da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.845,41 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila, (IV.) da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 314,47 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila, in (V.) da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 229,74 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženki. Prva toženka sodbo izpodbija v tč. I., III. in IV. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je napačna, ker je v nasprotju z določili materialnega prava in dokazi v spisu, odločitev sodišča, da je v zvezi s poškodbo tožeče stranke podan temelj zoper toženki v celoti. Sodišče je pri določanju temelna tožbenega zahtevka in presojanju ugovora zastaranja presojalo in posledično ugotovilo le tiste okoliščine, ki so govorile v prid podanemu temelju in pravočasno vloženi tožbi, vsled navedenega je zbrane in izvedene dokaze napačno presodilo ter nato v zvezi s tem napačno uporabilo oziroma razlagalo materialno pravne določbe. Posledično je glede ugovorov prve toženke sprejelo napačne odločitve in napačno presodilo temelj tožbenega zahtevka. V nadaljevanju prva toženka navaja ugovore, ki jih je v zvezi s tožbenim zahtevkom, kot sama navaja, utemeljeno in pravočasno podala, a jih sodišče prve stopnje ni oziroma ni pravilno upoštevalo. Izpostavlja navedbe druge toženke in izvedensko mnenje ter navaja, da se je strinjala z ugovorom zastaranja druge toženke. Meni, da je bila tožba, vložena 20. 8. 2018, vložena po poteku zastaralnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in je zato treba zahtevek zavrniti. Trdi, da je napačen zaključek sodišča, da je bila tožnica šele 21. 8. 2015 seznanjena z obsegom in višino škode in da je z dnem 21. 8. 2015 začel teči triletni subjektivni zastaralni rok, zaradi česar je tožba, vložena 20. 8. 2018, pravočasna in tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožnica je višino zahtevka lahko nedvomno določila pred 20. 8. 2018. Iz odgovorov izvedenca na naroku namreč jasno izhaja večkrat ponovljen odgovor, da je obseg poškodb bil znan 9. 8. 2015, kar pomeni, da je takrat že bilo stanje tožnice toliko stabilizirano, da bi glede na znane podatke lahko določila obseg dolga, ne glede na to, ali je šlo za zlom 7., 8., 9. ali 10. rebra. S pregledom pri dr. A. A. je bilo v bistvu ugotovljeno, da so zlomi zaceljeni in da neko, razen protibolečinsko, zdravljenje ni potrebno. Subjektivni zastaralni rok je pričel teči 10. 8. 2015 in se iztekel 10. 8. 2018. Tožba je bila vložena po izteku subjektivnega zastaralnega roka treh let in je tako zahtevek tožnice zastaral. Glede temelja odškodninske odgovornosti in ugovora soprispevka prva toženka najprej povzame obrazložitev sodišča, (-) da upoštevaje ugotovljene opustitve dolžnega ravnanja na strani prve toženke, ki se nanašajo na sporni del parkirišča, tožničini (morda preveč lahkomiselni) odločitvi, da prečka parkirišče preko lesenih plohov, za kar se je odločila glede na vremenske razmere, da se čimbolj izogne lužam, ni mogoče očitati neskrbnosti, ki bi bila podlaga za njen eventualni (minimalni) soprispevek k nastanku škodnega dogodka; in (-) da je povsem življenjsko logično, da se pešec ob mokrih tleh v deževju pri hoji poskuša izogniti lužam, tožnica pa na nevarnost preperelosti ali dotrajanosti lesenih plohov sploh ni bila opozorjena in tako ni mogla ne zaznati ne vedeti, da ji, če bo ubrala pot preko plohov, grozi nevarnost udrtja in padca v globino, zaradi česar je sodišče zaključilo, da ugovor deljene odgovornosti ni utemeljen, nato pa navaja, da je takšna odločitev sodišča napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi in dejanskim stanjem. Izpostavlja, da je iz slik spornega območja jasno razvidno, da so bili nad jaškom položeni leseni plohi, jašek pa obdan s treh strani z betonskimi kvadri, ki so omejevali prehod, na eni strani pa je bila ograja, in da površina parkirišča in plohi, obdani z betonskimi koriti, niso neločljivo povezani v enotno površino in da od stale površine parkirišča nedvomno odstopajo tako po videzu (material) kot po višini (dvignjeni nad površino parkirišča). Meni, da bi moral povprečno skrben posameznik vedeti, da je gotovo nekaj pod plohi, zaradi česar je bilo potrebno prekritje, betonski kvadri pa že sami po sebi in glede na to, da so bili položeni na način, da so preprečevali prehod, sporočajo oziroma opozarjajo na neko neobičajnost na samem parkirišču in tudi predstavljajo neko pregrado ali oviro, ki odvrača oziroma preprečuje prehod. Tako bi povprečno skrbnemu posamezniku moralo biti jasno, da se na tem predelu ne sme hoditi oziroma da ta predel ni namenjen hoji. Tožnica pa je kljub temu lahkomiselno, brez ustrezne skrbnosti, pazljivosti ter previdnosti stopila na plohe, ki so se pod njeno težo vdrli. Njeno sklicevanje na izogibanje lužam ni pravno upoštevno, ampak prej potrjuje njeno lahkomiselnost. Sporno območje ni bilo namenjeno hoji. Tožnica je imela možnost zapustiti parkirišče po poti med prvo in drugo vrsto parkiranih vozil, kar je tudi predvideno; ta pot pa ne vključuje oziroma predvideva hoje preko plohov, ki temu niti niso bili namenjeni. Imela je torej vse možnosti hoje po varnejši poti, pa se je žal lahkomiselno odločila za hojo preko plohov. Do škodnega dogodka je prišlo predvsem zaradi njenega nepremišljenega ravnanja, kajti če bi upoštevala prisotnost betonskih kvadrov, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nameščeni betonski kvadri in položeni plohi, ki so bili drugačni od preostale podlage in ki so opozarjali na spornost mesta, so bili ovira, ki jo je lahko zaznala in bi se ji lahko tudi izognila. Pritožba v zvezi z zgoraj povzetimi navedbami izpostavlja, da je tožnica na vprašanje, če je poznala situacijo na parkirišču in da bi lahko tudi kje drugje šla, če ne bi bilo luž, odgovorila: "da tudi mogoče", na vprašanje, če je bil ta predel nekako na njeni poti, kjer je šla čez, pa je odgovorila: "ja, ja, tam ko sem poizkušala po, čim manj mokra priti do ograje, pa tega dela". Na vprašanje, ali je videla, ko je prišla do betonskih korit, kako se pot nadaljuje, in ali je videla, da se ta del parkirišča razlikuje od ostalega, pa je odgovorila: "ja, tisto, ko stopiš iz betona na les, tisto se je videlo". Tožnica je na vprašanje, ali je bil njen pogled usmerjen v tla zaradi luž ali je gledala naprej odgovorila: "luže, pa to, pa kolikor si pač naprej videl, pa dežnik, pa...". Nadalje pa še izpostavlja, da je priča C. C. na vprašanje, ali so pred nezgodo tam bila korita, odgovorila, da so bila in da ne ve, kdaj so bila odstranjena, na vprašanje, ali je kdajkoli sama šla preko teh desk in ali ji je to že vizualno delovalo, da se je raje tega prostora izognila, pa je odgovorila, da sama nikoli ni hodila po deskah. Na nadaljnje vprašanje, ali je vizualno zadeva bila drugačna od drugega dela parkirišča, ko je videla tisti del z deskami, odgovorila "ja mislim, jaz ne bi tam hodila, če ne bi bilo res nujno". Priča B. B. pa je izpovedal: "Ovira je vidna in je na površini tam nekje, bom rekel zdaj, na pamet govorim, 500 m2 površine parkiranja, je to edina ovira, ki je jasno vidna in vsak običajen človek vidi, da je tam prehod, čez to oviro naj ne bi se hodilo in tudi se ni, do takrat, ko je gospa šla čez oviro. Zdaj, zakaj je šla, ona sama ve, mislim pa, da bi lahko šla tudi po kakšni drugi poti, ne ravno čez oviro, ker je bila res izraženo vidna in jaz osebno nikoli ne bi stopil čez". Glede na navedeno prva toženka meni, da je tožnica v bistvenem deležu soodgovorna za nastanek škodnega dogodka. Do njega namreč, kljub dotrajanosti plohov, ne bi prišlo, če se tožnica ne bi lahkomiselno odločila, da jih bo prečkala, čeprav je parkirišče z okolico poznala in jih je imela možnost zaobiti, k čemur so jo jasno opozarjali naokoli nameščeni veliki betonski kvadri in po tleh položeni plohi, ki so bili drugačni od preostale podlage, ki so skupaj že sami po sebi sporočali, da ne gre za površino namenjeno hoji. Odločitev sodišča glede neupoštevanja soprispevka tožnice k škodnemu dogodku je tako nepravilna. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica ni bila dovolj skrbna. Posledično je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških napačna. Prva toženka primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne (zaradi zastaranja zahtevka), podredno, da tožbo spremeni in določi ustrezen tožničin soprispevek k škodnemu dogodku, tožnici pa v posledici tega naloži, da drugi toženki povrne njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, ter stroške pritožbenega postopka.

4. Druga toženka, pri kateri ima prva toženka zavarovano odgovornost, s pritožbo izpodbija sodbo v tč. I., III. in V. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Njene pritožbene navedbe glede zastaranja kot temelja odškodninske odgovornosti in ugovora soprispevka so enake/identične pritožbenim navedbam prve toženke. Konkretizirano pa izpodbija tudi obseg nepremoženjske škode in prisojeno višine odškodnine, saj meni, da je prisojena odškodnina v višini 14.500,00 EUR glede na obseg nepremoženjske škode previsoka. Odškodnina presega kriterij pravične odškodnine iz 179. člena OZ in odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine in strah je previsoka glede na izvedenčevo oceno intenzitete in trajanja telesnih bolečin in utrpelega strahu. Večina poškodb, ki jih je utrpela tožnica, spada pod zelo lahke telesne poškodbe, I. stopnje od šestih po Fischerju. Te poškodbe so se sanirale v nekaj dneh in brez posledic. Le zlom reber in zvin levega komolca sta bila večje intenzitete, zdravljenje pa je bilo zaključeno 9. 8. 2015, torej skoraj v treh mesecih. Glede na ugotovitve izvedenca o intenziteti bolečin po lestvici VAS, povzete v obrazložitvi sodbe, je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 12.000,00 EUR previsoko odmerjena, pri čemer se pritožnica sklicuje na primer iz sodne prakse, in sicer na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 805/2012 (oškodovancu, ki je utrpel poškodbe večje intenzivnosti v podobnem času trajanja zdravljenja je bila iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem odmerjena bistveno nižja odškodnina). Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu. Priznava, da je tožnica doživela neprijeten dogodek, vendar kljub vsemu trajanje in intenziteta strahu nista bila takšna, kot to opisuje in zaključuje sodišče v sodbi. Dejstvo je, da so tožnico dokaj hitro uspeli rešiti iz jaška in da je bila zelo kmalu seznanjena z obsegom in možnimi posledicami utrpelih poškodb. Tudi sam primer sodne prakse, ki ga pod opombo 6 navaja sodišče in je deloma primerljiv s škodnim dogodkom tožnice, kaže na bistveno manjšo prisojeno odškodnino iz naslova strahu tožniku. Posledično je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških napačna. Druga toženka primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne (zaradi zastaranja zahtevka), podredno, da tožbo spremeni in določi ustrezen tožničin soprispevek k škodnemu dogodku in zniža prisojeno odškodnino, tožnici pa v posledici tega naloži, da drugi toženki povrne njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnica ob ugotovitvi, da sta vsebini obeh pritožb povsem enaki - edina razlika je v tem, da v pritožbi prve toženke ni pritožbenih navedb glede obsega nepremoženjske škode in prisojene višine odškodnine - podaja skupen odgovor na pritožbi, upoštevaje pri tem obseg pritožbe, kot izhaja iz navedb druge toženke. Navedbe v celoti prereka kot neutemeljene. Navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, kateri pritožbeni razlog se uveljavlja pri posameznih sklopih ali delih pritožb. Pritožbeni razlogi so le pavšalno povzeti iz zakona in ni konkretno navedeno, v katerem delu sodbe naj bi se kateri od pritožbenih razlogov uveljavljal. Tako ni izpostavljeno, ne v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje ne glede česa oziroma glede katere presoje iz sodbe se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava. Pritožnici tudi ne navedeta, v čem vidita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V odgovoru se tožnica nato določno opredeli do pritožbenih navedb obeh toženk in meni, da sta pritožbi neutemeljeni tako glede temelja, kot tudi glede višine prisojene odškodnine, in da toženki neutemeljeno izpodbijata tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev obeh pritožb.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato se pritožnici ne moreta uspešno sklicevati na vloge, ki so v spisu, oziroma na navedbe (svoje ali navedbe druge toženke) v postopku in so v tej smeri pritožbene navedbe obeh pritožnic neutemeljene.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh pritožnic glede zastaranja odškodninske terjatve.

9.Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ; subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ; objektivni zastaralni rok). Druga toženka je ugovarjala zastaranje, ker je bilo zdravljenje zaradi zloma rebra in udarnin v ožjem pomenu zaključeno v dveh do treh mesecih, nadaljnje zdravljenje pa je bilo potrebno le zaradi bolezenskih stanj, prisotnih že pred nezgodo. Prva toženka se je pridružila navedbam druge toženke. Tožnica se je ugovoru upirala z navedbami, da že samo dejstvo, da je bila v bolniškem staležu neprekinjeno do 1. 9. 2015, objektivno pomeni, da je šlo za neprekinjeno zdravljenje v posledici predmetne poškodbe, in da je 21. 8. 2015 imela še kontrolni pregled v travmatološki ambulanti, kjer so na novo ugotovili, da je ob poškodbi utrpela zlom treh reber desno in je zdravnik predvidel v okviru terapije še nadaljnje zdravljenje. Do vložitve tožbe (20. 8. 2018) tako po njenem še niso pretekla 3 leta.

10.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, po ustaljenem stališču sodne prakse v zvezi s presojo zastaranja odškodninskih terjatev odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka škode. Pri tem pa ni nujno, da nastanek škode sovpada z nastankom škodnega dogodka kot tudi ne, da se trenutek nastanka škode docela ujema z oškodovančevo vednostjo o njej. Za presojo, kdaj je začel teči triletni subjektivni zastaralni rok, je ključna ugotovitev, kdaj je oškodovanec zvedel za povzročitelja in škodo, tj. zvedel tako za njen obseg in višino. Zastaranje začne teči, ko bi glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti oškodovanec lahko zvedel za elemente, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje (in s tem obseg škode) stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Za védenje o nastanku škode je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je določbe o zastaranju treba uporabljati življenjsko in oškodovancu pripisati le tisto dejansko védenje, ki bi ga bilo glede na njegovo skrbnost in okoliščine razumno pričakovati.

11.Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, je izvedenec medicinske stroke, specialist splošne kirurgije in travmatologije, v pisnem izvedenskem mnenju najprej navedel, da je bilo zdravljenje poškodb, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku, in njihovih posledic, glede na naravo utrpelih poškodb, zaključeno 9. 8. 2015. Tožnica je imela pripombe na ta del izvedenskega mnenja, in sicer je izpostavila izvid kontrolne travmatološke ambulante z dne 21. 8. 2015, ko ji je dr. A. A. po pregledu v okviru terapije predpisal, naj opravi cikel protibolečinske rehabilitacije, ji predpisal analgetično terapijo in priporočal pregled pri ortopedu ob vztrajanju težav. V pisni dopolnitvi mnenja je izvedenec po vpogledu dodatne medicinske dokumentacije, predvsem RTG slik, vztrajal pri zaključku zdravljenja dne 9. 8. 2015. Dodatno je pojasnil, da se tožnica po 9. 8. 2015 ni več zdravila zaradi poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani nezgodi, temveč zaradi že prej prisotnih degenerativnih okvar, katerih narava je, da se s časom slabšajo. Navedel je, da nadaljnje diagnostične preiskave po 9. 8. 2015 niso pokazale dodatnih poškodb ali posttravmatskih sprememb, zaradi katerih bi se tožnica morala zdraviti, pokazale pa so degenerativne spremembe, skladne s težavami, ki jih je navajala ob pregledih. V izvidu pregleda dne 21. 8. 2015 je sicer zapisano, da je bila prisotna še bolečnost desnih spodnjih reber na pritisk. Blage bolečine na pritisk na predel reber je posledica zlomov, bolečine pa praviloma izzvenijo, ko je zlom zarasel s kostnim kalusom, tako da jih sodišče lahko upošteva kot bolečine v izzvenevanju. Tožnica je tudi po prejetem dopolnilnem pisnem izvedenskem mnenju vztrajala, da se je šele po 1. 9. 2015 (ko je zaključila bolniški stalež) lahko seznanila z obsegom nepremoženjske škode, saj se je takrat stabiliziralo njeno zdravstveno stanje glede poškodb. Trdila je, da je nemogoče pričakovati, da bi subjektivni rok pričel teči, ko je oškodovanec še na bolniškem staležu in poleg tega naročen na kontrolo pri zdravniku v okviru tega zdravljenja (pregled pri dr. A. A. dne 21. 8. 2015). Slednji je tudi prvič tožnico seznanil, da je vidno še stanje po zlomu 8. in 9. rebra (ob odpustu iz UKC Ljubljana je bil ugotovljen samo zlom 10. rebra), kar pomeni, da so še dne 21. 8. 2015 ugotovili dodatne poškodbe. Zaradi dokončne razjasnitve tožničinih pripomb v zvezi z zaključkom zdravljenja in stabilizacije njenega zdravstvenega stanja je sodišče prve stopnje izvedenca še ustno zaslišalo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedenec po ponovnem pregledu tožničine zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja zabeležka osebne zdravnice za dne 19. 8. 2015, da tožničine bolečine še vedno vztrajajo, zlasti v predelu rebrnega loka, in upoštevaje, da je bila tožnica 4. 8. 2015 napotena k travmatologu, kar potrjuje izvid dr. A. A. z dne 21. 8. 2015, da tožnica prihaja na kontrolo, prepričljivo pojasnil, da se lahko tudi pregled pri dr. A. A. dne 21. 8. 2015 šteje kot del zdravljenja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo, življenjsko logično sklepalo, da če je bila tožnica napotena na kontrolo, glede na to, da je imela pri pregledu pri osebnem zdravniku še neke bolečine in je zdravnik hotel ugotoviti, ali gre za neke dodatne poškodbe (kar ni bilo ugotovljeno, da poškodbe še ne bi bile pozdravljene), v tem smislu lahko rečemo, da osebni zdravnik še ni vedel, ali je vse v redu ali ni, s tem pregledom pri dr. A. A. pa je bilo ugotovljeno, da so zlomi zaceljeni in da neko, razen protibolečinsko zdravljenje, ni potrebno. Glede na dodatna pojasnila izvedenca ob ustnem zaslišanju, ko je ob ponovnem pregledu tožničine medicinske dokumentacije, iz katere je izhajalo, da je bila tožnica tudi po 9. 8. 2015 še v bolniškem staležu za skrajšan delovni čas, da je v tem času zaradi bolečin še obiskala osebnega zdravnika (3. 8., 4. 8., 19. 8. 2015), ki jo je 4. 8. 2015 napotil še na pregled k travmatologu, in ob ponovnem pregledu izvida dr. A. A. po pregledu tožnice z dne 21. 8. 2015, pojasnil, da je tudi ta pregled pri dr. A. A. šteti kot del zdravljenja poškodb, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo tožničino zdravljenje poškodb, ki jih je mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom, zaključeno 21. 8. 2015 (in ne že 9. 8. 2015). Pritožnici tako v pritožbah zanemarjata dejstvo, da je izvedenec prvotno mnenje po ustnem zaslišanju spremenil in ga tudi strokovno prepričljivo obrazložil in utemeljil. Šele s pregledom (in ponovnim rtg. slikanjem) pri dr. A. A. je bilo ugotovljeno, da so bili zlomi 8. in 9. rebra desno zaceljeni in da neko drugo, razen protibolečinsko, zdravljenje ni potrebno. Tedaj je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožničino zdravstveno stanje (in obseg škode) stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi poudarilo, da ne glede na po izvedencu potrjeno dejstvo (ki ga je vztrajno zagovarjala drugo toženka), da po 9. 8. 2015 ni bila ugotovljena nobena druga škoda, ki tega dne že ne bi bila znana in da se torej obseg škode oziroma poškodb po 9. 8. 2015 ni nič spremenil in bi ga bilo mogoče razbrati že 9. 8. 2015, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pravno odločilno subjektivno spoznanje oškodovanca o obsegu in višini škode, torej dejstvo, kdaj je lahko tožnica ob ustrezni skrbnosti in glede na vse okoliščine primera zvedela za obseg škode in njeno višino. Upoštevaje neprekinjen bolniški stalež, bolečine, zaradi katerih je hodila na preglede k osebnemu zdravniku, in dejstvo, da je dobila napotnico za pregled pri dr. A. A. 21. 8. 2015, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica (najprej) lahko izvedela za obseg škode šele z dnem 21. 8. 2015, ko ji je specialist pojasnil, da so zlomi zaceljeni in sanirani. O pravilnosti takega zaključka je bilo sodišče prve stopnje utemeljeno še toliko bolj prepričano, saj je tudi izvedenec pojasnil, da tudi osebni zdravnik, ki je tožnico 4. 8. 2015 napotil na ta specialistični kontrolni pregled, dne 19. 8. 2015, ko se je pri njem zglasila zaradi bolečin v predelu rebrnega loka, še ni vedel, ali je vse v redu ali ni, ali gre za neke dodatne poškodbe, tako da tovrstnega dejanskega védenja o stabilizaciji zdravstvenega stanja in obsegu poškodb pred tem datumom (21. 8. 2015) nikakor ni moč pripisati sami tožnici.

12.Po obrazloženem toženki neutemeljeno izpostavljata pisni del mnenja izvedenca medicinske stroke in prvotni zaključek izvedenca, češ da naj bi bilo glede na naravo utrpelih poškodb zdravljenje tožnice zaključeno 9. 8. 2015 in da se tožnica po tem datumu ni več zdravila zaradi poškodb, utrpelih v nezgodi, pač pa iskala zdravniško pomoč v zvezi z bolečinami v desnem kolku in kolenu zaradi degenerativne bolezni: artroze desnega kolčnega sklepa in degenerativnih okvar na vratni in ledveni hrbtenici, ki v obravnavani nezgodi nista bili poškodovani. Toženki očitno spregledata, da nista imeli pripomb na izpovedbo izvedenca na naroku, ki je, potem ko je ugotovil, da je bila tožnica 4. 8. 2015 napotena k travmatologu in da je v zvezi z obiskom pri osebnem zdravniku dne 19. 8. 2015 navedeno, da bolečine še vedno vztrajajo, zlasti v predelu rebrnega loka, še bolj prepričljivo ocenil, da se tudi pregled dne 21. 8. 2015 lahko šteje kot del zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno ovrednotilo in upoštevalo takšno izpovedbo izvedenca na naroku. Ta navedba oziroma drugačno mnenje izvedenca pomeni, kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, spremembo njegovega prejšnjega zaključka, da naj bi bilo zdravljenje zaključeno 9. 8. 2015, zato se izkažejo pritožbene navedbe, češ da naj bi se tožnica ne zdravila več po 9. 8. 2015 zaradi poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani nezgodi, temveč zaradi že prej prisotnih degenerativnih okvar, kot neutemeljene. Lasten, dokazno nepodprt zaključek predstavlja zato pritožbena navedba toženk, da naj bi subjektivni zastaralni rok pričel teči 10. 8. 2015 in naj bi se iztekel 10. 8. 2018. Ker je bila torej tožnica šele z dnem 21. 8. 2015 seznanjena z obsegom in višino škode, je z dnem 21. 8. 2015 začel teči triletni subjektivni zastaralni rok za uveljavitev njene odškodninske terjatve in je tako njena tožba, vložena dne 20. 8. 2018, pravočasna in tožbeni zahtevek ni zastaral, kot je pravilno ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje.

13.Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnica parkirala na razmočenem parkirišču, ki je bilo ponekod polno vode in luž, in nato šla preko parkirišča ter pri tem iskala predele, ki niso bili pod vodo, da bi se izognila lužam. Na ta način se je gibala proti robu parkirišča, kjer je želela pot nadaljevati ob ograji proti stavbi, kjer se je nameravala udeležiti sestanka. Ko je prišla do roba parkirišča, in sicer do predela, ki je bil pokrit z lesenimi deskami - plohi in bil s treh strani obdan z betonskimi bloki (na vsaki strani dva), je kljub postavljenim betonskim blokom stopila na lesene deske, nakar je ena deska pod njeno težo (57 kg) popustila in se zlomila, tožnica pa je padla v jašek, globok 2,5 m do 3 m, v katerem je bilo polno razpadajočih smeti, nekaj lesenih delov ter nametanih kovinskih pregrad, in se pri tem hudo poškodovala. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da so bili ti plohi, s katerimi je bil pokrit jašek, zaradi vremenskih razmer v sedmih letih, kolikor časa so bili tam postavljeni, načeti oziroma dotrajani prepereli, kar je bil tudi vzrok za zlom ploha pod težo tožnice. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča o opustitvah dolžnega skrbnega ravnanja, ki utemeljujejo krivdno odgovornost prve toženke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je utemeljen očitek prvi toženki, da z opustitvijo oziroma z neustreznim vzdrževanjem (nepreverjanje stanja lesenih plohov v času sedmih let, ki so bili zaradi vremenskih razmer dotrajani in prepereli) in neustreznim zavarovanjem jaška (betonski bloki niso preprečevali dostopa/vstopa na nevarno območje) ter z opustitvijo ustreznih opozoril/znakov, ki bi opozarjali na nevarnost, ni poskrbela za varnost uporabnikov parkirišča in je zato podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Pravilno je zaključilo, da so opustitve v vzročni zvezi z nastalo škodo tožnici, ki se je pri padcu v jašek telesno poškodovala, in da je glede na nesporen obstoj zavarovalnega kritja posledično podana tudi odgovornost druge toženke, pri čemer je njena obveznost (plačila) solidarna z obveznostjo prve toženke (zavarovanca).

14.Neutemeljeno se pritožnici zavzemata za spremembo odločitve sodišča o ugovoru soprispevka tožnice k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, s tem ko je zaključilo, da ugovor deljene odgovornosti ni utemeljen.

15.Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z tem ugovorom. Pritožbene navedbe toženk, ki v večjem delu predstavljajo ponovitev že tekom postopka podanih navedb, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je glede tožničinega soprispevka dokazno breme na toženkah - toženki morata torej dokazati, da je neskrbno ravnanje tožnice objektivno prispevalo k nastanku škode - in da je merilo skrbnosti v konkretnem primeru skrbnost povprečnega uporabnika parkirišča (sodišče mora torej ugotoviti, ali je tožnica ravnala tako, kot bi ravnal povprečno skrben oziroma pazljiv uporabnik parkirišča).

16.Kot je prvostopenjsko sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so bili temeljni očitki tožničinega neskrbnega ravnanja: da bi se tožnica morala zavedati, da plohi niso namenjeni hoji, saj so bili obdani z betonskimi bloki, ki so preprečevali hojo po njih; da bi se tožnica lužam lahko izognila tudi, če bi šla po drugi poti čez parkirišče; da je šlo za lahkomiselno in nepremišljeno ravnanje tožnice, saj bi se morala zavedati, da plohi, obdani s koriti, lahko nekaj prekrivajo; da so bile na območju parkirišča postavljene tudi opozorilne table, da je parkirišče uporabljala na lastno odgovornost in da je stanje parkirišča dobro poznala.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so očitki glede neupoštevanja opozorilnih tabel, neupravičene uporabe parkirišča in glede poznavanja stanja parkirišča glede na izveden dokazni postopek neutemeljeni. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča, da glede opozorilnih tabel že iz fotografij in mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu izhaja, da tabel ali opozoril, ki bi opozarjale na konkretno nevarnost jaška, sploh ni bilo; tabla na začetku parkirišča pa se na to konkretno nevarnost ni nanašala. Prav tako ni pritožbeno izpodbijana ocena sodišča, da je brezpredmetno tudi sklicevanje na uporabo parkirišča na lastno odgovornost. Sodišče je utemeljeno pritrdilo tožnici, da ji parkiranja ni nihče prepovedoval in da so parkirišče uporabljali vsi obiskovalci, namenjeni v prostore prve toženke, česar toženki tudi nista prerekali. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jašeka ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena. Na podlagi fotografij v spisu je sodišče prve stopnje pravilno tudi ugotovilo, da je bil razmik med betonskimi bloki zadosten, da je lahko pešec mimo ali vmes stopil na lesene plohe in preko njih nadaljeval s prečkanjem parkirišča. Te ugotovitve pritožnici ne moreta izpodbiti zgolj z lastnim zaključkom, da so betonski kvadri (bloki), ki so jašek obdajali s treh strani (na eni strani pa je bila ograja), omejevali prehod. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nič tudi ni opozarjalo na morebitno prisotnost globokega jaška pod lesenimi plohi ali na morebitno nevarnost hoje po lesenih plohih zaradi njihove preperelosti ali dotrajanosti; ker pa je šlo za parkirišče, ki sodi v sklop bolnišnice, pa je s strani povprečnega uporabnika parkirišča še manj pričakovati, da bi moral pomisliti na to, da bi bili tam nevarni jaški. Tožnica se je glede na vremenske razmere (dež, razmočenost parkirišča) odločila za hojo preko parkirišča, del poti pa je ubrala tudi preko lesenih plohov, kar z ničemer ni bilo prepovedano ali preprečeno. Sodišče ni imelo nobenega razloga za dvom o verodostojnosti izpovedbe tožnice, da je gledala pod noge, saj se je izogibala lužam, in da se ji ni mudilo, žal pa jo je pri stopanju na lesene plohe presenetila skrita nevarnost, na katero ni bila z ničemer opozorjena in je tudi ni mogla zaznati (dotrajanost ali preperelost plohov in globok nezavarovan jašek pod njimi), padca pa tudi ne preprečiti, saj se je deska pod njeno težo vdrla in je padla v globino. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da so posplošene in s tem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi povprečno skrben posameznik moral vedeti, da je gotovo nekaj pod plohi, zaradi česar je bilo potrebno pokritje, kot tudi navedbe, da naj bi betonski kvadri že sami po sebi opozarjali na neko neobičajnost na samem parkirišču. Tožnica, kot že rečeno, ni mogla predvidevati, da plohi pokrivajo tako globok jašek. Bistveno je, da je izvedenec ugotovil, da prva toženka ni zagotovila niti minimalne varnosti na območju, na katerem je prišlo do škodnega dogodka. Zaključil je, da zavarovanje jaška v času nezgode ni bilo primerno in ustrezno urejeno. Sodišče prve stopnje je izvedencu, ki je podal strokovno mnenje, utemeljeno sledilo in pravilno zaključilo, da betonski bloki v času nezgode niso preprečili dostopa v nevarno območje spornega jaška. Lastno, dokazno nepodprto oceno, predstavljajo zato pritožbene navedbe, da betonski kvadri že sami po sebi in glede na to, da so bili položeni na način, da so preprečevali prehod, sporočajo oziroma opozarjajo na neko neobičajnost na samem parkirišču in tudi predstavljajo neko pregrado ali oviro, ki odvrača oziroma preprečuje prehod; da je tožnica lahkomiselno, brez ustrezne skrbnosti, pazljivosti in previdnosti stopila na plohe; in da sporno območje ni bilo namenjeno hoji. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnicama, da bi povprečno skrbnemu posamezniku moralo biti jasno, da se na tem predelu ne sme hoditi oziroma da ta predel ni namenjen hoji, in da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi tožnica upoštevala prisotnost betonskih kvadrov, ki so, drugačni od preostale podlage, bili ovira, ki jo je tožnica lahko zaznala in bi se ji lahko tudi izognila.

18.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženk, da bi se tožnica lužam lahko izognila tudi, če bi šla po drugi poti čez parkirišče. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi glede na velikost parkirišča tožnica lahko izbrala tudi drugo pot ali smer na poti do končnega cilja, vendar pa je tudi kraj tožničinega padca predstavljal del parkirišča in pohodne površine, preko katere je bil mogoč (peš) dostop od parkiranih vozil v stavbo in obratno, prva toženka kot upravljavec parkirišča pa je prvenstveno dolžna poskrbeti za varno uporabo parkirišča in hojo po njem vsem uporabnikom. Tega pa, kot je pravilno zaključilo sodišče, dokazano ni storila in je dokazanih več opustitev na njeni strani.

19.Kot je pravilno pojasnilo sodišče, četudi se pred obravnavanim škodnim dogodkom nihče ni poškodoval na tem predelu, to ne pomeni, da je bila omogočena varna hoja po parkirišču, saj so bile po izvedencu potrjene nepravilnosti v zvezi z zavarovanjem in urejenostjo spornega dela parkirišča. Po obrazloženem pritožnici zgolj z izpostavljanjem vsebine izpovedb tožnice in prič C. C. in B. B. ne moreta izpodbiti pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki, da je odločitev sodišča, da tožnici ni moč očitati neskrbnosti, ki bi bila podlaga za njen eventualni (minimalni) soprispevek k nastanku škodnega dogodka, napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi in dejanskim stanjem. Glede na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s spornim predelom, kjer se je tožnica poškodovala, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, sploh bistvene ugotovitve, da v času škodnega dogodka prehod preko plohov ni bil onemogočen ali preprečen, je tudi sicer nerelevantno pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče C. C., da sama ni nikoli hodila po deskah in da tam ne bi hodila, če ne bi bilo zares nujno, kakor tudi izpoved priče B. B., povzeta zgoraj v povzetku pritožbenih navedb, za katero tudi sicer tožnica v odgovoru na pritožbo navede, da je iztrgana iz konteksta, saj je priča med drugim na vprašanje, kaj je bila osnova, da je odredil ukrepe po škodnem dogodku, tudi izpovedala, da je bila osnova ta, da je očitno ta ovira, ki je sicer zelo vidna, premalo, da ljudje očitno še vedno hodijo čez tisto, kar ne bi smeli, pa je vidno, in je rekel, da je treba to zdaj preprečiti in so preprečili z ograjo. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da so, glede na to da je tudi izvedenec za varnost in zdravje pri delu zaključil, da deske, ki so bile položene, niso nudile nobene opore pri vertikalni obremenitvi, in da zavarovanje jaška v času nezgode ni bilo primerno in ustrezno urejeno, betonski bloki pa tudi niso preprečili dostopa v nevarno območje, pritožbene navedbe, da je tožnica v bistvenem delu soodgovorna za nastanek škodnega dogodka, neutemeljene.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179. člen OZ).

Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje:

-da je tožnica v škodnem dogodku utrpela: udarnino desne strani obraza, odrgnino in udarnino leve nadlakti, zvin levega komolca, odrgnino in udarnino desne strani prsnega koša, zlom 8. in 9. rebra desno, odrgnino in udarnino desne strani trebušne stene, udarnino palca levice, udarnino desnega kolčnega sklepa, zvin in udarnino desnega kolena, odrgnino in udarnino leve goleni ter udarnino palca leve noge;

-da se je udarnina desne strani obraza (zelo lahka telesna poškodba, I. stopnje od šestih po Fischerju) v nekaj dneh sanirala brez specifičnega zdravljenja, brez trajnih posledic, in da so se tudi odrgnine in udarnine leve nadlakti (po Fischerju zelo lahki telesni poškodbi - I. stopnje) sanirale v nekaj dneh, brez trajnih posledic;

-da je bila tožnica glede zvina levega komolca (lahka telesna poškodba - II. stopnje) napotena na fizioterapije in da se je poškodba sanirala brez trajnih posledic;

-da je pri odrgninah in udarninah desne strani prsnega koša (zelo lahki telesni poškodbi - I. stopnje), kjer je prišlo tudi do zloma reber, bila potrebna toaleta odrgnine, lahko se posuši na zraku, zaceli se v nekaj dneh, brez klinično pomembnih trajnih posledic;

-da sta bila zloma 8. in 9. rebra desno (zlom reber brez klinično pomembnih premikov in zapletov je po Fischerju lahka telesna poškodba - II. stopnje), zaceljena s kostnim kalusom v dobrem položaju, zapletov ni bilo; poškodba se zdravi z lajšanjem bolečin z analgetiki, ki omogočajo dihalne vaje, zlomi brez premika se zacelijo v šestih do osmih tednih, trajnih posledic praviloma ne zapuščajo;

-da je glede odrgnine in udarnine desne strani trebušne stene (po Fischerju zelo lahki telesni poškodbi - I. stopnje) bila potrebna toaleta odrgnine, lahko se posuši na zraku, in da se je poškodba s počitkom sanirala v nekaj dneh, brez trajnih posledic;

-da glede udarnine palca levice (po Fischerju zelo lahka telesna poškodba, I. stopnja) specifično zdravljenje ni bilo potrebno; poškodba se je sanirala v nekaj dneh, brez trajnih posledic;

-da glede odrgnine in udarnine leve goleni (po Fischerju zelo lahki telesni poškodbi, I. stopnja) specifično zdravljenje ni bilo potrebno in se je poškodba sanirala brez trajnih posledic.

Tožnica je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem zahtevala plačilo odškodnine v znesku 18.000 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je odmerilo 12.000 EUR odškodnine. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica trajne hude oziroma zelo hude in hude bolečine (intenzitete od 7-10 po lestvici VAS) trpela okoli 4 dni; trajne bolečine srednje hude intenzitete z občasnimi hudimi zaradi zloma reber (pri posedanju, vstajanju, napenjanju zgornjega dela telesa, kašljanju in izvajanju dihalnih vaj; VAS 3-6) je trpela nadaljnjih 9 dni; trajne blage bolečine z občasnimi srednje hudimi v času izvajanja fizioterapevtskih postopkov, zaradi zloma reber pa tudi ob posedanju, vstajanju, napenjanju zgornjega dela telesa, kašljanju in izvajanju dihalnih vaj (VAS 1-2) nadaljnjih okoli 6 tednov do zaključene fizioterapije; občasne bolečine blage intenzitete je trpela še nadaljnje 4 tedne, do 9. 8. 2015, nato pa je do pregleda pri travmatologu (21. 8. 2015), ko je bilo ugotovljeno, da so zlomi zarasli, v posledici škodnega dogodka občutila še blage bolečine ob pritisku na rebra (bolečine v izzvenevanju); bolečine in neugodnosti v zvezi z udarnino kolčnega sklepa je trpela v času 3 - 4 mesecev po škodnem dogodku.

Pritožbeno niso izpodbijane niti ugotovitve sodišča, da je tožnica v času zdravljenja morala prestajati še neugodnosti v zvezi z zdravljenjem utrpelih poškodb: prva pomoč in nujna medicinska pomoč na kraju nezgode, transport v urgentno kirurško ambulanto, prvi pregled, osnovne diagnostične preiskave, toaleta odrgnin, sprejem na opazovanje, hospitalizacija 4 dni, jemanje analgetikov v obliki infuzij, intravenskih injekcij in v obliki tablet, RTG slikanje 21-krat, UZ preiskava trebuha, CT preiskava glave, kontrolni pregled pri kirurgu 2-krat, 16 seans ambulantne fizioterapije in začasno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti v času zdravljenja.

Kot je bilo obrazloženo v zvezi z ugovorom zastaranja, ne drži, da je bilo zdravljenje zaključeno 9. 8. 2015, saj je trajalo do 21. 8. 2015, bolniški stalež pa še vse do vključno 1. 9. 2015. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja z drugo toženko, da večina poškodb, ki jih je utrpela tožnica v škodnem dogodku, spada pod zelo lahke telesne poškodbe, in da se je večina poškodb sanirala v nekaj dneh in brez posledic - le zlom reber in zvin levega komolca sta bila večje intenzitete ter da je glede na takšne ugotovitve sodišče prve stopnje tožnici odmerilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Po oceni pritožbenega sodišča primerno in pravično denarno odmeno iz tega naslova predstavlja znesek 8.000,00 EUR in ne 12.000,00 EUR, kolikor je ocenilo prvostopenjsko sodišče.

Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo tudi previsoko odškodnina za pretrpljeni strah. Pritožbena navedba, da trajanje in intenziteta strahu nista bila takšna, kot to opisuje in zaključuje sodišče v tč. 59 do 62 sodbe, je sicer neutemeljena. Glede na to, da druga toženka ni imela pripomb na izvedensko mnenje glede zatrjevanega utrpelega strahu, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu in tudi na podlagi izpovedi tožnice, ki ji je verjelo v obsegu, potrjenem z izvedenskim mnenjem, pravilno zaključilo, da je tožnica utrpela intenziven primaren strah, ki je trajal 10 minut do 15 minut, nato pa še srednje intenziven sekundarni strah zaradi neznanega obsega poškodb do zaključene osnovne diagnostike, ki je trajal do sprejema v bolnišnico, nato zmeren in občasno intenziven (pred CT glave) strah do konca hospitalizacije; občasno zmeren sekundarni strah pa je trpela tudi med fizioterapijami. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da so tožnico dokaj hitro uspeli rešiti iz jaška in da je bila zelo kmalu seznanjena z obsegom in možnimi posledicami utrpelih poškodb. Prav tako utemeljeno izpostavlja, da je tudi primer iz sodne prakse, ki ga pod opombo 6 navaja prvostopenjsko sodišče, le deloma primerljiv s škodnim dogodkom tožnice. Primerljiv je le način nastanka škodnega dogodka (padec 3,5 m globoko v smeti in razbite steklenice), sama vrsta strahu in obseg ter intenzivnost pa ne, saj je šlo za strah pred okužbo s HIV ali hepatitisom, ker se je oškodovancu rana po 5 mesecih od padca ponovno zagnojila. Ugotovitve sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ne upravičujejo odmere višje odškodnine od zneska 1.800 EUR.

Pritožbeno sodišče je tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava, na katerega pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, skupaj priznalo 9.800 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (6,8 povprečnih mesečnih neto plač v RS). Višina tako določene odškodnine predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine in je primerljiva z odškodninami za podoben obseg utrpele nepremoženjske škode, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnice.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za 4.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil pravdni uspeh pravdnih strank, kar je terjalo spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožničin uspeh po spremembi odločitve o glavni stvari znaša zaokroženo 33 %, uspeh toženk pa 67 %, kar pomeni, da sta toženki nerazdelno dolžni tožnici povrniti 2.607,86 EUR pravdnih stroškov, tožnica pa je dolžna prvi toženki povrniti 410,39 EUR, drugi toženki pa 299,81 EUR pravdnih stroškov. Ker pritožbeno uveljavljeni razlogi glede preostalega dela odločitve o glavni stvari niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka sprejelo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Prva toženka je v pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče tožnici naloži, da drugi toženki (in torej ne prvi toženki) povrne njene pritožbene stroške, a stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Druga toženka je priglasila stroške sodne takse za pritožbo in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je drugi toženki priznalo stroške za sodno takso za pritožbo v znesku 741 EUR. Glede na to, da znaša pritožbeni uspeh toženk 32 %, je druga toženka upravičena do povrnitve 237,12 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo. Kot potrebne pravdne stroške je pritožbeno sodišče tožnici priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk glede na vrednost izpodbijanega dela in tar. št. 22/1 Odvetniške tarife -OT (in ne priglašenih 750 točk), stroške za sestavo obvestila stranki o odločitvi v višini 20 točk (tar. št. 43/4 OT), 2 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen), skupaj tako 481,58 EUR. Glede na njen pritožbeni uspeh (68 %) je upravičena do povrnitve 327,47 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

2Po pojasnilu izvedenca je najbolj razširjena lestvica za intenziteto bolečin t.i. Vizualna analogna skala (VAS).

3Npr. II Ips 499/2005 - 7 plač, II DoR 300/2019 (večji obseg škode - 11 plač), II Ips 4/2007 (mlajša oškodovanka, večji obseg škode - 12 plač, vključno z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), II Ips 704/2008.