Jedro

Presoja višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 253.344,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od glavnice 3.344,00 tolarjev od 26.3.1994 dalje in od glavnice 250.000,00 tolarjev od 13.5.1999 dalje do plačila.

Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Toženo stranko je s sklepom obsodilo tudi na plačilo pravdnih stroškov, tožnico pa je oprostilo plačila sodnih taks. Odškodnino je tožeči stranki prisodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri delu v podjetju G. dne 12.3.1994, ko je s posebnim namenskim nožem obrezovala polizdelke iz plastične mase. Ker je menilo, da pomeni tako opravilo delo s povečano nevarnostjo in ker tožnica, ki ni imela na razpolago zaščitnih rokavic in ni bila kriva za škodo, je razsodilo, da je za nesrečo odgovorna tožena stranka, pri kateri je bilo zavarovano podjetje, v katerem je tožnica delala. Po ugotovljenem obsegu škode, ki je v vzročni zvezi z opisano nesrečo, je tožnici prisodilo nepremoženjsko škodo, ki jo je trpela v obliki telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v znesku 200.000,00 tolarjev in strahu v znesku 50.000,00 tolarjev, oboje z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje; za premoženjsko škodo zaradi nižje plače v času bolniške odsotnosti z dela pa 3.344,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 26.3.1994 dalje. Pravne podlage za priznanje višje odškodnine od opisane, sodišče ni našlo.

Tožnica, ki z odmerjeno odškodnino ni bila zadovoljna, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje (v znesku 230.000,00 tolarjev), s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da bi ji morali sodišči prve in druge stopnje prisoditi vso zahtevano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Trdi, da sodišči nista pravilno upoštevali, da je tožnica trpela cel niz neugodnosti v času zdravljenja: primarno oskrbo poškodovane roke na kraju nezgode, zdravniški pregled v ambulanti za nujno medicinsko pomoč, pet zdravniških kontrolnih pregledov pri izbranem zdravniku, vsakodnevno prevezovanje poškodovane rame (?) pri izbranem zdravniku, imobilizacijo poškodovanega prsta levice, prejem injekcije proti tetanusu in dejstvo, da je bila zaradi imobiliziranega prsta še štirinajst dni ovirana pri higienskih opravilih, pri gospodinjskih delih ter pri negovanju mladega otroka, ki ga je takrat imela.

Sodiščema še očita, da nista upoštevali njene izpovedi, da ima vseskozi mravljinčenje v poškodovanem prstu, kar bo trajalo tudi v bodoče, in da je mlada tožnica trpela in bo trpela bolečine, zlasti pri prenašanju bremen in ob vremenskih spremembah. V zvezi s strahom poudarja svojo izpoved o tem, da je trpela izredno intenziven strah, ker je ob vrezu močno krvavela, nato pa se je bala za izid zdravljenja, saj je ročna delavka in svoje delo opravlja dvoročno. Zato trdi, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da bi ji moralo sodišče ob pravilni uporabi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) priznati vso zahtevano odškodnino. Dodaja, da se je poškodovala 12.3.1994 in ker je tožena stranka plačala odškodnino šele po sodbi, je bilo njeno škodno stanje hujše. Trajalo je pet let in pol, zaradi česar trdi, da je bil obseg nepremoženjske škode občutno večji, obenem pa se sklicuje na določilo tretjega odstavka 919. člena ZOR v zvezi z 12. členom ZOR in trdi, da bi morala tožena stranka izplačati akontacijo odškodnine neposredno potem, ko je prejela tožničin odškodninski zahtevek. Zato predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da poleg že prisojene odškodnine, prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 230.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 13.5.1999 dalje do plačila. Predlaga tudi ustrezno spremembo sklepov o plačilu pravdnih stroškov pred sodišči prve in druge stopnje ter povrnitev revizijskih stroškov.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP (1977), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava na območju vse države. Zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da pravdne stranke z revizijo ne morejo izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tožničine navedbe o tem, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali njene izpovedi o mravljinčenju v poškodovanem prstu, o hudih bolečinah v času zdravljenja in o izredno intenzivnem primarnem in sekundarnem strahu. Iz sodb navedenih sodišč namreč izhaja, da sta ugotovili obseg tožničine nepremoženjske škode s pomočjo različnih dokazov in da sta tožničino subjektivno izpoved objektivizirali.

Izvedene dokaze, dokazno oceno in ugotovljeni obseg nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje opisalo zlasti na tretji in na peti do sedmi strani utemeljitve sodbe, sodišče druge stopnje pa zlasti na tretji strani utemeljitve svoje sodbe. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili določili 200. in 203. člena ZOR, saj sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine za prestano in bodočo škodo. Za tožnico je sama poškodba, njeno zdravljenje in občasne manjše posledice gotovo neprijetno doživetje, toda objektivno je šlo vendarle za lahek primer, za katerega je bila zdravniška oskrba sicer priporočljiva in potrebna, toda zdravljenje je bilo kratkotrajno in je bila tožnica zaradi tega odsotna z dela le dva tedna. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da je denarna odškodnina za konkretni primer sicer primerna, vendar zadošča za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 200.000,00 tolarjev, za strah pa 50.000,00 tolarjev.

Revizijskemu izvajanju, češ da je škodno stanje pri tožnici trajalo 5 let in pol in da je bil zato obseg njene škode občutno večji, ni mogoče pritrditi. Prestani strah in telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpela med zdravljenjem, so bili enaki, ne glede na čas plačila. Enako velja za bodočo škodo (občasno neugodno mravljinčenje na hrbtni površini palčevega medčlenkovnega sklepa, tik ob brazgotini), saj mora sodišče po 203. členu ZOR ovrednotiti škodo, za katero je po normalnem teku gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti; na to pa ne vpliva datum plačila odškodnine. Tudi revizijska trditev, češ da je tožena stranka kršila določilo tretjega odstavka 919. člena ZOR, ki ji nalaga rok za izplačilo predujma za likvidacijo terjatve in zavarovalne pogodbe, ne privede do želenega rezultata.

Prekoračitev največ štirinajstdnevnega roka za izplačilo v pogodbi določene vsote bi lahko vplivalo kvečjemu na plačilo zamudnih obresti, teh pa tožeča stranka ni uveljavljala in tudi v reviziji vztraja pri plačilu zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo določa zakon, od 13.5.1999 dalje, to je od dneva, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.