Jedro

Za vprašanje ali je prišlo do zmanjšanja stečajne mase ali ne je bistveno tudi, da tožena stranka ni mogla prekiniti dobave električne energije, ker je na tem gospodarskem področju monopolist. Zato je poslovni odnos, ki je potekal med stečajnim dolžnikom in toženo stranko v toliko poseben, ker je tožena stranka morala dobavljati električno energijo, saj ta ves čas priteka po električni žici in je tožena stranka za razliko od drugih dobaviteljev ni mogla prekiniti, ne da bi za to obstojali v splošnih pogojih predpisani pogoji. Glede na splošne pogoje pa tožena stranka, ne glede na to, da je dobila plačano električno energijo na podlagi v tem postopku izpodbijanih pravnih dejanj v zvezi s sklenjenimi pogodbami o asignaciji in cesiji, ne bi mogla ravnati tako, da bi odklonila tak način plačila. Plačila tožeče stranke toženi in neprekinjen tek dobavljene električne energije sta tako povezana, da je tudi glede na dvomesečen zamik pri plačilu energije šlo le za spremembo oblike premoženja pri stečajnem dolžniku. Tožeča stranka je dobivala električno energijo, tožene stranke pa je prejemala plačila zanjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 242.630,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2000 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, naj se razveljavijo pravna dejanja tako, da nimajo učinka proti stečajni masi in sicer v zvezi s šestimi pogodbami o asignaciji v času od 16.6.1995 do 31.5.1996 ter v zvezi z enajstimi pogodbami o odstopu terjatev v času od 4.8.1995 do vključno 7.2.1996 zavrnlio.

Tožena stranka naj bi v stečajno maso vrnila 8.126.098,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih plačil stečajnega dolžnika toženi stranki do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stoške v znesku 1.229.606,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni prišlo zaradi sklenjenih asignacijskih in cesijskih pogodb do zmanjšanja stečajne mase. Zato, ker ni bil izpolnjen niti prvi izmed obeh pogojev iz 125. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaja in likvidaciji (dalje ZPPSL) je tožbeni zahtevek tožeče strank zavrnilo.

Zoper zavrnilo sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP/77 ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da naj sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbenim navedbam v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo priče M. G., da so bile fakture tožene stranke plačevane z dvomesečnim zamikom zato, ker so jih plačevali po opominu pred izključitvijo. Sklepi sodišča prve stopnje "o plačilih v zakonsko določenem roku", ki pa jih je povezalo z določili Zakona o energetskem gospodarstvu (dalje ZEG), kot tudi z izpovedbo priče M. G., so pri končni odločitvi sodišča prevladali v korist tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tožeča stranka toženi plačevala elektriko v zakonsko določenih rokih.

Termin "zakonsko določeni rok" je treba upoštevati v povezavi z določili 74. člena ZEG in 47. člena splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (B/4 - dalje splošni pogoji). Očitek pritožnika, da je v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da ni šlo za daljše obdobje zamude ter ob nesporni ugotovitvi, da je tožeča stranka plačevala svoje obveznosti z dvomesečno zamudo, podano nasprotje med razlogi sodbe, ni utemeljen. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

K objektivnemu pogoju izpodbojnosti pravnega dejanja po 125. členu ZPPSL: Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z oceno v izpodbijani sodbi o tem, na kakšen način je potekala dobava električne energije tožene stranke tožeči stranki in kako so potekala plačila. Sodišče prve stopnje je natančo pojasnilo, kako je bilo dogovorjeno plačevanje elektrike v pogodbi št. 48/k-91 o dobavi in odjemu električne energije (v prilogi B/5) in pravilno povzelo določbe ZEG (ki še vedno v 74. členu velja, kar je bilo bistveno za odločanje v tem sporu (glej register veljavnih predpisov RS GV 8/99, str. 178 točka 5.1.1).

Za vprašanje ali je prišlo do zmanjšanja stečajne mase ali ne je bistveno tudi, da tožena stranka ni mogla prekiniti dobave električne energije, ker je na tem gospodarskem področju monopolist. Zato je poslovni odnos, ki je potekal med stečajnim dolžnikom in toženo stranko v toliko poseben, ker je tožena stranka morala dobavljati električno energijo, saj ta ves čas priteka po električni žici in je tožena stranka za razliko od drugih dobaviteljev ni mogla prekiniti, ne da bi za to obstojali v splošnih pogojih predpisani pogoji. V 1. odstavku 47. člena splošnih pogojev je določeno, da dobavitelj ustavi dobavo električne energije po predhodnem pisnem opozorilu uporabnika (tožeči stranki), če le ta v roku, določenem v opozorilu, ne izpolni svoje obveznosti. Po 6. točki 1. odstavka 47. člena pa tožena stranka pošlje opomin pred izključitvijo, če uporabnik (tožeča stranka) ne plača dobavljene električne energije v roku 10 dni od dneva zapadlosti plačila oz. v roku, določenem v pogodbi o dobavi in odjemu električne energije. Zaslišana priča M. G. je v dodatnem zaslišanju (red. št. 98) izpovedala, da ji je tožeča stranka fakture plačevala z dvomesečnim zamikom, to je po opominu pred izključitvijo.

Glede na splošne pogoje pa tožena stranka, ne glede na to, da je dobila plačano električno energijo na podlagi v tem postopku izpodbijanih pravnih dejanj v zvezi s sklenjenimi pogodbami o asignaciji in cesiji, ne bi mogla ravnati tako, da bi odklonila tak način plačila. Tak način plačila je bil v tistem času povsem običajen, ker ga dopuščajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih.

Zato po prejemu plačila tožene stranke ni smela odklopiti električne energije in s tem preprečiti nastajanje novih medsebojnih obveznosti pravdnih strank. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi, da bi, če tožeča stranka ne bi sprejela plačil na podlagi cesijskih in asignacijskih pogodb in odklopila električno energijo tožeči stranki, ravnala v nasprotju z 51. členom splošnih pogojev. V tem primeru bi tožeča stranka imela pravico do povračila škode zaradi neutemeljene prekinitve dobave električne energije (51. člen Splošnih pogojev). Tožena stranka je ravnala tudi v skladu s splošnimi načeli ZOR-a, saj se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Ker je bila tožena stranka proti tožeči stranki v monopolnem položaju, tega tudi ni smela izkoriščati in v konkretnem primeru odkloniti plačila s cesijskimi in asignacijskimi pogodbami, saj bi se na ta način ustvarjali neenakopravni odnosi v poslovanju med strankama v smislu 14. člena ZOR. Zato tudi po oceni sodišča druge stopnje, glede na nepretrgano dobavo električne energije in plačila tožeče stranke ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase. Plačila tožeče stranke toženi in neprekinjen tek dobavljene električne energije sta tako povezana, da je tudi glede na dvomesečen zamik pri plačilu energije šlo le za spremembo oblike premoženja pri stečajnem dolžniku. Tožeča stranka je dobivala električno energijo, tožene stranke pa je prejemala plačila zanjo.

K ostalim pritožbenim navedbam tožeče stranke: Sodišče druge stopnje ne bo v zvezi z odgovorom na pritožbene navedbe ponavljalo svojega stališča glede pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pomanjkanje objektivnega elementa za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj z njimi soglaša. Nedokazana je pritožbena trditev, da je tožena stranka nagovorila tožečo stranko k prednostnemu poplačilu starih in tekočih terjatev.

Zato sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe ne sprejema.

Ker sodišče druge stopnje obravnava pritožbo v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj, tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje, da je tožena stranka dobila poplačane vse svoje terjatve z zamudnimi obrestmi vred. To zatrjevanje se namreč ne nanaša na obravnavani tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja objektivnega elementa izpodbijanih pravnih dejanj, se seveda ni ukvarjalo s subjektivnim elementom, s katerim pa bi gotovo se, če bi ugotovilo, da je objektivni element podan.

Sklicevanje na ničnost izpodbijanih pravnih poslov na podlagi 103. člena ZOR v zvezi z določili 34. in 36. člena Zakona o APPNI v konkretnem primeru ne pride v poštev. 103. člen ZOR namreč predpisuje, kdaj je pogodba nična, ne predpisuje pa, da bi lahko bili nični izpodbijani posli, kjer je bil določen le drugačen čas in način izpolnitve kot v prvotni pogodbi. Čas, kraj in način izpolnitve pogodbe namreč niso bistvene sestavine pogodbe, zato tudi če je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbami Zakona o APPNI zaradi tega asignacijske in cesijske pogodbe niso mogle biti nične (glej tudi komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, dr. Stojan Cigoj, Ljubljana 1978, Časopisni zavod, Ur.l. SR Slovenije, str. 99 in naslednje).

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP. Ker so bili stroški postopka z odgovorom na pritožbo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo in sicer za sodno takso po 2. odstavku tar.št. 1 ZST v višini 81.261,00 SIT, odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (1500 točk x 87,40 SIT = 131.100,00 SIT) in za pribavo pravnomočnosti po tar.št. 34 v višini 40 točk, to je v znesku 3.495,00 SIT. PTT in administrativni stroški pripadajo toženi stranki po 2. odstavku 15. člena Odvetniške tarife. Od stroškov zastopanja je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki tudi davek na dodano vrednost. Tako je skupaj priznalo toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 242.630,00 SIT.