Jedro

Med obnašanjem psa in tožnikovo reakcijo ni adekvatne vzročne zveze.

Toženka kot imetnica psa zato ne odgovarja za tožnikovo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala odškodnino v znesku

600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.4.2003 do plačila. Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 209.045,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 do plačila.

Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila tožniku nastala s tem, da se je 29.4.2003 ustrašil toženkinega psa, zaradi česar zahteva odškodnino za strah.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev sodbe. Vztraja, da je pes tožene stranke nevarna žival. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo ta pojem na podlagi okoliščine, da do fizičnega kontakta med psom in človekom ni prišlo.

Dejstvo, da so ob napadu psa trije ljudje uspeli ubežati, ne govori v prid ugotovitvi sodišča, da pes ni nevaren. Tožnik je kot nevarno žival psa doživljal prav zaradi številnih poskusov napada. Napad psa se je odvijal pred prihodom priče I. Ž. na okno, od koder je dogodek videla. Šele napad psa je povzročil verižno reakcijo strahu in kričanja. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pes po napadu ni več kazal znakov napada, saj ga je lastnica takrat že poklicala k sebi. Okoliščina, da se je tožnik bal psov, ni odločilna in tista, ki bi vzročno zvezo med napadom psa na tožečo stranko in škodo prekinila. Fobija tožeče stranke do psov ni bila odločilnega pomena. Na nastanek škode je vplival napad psa. Izvedenec ustrezne medicinske stroke bi lahko potrdil ali ovrgel ugotovitev, ali je podana vzročna zveza med napadom psa ter škodo, ki je tožniku nastala.

Na pritožbo je toženka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema jasne, popolne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Na list. št. 65 v 2. odst. (stran 4 sodbe) je sodišče prve stopnje zapisalo povsem jasne razloge, zakaj konkreten pes v dani situaciji ni bil nevarna žival v smislu 1. odst. 158. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da obravnavani pes do takrat fizično ni napadel nobenega človeka; da gre za pasmo psa, ki je lahko ob nepravilni vzgoji agresiven, da pa je bil konkretni pes obvladljiv in se je na klic vrnil k toženki. To pa ne more biti podlaga za objektivno odgovornost toženke v smislu 1. odst. 158. čl. OZ. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi sicer ni mogoče govoriti, da je pes kogarkoli napadel, če do fizičnega kontakta ni prišlo, pa tudi v pritožbi zatrjevani poskusi napada ne dajejo podlage za tako ugotovitev. Zato sodišče prve stopnje tudi ni napravilo nobene kršitve, če ni zaslišalo vseh predlaganih prič, saj je v izvedenih dokazih imelo zadostno podlago za svojo odločitev.

Pritožba nato pravi, da je tožnik psa doživljal kot nevarno žival zaradi poskusov napada psa v preteklosti. Vendar pa to predvsem ni v skladu z njegovo izpovedbo, ko po eni strani pravi, da se od dogodka pri petih letih pa do obravnavanega dogodka psov ni bal, ker so tudi doma imeli velikega psa (list. št. 32), po drugi pa, da se je psov bal, zaradi česar je bil raje v hiši, kadar je obravnavani pes prišel do njihove hiše (list. št. 31). Sicer pa je pojem nevarne živali treba ugotoviti glede na konkretne okoliščine primera, pri čemer mora "nevarnost" živali biti objektivizirana. Vprašanje, ali gre za nevarno žival, ne more biti odvisno od subjektivnih občutij prizadete osebe. Skratka: če je tožnik doživljal psa kot nevarno žival, še ne zadostuje. Tudi v objektivnem smislu bi moralo iti za tako žival. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da ni tako.

Ko skuša pritožba nato izpodbiti dejanske ugotovitve o tem, kako se je dogodek odvijal, češ da priča I. Ž. ni vsega videla, pa je treba poudariti, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je tožnik obrnil šele, ko je zaslišal klic toženke.

Pes ni renčal, sicer bi ga tožnik slišal (list. št. 66, stran 5 sodbe). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi zaradi toženkinega klica psu, ki se je na klic odzval, morebitne zatrjevane nevarnosti ni več moglo biti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je namreč tožnik obrnil in zagledal psa, ko je toženka psa že klicala. Tako se tudi pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da obravnavanega dogodka z objektivnega stališča ni mogoče šteti za napad.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja, da ne more biti adekvatne vzročne zveze med obnašanjem psa in tožnikovo reakcijo. Zatrjevani smrtni strah je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, presegel realnost konkretne situacije in je posledica tožnikove fobije. Za to pa toženka kot imetnica psa ne more odgovarjati.

Kratkotrajen, čeprav intenziven strah ob takem dogodku bi po splošnih življenjskih izkušnjah sicer ne bi bil nič nenavadnega, vendar pa pri običajnem človeku ne bi pustil posledic. Tak strah pa ni podlaga za prisojo odškodnine za strah, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje (1. odst. 179. čl OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke oziroma psihiatra. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditev tožnika, da se je močno ustrašil in torej ne gre za dvom o tem; ugotovilo je, da taka reakcija glede na konkreten dogodek ni običajna, torej adekvatna, zato ne more biti v vzročni zvezi med situacijo in tožnikovim strahom. Če je do takega strahu pri njem prišlo, je to lahko posledica drugih vzrokov - fobije iz otroštva. O vprašanju vzročne zveze mora namreč odločiti sodišče, dokaz z izvedencem pa je potreben le, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje tako v zvezi s tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot trdi pritožba.

Če na katera od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je pritožbeno sodišče štelo, da ni odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 155. čl. ZPP).