Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 202.e člena ZP-1 izhaja domneva zakonodajalca, da storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne bi bila odobrena, če bi sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o odložitvi izvršitve vedelo za prekršek, zaradi katerega je bilo storilcu izrečenih 18 kazenskih točk in bi imel v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih 36 ali več kazenskih točk. Po prepričanju pritožbenega sodišča določba tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 zasleduje legitimen cilj izločitve nevarnih voznikov iz cestnega promet in je zgolj na videz v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnih določb ZP-1, izpodbija ustavnost tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče predmetni postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti navedenega člena, hkrati pa odpravi napadeni sklep, oziroma ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 3. 2021, ki je postal pravnomočen 8. 4. 2021, storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je s prekrški, ki jih je storil v obdobju od 31. 1. 2020 do 19. 12. 2020, dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec je vložil pravočasen predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče pa je s sklepom z dne 1. 10. 2021 takemu predlogu ugodilo. Preizkusna doba po tem sklepu je začela teči 9. 10. 2021 in bi se iztekla 9. 10. 2022. 5. Po izdaji sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je sodišče po prejemu obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 24. 1. 2022 ugotovilo, da je bila storilcu s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 2. 9. 2021, ki je postala pravnomočna 24. 1. 2022, izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, ki ga je storil pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanaj veljavnosti vozniškega dovoljenja, in sicer 17. 8. 2020 z motornim vozilom B kategorije. Ker tretji odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da storilcu, ki so mu bile za prekršek storjen pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa do poteka preizkusne dobe, pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Storilec v pritožbi izraža prepričanje, da je določba tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 pravno nevzdržna, saj zajema vse prekrške, ki so bili storjeni pred začetkom postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, teoretično tudi za 15 let star prekršek, ker je zakonska določba ohlapna in ni omejena s kogentno navedenim rokom. Tako stališče je zmotno, saj pravila ZP-1 o zastaranju pregona za prekršek kot tudi pravila o zastaranju izvršitve sankcij preprečujejo, da bi prišlo do take situacije. Ob tem se storilec tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju EPVDp 91/2021 z dne 5. 10. 2021 in trdi, da „je sodišče z arbitrarnim odločanjem rok skrajšalo na začetek postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja“. Ker je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo ob dosledni in pravilni uporabi tretjega odstavka 202. e člena ZP-1, je pritožbeni očitek o arbitrarnem odločanju neutemeljen, sklicevanje na omenjeno odločbo oziroma sklep Višjega sodišča v Celju pa za predmetno zadevo nerelevantno, saj se ne nanaša na primerljivo procesno situacijo. V sklepu EPVDp 91/2021 je Višje sodišče v Celju namreč obravnavalo pritožbo zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe in je pritožniku odgovorilo, da mu vozniško dovoljenje ne bo prenehalo veljati zgolj zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe, temveč zaradi storitve prekrškov, s katerimi je dosegel 18 kazenskih točki v cestnem prometu ter dejstva, da v času preizkusne dobe ni izpolnjeval obveznosti, ki so mu bile naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. ni upravičil pričakovanja, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov.

7. Storilec nadalje zatrjuje, da je do nevzdržnosti določbe tretjega odstavka 202. člena ZP-1 prišlo, ker je sodišče upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe namesto datuma, ko je bil prekršek dejansko storjen. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil prekršek, za katerega mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in so podlaga za sprejem izpodbijane odločitve, storjen 17. 8. 2020, torej pred začetkom teka preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je ta prekršek lahko upoštevalo šele potem, ko je sodba Okrajnega sodišča v Celju, s katero je bilo ugotovljeno, da je storilec storil ta prekršek in da je zanj odgovoren, postala pravnomočna, kar se je zgodilo šele po izdaji sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obveznost upoštevanja take odločbe pa sodišču ne le dovoljuje, temveč izrecno nalaga določba tretjega odstavka 202. e člena ZP-1, ki jo storilec tudi sam citira v pritožbi.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je do preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prišlo zaradi tega, ker je v postopku pred Okrajnim sodiščem v zadevi PR 831/2021 izrabil vsa pravna sredstva, ki mu jih zakon dovoljuje in da je zaradi tega prišlo do kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ter predlogom, da naj pritožbeno sodišče v skladu s 156. členom Ustave ter prvim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) prekine postopek in začne postopek z zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 202.e člena ZP-1, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takim pritožbenim navedbam in predlogu ni mogoče slediti.

9. Teoretično sicer drži, da bi v primeru, če storilec v zvezi s prekrškom, ki ga je storil 17. 8. 2020, ne bi uveljavljal pravnih sredstev (in bi bilo o njegovi odgovornosti za storjeni prekršek odločeno pred 29. 1. 2021), sodišče ta prekršek upoštevalo že pri izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in da zato tak prekršek ne bi mogel biti podlaga za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar to ne pomeni, da bi v takem primeru lahko obdržal vozniško dovoljenje, saj bi imel v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih 36 kazenskih točk, iz določbe tretjega odstavka 202.e člena ZP-1 pa jasno izhaja domneva zakonodajalca, da takemu storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sploh ne bi bila odobrena. Na tako sklepanje namreč kažejo spremembe 202.e člena ZP-1. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1F) je namreč zakonodajalec najprej uvedel možnost, da se v situaciji, kot je podana v obravnavani zadevi, sodišču omogoči, da ponovno odloči o že odobreni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako je sodišče v primeru, ko se je po izdaji sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugotovilo, da je voznik pred izdajo tega sklepa storil prekršek, za katerega so mu bile pravnomočno izrečene kazenske točke, predpisane v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, imelo možnost odločanja, ali naj se storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, ker tako izrečena sankcija lahko pokaže, da spričo prekrška, za katerega sodišče v času odločanja sploh ni vedelo, ni (bilo) pogojev za pozitivno prognozo glede nadaljnje udeležbe storilca v cestnem prometu.1 Vendar je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1J) spremenil določbo tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 tako, da je iz besedila tretjega odstavka črtal besedilo ″odloči, ali naj se mu″ in s tem sodišču odvzel možnost tehtanja, ali je storilcu potrebno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi prej storjenega prekrška za 18 kazenskih točk, ter naložil obvezen preklic v takem primeru. Čeprav bi na prvi pogled bilo mogoče sklepati, da taka ureditev posega v pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki med drugim zagotavlja, da v primeru uporabe pravnega sredstva izpodbijane odločbe ni mogoče spremeniti v škodo pritožnika, če se je zoper odločbo pritožil zgolj on, taka situacija v predmetni zadevi ni podana. V obravnavani zadevi gre namreč zgolj za posredne posledice uveljavljanja pravice do pravnega sredstva, na katere se po mnenju pritožbenega sodišča določba 25. člena Ustave RS ne razteza. Poleg tega gre pri določbi tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 za del kaznovalne politike, ki je v pristojnosti zakonodajalca in pri kateri ima zakonodajalec široko polje proste presoje. Po prepričanju pritožbenega sodišča določba tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 zasleduje legitimen cilj izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa. Poleg tega pa izpodbijana odločitev ni posledica dejstva, da je storilec v zvezi s prekrškom, ki ga je storil 17. 8. 2020, uveljavljal pravna sredstva zoper odločbe prvostopenjskega sodišča, temveč posledica dejstva, da je poleg prekrškov, zaradi katerih mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, storil tudi enega izmed najhujših prekrškov (glede na predpisano kazen) in tako s storjenimi prekrški v obdobju dveh let dosegel kar 36 kazenskih točk, zaradi česar mu po domnevi zakonodajalca, ki izhaja iz tretjega odstavka 202. e člena ZP-1, sodišče sploh ne bi odložilo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če bi v času odločanja o predlogu vedelo, da prekršek z dne 17. 8. 2020. Četudi bi zakonodajalec imel možnost posledice prej storjenega prekrška urediti drugače in sodišču omogočiti tehtanje, ali je preklic odložitve izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja v takem primeru potreben, zgolj zaradi obligatorno predpisanega preklica odložitve ni izkazana neustavnost take ureditve. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti tretjega odstavka 202. e člena ZP-1. 10. Glede na navedeno, ko odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilnih in popolnih ugotovitvah pravno relevantnih dejstev ter pravilni uporabi materialnih in procesnih predpisov, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1 Taka določba prej veljavnega tretjega odstavka 202. e člena ZP-1 je tako omogočala spremembo prvotne odločitve o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno na enak način, kot velja za preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja po 60. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).