Jedro

Potrdili Gospodarske zbornice in Ministrstva za varstvo okolja, izdani na podlagi odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje pri uvozu blaga v letu 1992, ki sta bili izdani po opravljenem carinjenju, se ne štejejo za nov dokaz.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice Ljubljana št. Up/I-19374/1 z dne 8.10.1992, s katero je zavrnila njen predlog za obnovo carinskega postopka po carinski deklaraciji št. 11591/JS z dne 17.6.1992, v katerem ji je za uvožene rezervne dele bila obračunana tudi posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve za uvoženo blago v letu 1992. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka potrdilo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora št. 921-01-61/92 z dne 11.8.1992 in potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije št. 1493 z dne 13.8.1992 pridobila po končanem postopku carinjenja. Ker je sama odgovorna za nepravočasno pridobitev potrebnih dokazov za uveljavitev ugodnosti iz 1. člena odloka o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 (v nadaljevanju odlok, Uradni list RS, št. 27/92) ne more uspešno zahtevati obnove postopka (2. odstavek 250. člena ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že ob uvozu rezervnih delov želela uveljavljati olajšave, ki so bile možne za uvoz opreme skladno s citiranim odlokom. Toda Carinarnica Ljubljana je omenjeni odlok uporabljala le pri uvozu opreme in ne tudi rezervnih delov, dokler o tem ni bilo izdano navodilo Republiške carinske uprave št. 32/94. To navodilo je bilo izdano po opravljenem carinjenju, zato je tožeča stranka neupravičeno plačala dajatve v višini 484.055,00 SIT, do česar ne bi prišlo, če bi bili predpisi jasni. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka predlagala obnovo postopka iz razlogov 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Na tej podlagi se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot nov dokaz tožeča stranka uveljavlja potrdilo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 11.8.1992, izdano na podlagi 3. točke 1. člena cit. odloka in potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 13.8.1992, izdano na podlagi 2. točke 3. člena odloka. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da sta obe potrdili bili izdani po končanem carinjenju, ki je bilo končano 17.6.1992. Sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo obeh organov, da tožeča stranka sama nosi odgovornost za nepravočasno pridobitev navedenih dokazov, vendar meni, da predložena potrdila niso nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP. Za nov dokaz velja samo takšen dokaz, ki je obstojal že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan ali pa se ni mogel uporabiti. V obravnavani zadevi očitno ne gre za take dokaze, zato predvsem iz tega razloga ni pogojev za predlagano obnovo postopka.

Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevana nejasnost predpisov. Carinske oprostitve oziroma olajšave se priznajo samo na podlagi zahteve stranke (31. člen carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90). Carinski zavezanec pa mora k deklaraciji priložiti tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga (4. odstavek 254. člena cit. zakona). Če je torej tožeča stranka za uvožene rezervne dele želela uveljavljati ugodnosti po citiranem odloku, bi ob uvozu morala predložiti tudi z odlokom predpisana dokazila. Pristojna carinarnica pa bi v skladu z veljavnimi predpisi o vloženi zahtevi morala odločiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe carinskega zakona, ZUP-a in ZUS-a smiselno uporabilo kot republiške predpise.