Jedro

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da vsa škoda izvira iz samega škodnega dogodka. Upoštevati je treba, da škodni dogodek sam po sebi ne predstavlja posebnega dogodka, s katerim se ljudje ne bi srečevali v vsakdanjem življenju (na primer pri vstopanju ali sestopanju iz avtobusa, pri športu, v službi, domačem okolju itd), saj takšne dogodke vsakodnevno doživljamo brez škodnih posledic. Škoda pri tožniku je posledica delovanja dveh časovno prepletenih vzrokov: škodnega dogodka in tožnikove predhodne okvare kolenskega sklepa. Ključna pa je ugotovitev izvedenke, da bi že pri običajni obremenitvi desnega kolena pri tožniku prišlo do enakih škodnih posledic.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.106,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 633,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 110,44 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 7.021,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 5. 2005 do plačila, v presežku je zahtevek zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da povrne tožniku 2.263,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka izpodbija sodbo v ugodilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Temelj odškodninske odgovornosti ni podan, saj ni izkazana vzročna zveza. Ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so vse tožnikove zdravstvene težave posledica obravnavanega škodnega dogodka in da jih ni moč pripisati predhodni okvari kolenskega sklepa. Prvo sodišče ni pravilno ocenilo dejanskega stanja, ko je napravilo zaključek, da izvedenka svojega mnenja ni spremenila kljub dejstvu, da jo je tožnik opozoril na drugačen način nastanka poškodbe. Tožniku je bila za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena previsoka odškodnina. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je 2.500,00 EUR. Tožnikove življenjske aktivnosti po škodnem dogodku niso zmanjšane, saj tožnik lahko vse običajne življenjske aktivnosti opravlja enako dobro kot jih je pred škodnim dogodkom. Nekoliko težje opravlja zahtevnejše fizične aktivnosti, a še to zaradi predhodne kompleksne okvare desnega kolena ter težav z levim kolenom. Škodni dogodek je v zelo majhni meri, če sploh je vplival na poslabšanje opravljanja določenih aktivnosti tožnika, pa še to le v 30 % celotnega obsega. Tožnik zato ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbi ne pove, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1)).

5. Delodajalec tožnika je imel v času škodnega dogodka pri toženi stranki zavarovano odgovornost zaradi škode pri izvrševanju zavarovančeve dejavnosti in avtomobilsko odgovornost za škodo, ki z uporabo vozila nastane tretjim osebam. Tožnik je bil dne 14. 12. 2004 sopotnik v policijskem vozilu, kjer sta v okviru policijske službe skupaj s sodelavcem, ki je vozil avtomobil, poskušala ustaviti tovorno vozilo, ki je ogrožalo ostale udeležence v prometu. Policijsko vozilo sta zapeljala za tovorno vozilo in prižgala rotacijsko luč ter zvočni signal, vendar voznik tovornega vozila ni ustavil, zato sta zapeljala pred tovorno vozilo ter ga na takšen način ustavila. Sodelavec je policijsko vozilo ustavil na odstavnem pasu avtoceste, nato je tožnik izstopil iz policijskega vozila. Ko pa je izstopal iz vozila, se je vozilo premaknilo, ker je bilo v prvi prestavi, tožnik pa je začutil pekočo bolečino in preskok v desnem kolenu.

6. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani (štirje) elementi odškodninskega delikta: nastanek škode, da je škoda posledica nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode (131.člen Obligacijskega zakonika (2)). Soprispevek tožnika oziroma odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek, je posledica ugotovljene vzročne zveze med škodnim dejstvom, škodno posledico in posebnimi lastnostmi oškodovanca. V sodni praksi se prvenstveno uporablja teorija adekvatne vzročnosti. Po njej je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Za odgovor na vprašanje, ali določeno škodno dejstvo po rednem, običajnem, normalnem teku stvari pripelje do konkretne posledice, ne zadostuje primerjava le s konkretnim oškodovancem. Ta je izhodišče predvsem pri vprašanju individualizacije odškodnine, ne pa pri pravno relevantni vzročni zvezi. Pomembne so predvsem življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Gre za adekvatnost, kakor jo pojmuje povprečno izkušen opazovalec. Kadar pa se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je potrebno vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, posebej skrbno raziskati.

7. V obravnavani zadevi se kot glavno vprašanje utemeljenosti zahtevka veže na obstoj oziroma neobstoj vzročne zveze. Zaključki sodišča prve stopnje so, da je za nastalo poškodbo v celoti odgovoren zavarovanec toženke, katerega delavec je upravljal vozilo, saj je dopustil premik vozila, potem ko je bilo vozilo že ustavljeno (ker je bilo v delovanju in v prvi prestavi), ob izstopanju tožnika iz vozila. Izvedenka je ocenila, da bi škodni dogodek poškodbo medialnega meniskusa pri tožniku lahko povzročil le v primeru, če je bil meniskus tožnika že predhodno okvarjen. Škodni dogodek je le »demaskiral« predhodno okvaro pri tožniku, odločilna pa je ugotovitev izvedenke, da pri zdravem, nepoškodovanem kolenskem sklepu, škodni dogodek ne bi mogel povzročiti škodnih posledic. Tožnik si je desni kolenski sklep pred škodnim dogodkom že poškodoval, zato izvedenka ocenjuje, da je mogoče največ 30 % vseh težav pripisati škodnemu dogodku, samo kot sprožilnemu elementu, najmanj 70 % vseh težav tožnika in zdravljenja pa predhodni okvari desnega kolenskega sklepa tožnika. Sodišče prve stopnje je izvedeniška mnenja zmotno ocenilo, saj ni upoštevalo, da škodna posledica ne izvira le iz škodnega dogodka. Izvedenka je upoštevala, da je do poškodbe prišlo zaradi premika vozila ob izstopu tožnika iz avtomobila in da ni verjetno, da bi pri zdravem kolenskem sklepu prišlo do takšne poškodbe, kot jo zatrjuje tožnik. Odločilna pa je ugotovitev izvedenke, da bi pri kakršnemkoli drugem podobnem dogodku prišlo do enakih posledic (npr. pri samem počepu – glej izvedeniško mnenje stran 65).

8. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da vsa škoda izvira iz samega škodnega dogodka. Upoštevati je potrebno, da škodni dogodek sam po sebi ne predstavlja posebnega dogodka, s katerim se ljudje ne bi srečevali v vsakdanjem življenju (na primer pri vstopanju ali sestopanju iz avtobusa, pri športu, v službi, domačem okolju itd), saj takšne dogodke vsakodnevno doživljamo brez škodnih posledic. Škoda pri tožniku je posledica delovanja dveh časovno prepletenih vzrokov: škodnega dogodka in tožnikove predhodne okvare kolenskega sklepa. Ključna pa je ugotovitev izvedenke, da bi že pri običajni obremenitvi desnega kolena pri tožniku prišlo do enakih škodnih posledic. Zgolj iz razloga, ker je škodni dogodek kljub vsemu predstavljal sprožilni mehanizem za nastanek škodnih posledic, je tožnik upravičen do odškodnine v višini 30 % priznane škode, takšna razmejitev pa izhaja tudi iz mnenja izvedenke.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede priznanja odškodnine tožniku za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so navedene ugotovitve izkazane z izvedeniškim mnenjem, zaslišanjem tožnika in priloženo zdravstveno dokumentacijo. Na podlagi 179. člena OZ je bila tožniku priznana pravična denarna odškodnina, ki upošteva načelo individualizacije odškodnin, kakor tudi objektivne kriterije, ki se odražajo v primerjavi sodno priznanih odškodnin v podobnih primerih. Glede na vrsto poškodbe, trajanje in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja (3) je sodišče prve stopnje priznalo tožniku pravično odškodnino v višini 3.755,63 EUR, za strah 625,94 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000,00 EUR. Tožnik mora vlagati povečane napore pri posameznih življenjskih aktivnostih (4), zato je upravičen do odškodnine tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10. Tožnik je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.381,57 EUR, za premoženjsko škodo v višini 639,54 EUR, skupaj do zneska 7.021,11 EUR, glede na že določeno razmerje soprispevka k škodnemu dogodku (70%:30%), tožniku pripada odškodnina v višini 2.106,33 EUR.

11. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (358. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev prvega sodišča glede pravdnih stroškov. Tožnik je v pravdi uspel s 25% (2.106,33 EUR/8.387,58 EUR), priznani stroški tožnika so 2.705,02 EUR, tožene stranke pa 56,94 EUR. Glede na doseženi uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 676,26 EUR, tožena stranka pa do 42,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tožena stranka tožniku povrniti stroške v višini 633,55 EUR.

13. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (70 %). Priznani so ji materialni stroški 10 EUR in za takso za pritožbo 147,78 EUR (skupaj 157,78 EUR), glede na uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 110,44 EUR.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Podrobneje glede telesnih bolečin glej sodbo sodišča prve stopnje stran 8-9. (4) Podrobneje glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti glej sodbo sodišča prve stopnje stran 10.