Jedro

Tožniku statusa begunca po določbah 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj ni izkazal ne pobega pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo, kakor tudi ne, da je bil pregnan od okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote T. z dne 17.4.2003. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca ne po določbah 1. niti po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01 in 110/02, dalje ZZVN). Menila je, da iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno, da bi pripadniki okupacijskih sil ali njihovi sodelavci zoper člane tožnikove družine neposredno izvajali grožnje ali drugo konkretno nasilje, zaradi česar naj bi bil tožnik prisiljen v begunstvo. Prav tako pa tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi dejstva, da ga je mati neposredno po bombnem napadu na Ž. odpeljala k sorodnikom v P. Kljub temu, da je sporno, kdaj je bil napad izveden in kdaj je posledično tožnik odšel iz Ž., pa takega umika pred splošno vojno nevarnostjo in vojaškimi spopadi še ni mogoče šteti za zadosten razlog za priznanje statusa po ZZVN. Da gre pri tožniku ravno za tak primer, je mogoče sklepati iz izjave njegovega brata, ki je navedel, da ga je mati odpeljala k sorodnikom iz razloga, da se mu ne bi kaj zgodilo. Dejstvo, da je pri sorodnikih ostal do leta 1950, pa bi kazalo na to, da je bil odveden tudi iz drugih razlogov.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da med strankami ni sporno, da je bila stanovanjska hiša, v kateri je tožnikov družina med vojno živela, porušena zaradi letalskega napada, kakor tudi ne, da je bil tožnik s strani staršev neposredno bo bombnem napadu odpeljan k sorodnikom v P., kjer je živel do leta 1950. Strinjalo se je s toženo stranko, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-begunca po določbah 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj ni izkazal ne pobega pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo kakor tudi ne, da je bil pregnan od okupatorja ali njegovih sodelavcev. Njegova družina je ves čas živela v Ž. in ji po podatkih v upravnih spisih niso grozili nikakršni nasilni ukrepi in dejanja. Zgolj med vojno porušeni objekti pa še ne dajejo podlage, da bi se njihovim lastnikom in družinskim članom priznal status žrtve vojnega nasilja.

Tožnik v pritožbi navaja, da že prva stran izpodbijane sodbe vsebuje same netočnosti. Nikoli namreč ni trdil, da je bila hiša porušena 4.3.1944. Tudi ni res, da je bilo bombardiranje 4.3.1994 in da ima sestro A.Š. Dalje navaja, da so mu že na prvi stopnji jasno nakazali, kakšna bo končna odločitev, v sodbi pa je sodišče samo ponovilo lažne navedbe nepoklicane priče M.Š., ki je izpis iz rojstne matične knjige dobila s poznanstvom na matičnem uradu. Meni, da je do statusa upravičen, saj mu tako govorijo njegove priče. Smiselno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter v celoti vztraja pri svoji odločitvi.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge. Materialno pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN, po katerih je žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se na svoj dom ni mogla vrniti najmanj tri mesece. Ob izpolnjevanju pogojev iz navedene zakonske določbe pa je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja potrebno izkazati tudi obstoj konkretnega nasilja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki status uveljavlja (1. in 2. člen ZZVN). Ni namreč namen ZZVN, da se zagotovi posebno varstvo in pravice vsem osebam, ki so obdobje druge svetovne vojne preživele, temveč le tistim, ki so bile zaradi svojih osebnih okoliščin neposredno izpostavljene še posebej hudemu nasilju okupatorja (npr. koncentracijska taborišča, zapori, ukradeni otroci). Zato zgolj splošne okoliščine vojnih spopadov, ki niso bili neposredno usmerjeni zoper določeno osebo, še ne predstavljajo podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Da je bil tožnik skupaj z družino izpostavljen konkretnemu in neposrednemu nasilju okupatorja, podatki v spisih ne potrjujejo. Tožnik je namreč ves čas zatrjeval, da je bil dom porušen v spopadih med vojskujočimi se stranmi (in torej ne iz političnih, rasnih, verskih ali nacionalnih razlogov, ki jih kot relevantne določa ZZVN v 2. členu), njegove trditve pa so v tem delu potrdile tudi vse zaslišane priče. Neutemeljeno pa je stališče v pritožbi, da je tožnik do uveljavljanega statusa upravičen že iz razloga, ker bil njegov dom porušen ob letalskem napadu v času druge svetovne vojne. Navedeno namreč predstavlja nasilje, ki je v vojni pričakovano in ni bilo neposredno usmerjeno zoper tožnika oziroma zoper njegovo družino, zaradi česar v obravnavani zadevi ni izpolnjen splošni pogoj po ZZVN. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo že iz tega razloga, pri čemer pa ni več ni bistveno, kdaj je bil tožnikov dom porušen niti kdaj so starši tožnika poslali k sorodnikom v P. Netočnosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jih tožnik navaja, pa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo takih kršitev, zaradi katerih bi bilo mogoče sodbo uspešno izpodbijati. Gre namreč le za očitne pomote v zapisu številk in v imenu tožnikove sestre, kar na odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.