Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica, tako kot sedaj, ko opravlja delo VODJA II (pooblaščeni računovodja), v vtoževanem obdobju vodila računovodsko službo tožene stranke, ki je notranja organizacijska enota tožene stranke in sodi v okvir upravnih služb tožene stranke. Izvajala je vsa dela in naloge, ki izhajajo iz opisa del in nalog VODJE II - pooblaščeni računovodja in opravljala tudi vodstvena dela in naloge. Skladno z določbo 44. člena ZDR-1 in sodno prakso, je pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemala in plačo, ki bi jo glede na opravljano delo morala prejemati in pravilno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, da gre za denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem in predhodni postopek pred delodajalcem ni potreben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, po izteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in na ugotovitev, da je bila tožnica pri toženki dejansko zaposlena na delovnem mestu VODJA II. Toženki je naložilo, da v roku 8 dni tožnici za čas od vključno junija 2013 do vključno oktobra 2017 plača razliko med plačo oziroma nadomestilom, kakršno bi prejemala za delo na delovnem mestu "VODJA II" ter dejansko prejeto plačo na delovnem mestu "RAČUNOVODJA VII/2 (II)", v skupnem znesku 36.625,96 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska razlike od posameznega mesečnega bruto zneska od 12. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila in da v istem roku povrne tožnici stroške postopka v znesku 1.855,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča, da gre v obravnavani zadevi za spor o uveljavljanju t. i. čiste denarne terjatve in je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. V najprej postavljenem tožbenem zahtevku je tožnica dejansko zahtevala plačilo plače na podlagi dejansko opravljenega dela, vendar je s pripravljalno vlogo dne 2. 12. 2019 tožbeni zahtevek v celoti modificirala tako, da je zahtevala ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in ugotovitev, da je bila dejansko zaposlena na delovnem mestu "VODJA II" ter plačilo razlike v plači med plačo oziroma nadomestilom, ki bi ga prejemala za delo na tem delovnem mestu in dejansko prejeto plačo v skupnem znesku 36.625,96 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od te modifikacije dalje ne gre več za čisto denarno terjatev, saj je vtoževana razlika v plači posledica ugotovitve neveljavnosti pravne podlage (aneksa). Iz tega razloga je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo o nečem drugem, kar je posledično prekoračitev tožbenega zahtevka in kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Sodišče res ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, ampak le na zatrjevana dejstva, vendar pa mora po uradni dolžnosti poiskati materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom, česar pa ni storilo. Poudarja tudi, da so razlogi navedeni v sodbi nejasni in si med seboj nasprotujejo. Sodbe se sploh ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnem dejstvu. Plača za čas najmanj osmih mesecev ne more temeljiti na sklenjenih in veljavnih pogodbah o zaposlitvi. Sodišče tudi ni nudilo ustrezne argumentacije za zaključek, da je tožnica ves čas pred prevedbo in po prevedbi opravljala enaka dela in naloge, zaradi česar naj bi bila upravičena do izplačila razlike v plači. Sodišče pa je tudi za dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z vprašanjem, ali bi delo tožnice moralo biti ob prevedbi uvrščeno na delovno mesto VODJA II, zgolj pavšalno navedlo, da je ta dokazni predlog nepotreben, ker je sodišče ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi dejansko opravljenega dela. Svojo dokazno oceno je oprlo zgolj na trditve tožnice in dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi ni ugotavljalo. Tako je predlagani dokazni predlog zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Navaja še, da je sodišče prve stopnje neupravičeno uporabilo kot dokaz dopis A.A. z dne 21. 7. 2011, saj je ta nepodpisan, zato gre za neverodostojen dokaz in s tem za dokaz brez prave vrednosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da je pred in po prevedbi opravljala ista dela in naloge delovnega mesta VODJA II. Sodišče je skladno z razpravnim načelom vezano na zatrjevano dejansko podlago, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo. Sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ji ni dosodili niti nekaj več niti nekaj drugega od njene zahteve. Sodišče je svoje zaključke, da je tožnica v vtoževanem obdobju upravičena do razlike v plači, jasno in natančno obrazložilo v točki 10 sodbe, prav tako pa v točki 13 tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Z ugovorom o neverodostojnosti dokaza pa je tožena stranka prekludirana, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prave stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, oziroma odločilo o nečem drugem, saj je, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe, odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, zato tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP ni storilo.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo. Tako je jasen razlog, zaradi katerega ni postavilo izvedenca ekonomske stroke, saj je bil predlagan, da ugotovi, ali bi delo tožnice po prevedbi moralo biti uvrščeno na delovno mesto vodja II, prav tako pa so tudi jasni razlogi, zaradi katerih ni vpogledalo v posamezne listine, oziroma ni zaslišalo ostalih predlaganih prič v zvezi z obsegom in vsebino vodstvenih nalog tožnice. O navedenem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zaslišanja tožnice in vpogledom v listine, iz obrazložitve pa izhaja tudi ugotovitev, da tožena stranka ni substancirano oporekala vsebini tožničinega dejansko opravljenega dela. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke zavrnilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neupravičeno uporabilo kot dokaz dopis A.A. z dne 21. 7. 2011, ki je nepodpisan in gre za neverodostojen dokaz, pritožbena novota. Ta dokaz je namreč tožnica predložila že skupaj s tožbo, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pripomb na njegovo vsebino in avtentičnost. Tožena stranka tudi v pritožbi ni pojasnila, zakaj teh navedb ni mogla podati prej. Skladno z določbo 337. člena ZPP teh navedb pritožnica v pritožbi ne sme navajati, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo po dejansko opravljenem delu, ker je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila razporejena na delovno mesto RAČUNOVODJA VII/2 (II), v vtoževanem obdobju pa je dejansko opravljala delo kot VODJA II, upravičena do plačila razlike med plačo, ki jo je prejemala za delovno mesto, na katero je bila razporejena in plačo, ki bi jo morala prejemati kot VODJA II, katerega delo je dejansko opravljala. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), dodaja kot sledi v nadaljevanju.

10. Iz točke IX tožničine prve pripravljalne vloge jasno izhaja, da za celotno vtoževano obdobje vtožuje plačilo za dejansko opravljeno delo, zato gre za čisto denarno terjatev, za katero je dopustno direktno sodno varstvo v okviru zastaralnega roka. V drugi pripravljalni vlogi, s katero je modificirala tožbeni zahtevek, je vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih, podala pa je tudi dodatne navedbe in dokaze. Tožnica je tožbo razširila v delu, v katerem je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in ugotovitev, da je bila pri toženi stranki dejansko zaposlena na delovnem mestu VODJA II, v tem delu pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. V nadaljevanju je v tej pripravljalni vlogi tožnica specificirala denarni del tožbenega zahtevka. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica z modifikacijo tožbenega zahtevka ne uveljavlja več plačila za dejansko opravljeno delo, ampak le še plačilo zaradi neustrezne prevedbe in da zato ne gre več za čisto denarno terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tem sporu vtožuje razlike v plači za obdobje od junija 2013 do vključno oktobra 2017 na treh pravnih podlagah in sicer na napačni oziroma nezakoniti prevedbi v letu 2008, po dejanskem delu in na poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi v točki 7 obrazložitve sodbe, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o prevedbi, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo. Pravilno je ugotovilo, da tožnica uveljavlja denarni zahtevek iz naslova plačila za opravljeno delo.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve na podlagi zatrjevanj tožnice, ob upoštevanju listinskih dokazov (v prilogah pod A od A16 do A22) in tožničine izpovedi, pravilno ugotovilo, da je tožnica, tako kot sedaj, ko opravlja delo VODJA II (pooblaščeni računovodja), v vtoževanem obdobju vodila računovodsko službo tožene stranke, ki je notranja organizacijska enota tožene stranke in sodi v okvir upravnih služb tožene stranke. Izvajala je vsa dela in naloge, ki izhajajo iz opisa del in nalog VODJE II - pooblaščeni računovodja in opravljala tudi vodstvena dela in naloge. Skladno z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in sodno prakso, je pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemala in plačo, ki bi jo glede na opravljano delo morala prejemati in pravilno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1, da gre za denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem in predhodni postopek pred delodajalcem ni potreben.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, na čem temelji obračun vtoževane plače. V točki 12 obrazložitve glede višine vtoževane razlike v plači, za katero je pravilno ugotovilo, da je utemeljena po temelju, je pojasnilo, da je tožnica za delovno mesto, katerega delo je dejansko opravljala, torej za delovno mesto VODJA II vključno z napredovanji, upravičena do plačil za 50. plačni razred, dejansko pa je prejemala plačo za 43. plačni razred. Ker tožena stranka v obravnavanem sporu ni substancirano prerekala tožničinega specificiranega izračuna, je tožnici dosodilo razlike v plači, ki iz njenega izračuna izhajajo.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Potrebni stroški tožnice so stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 875 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), materialni stroški v višini 2 % po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 653,31 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.