Jedro

Izvršilni postopek se začne z vložitvijo izvršilnega predloga, zato mora dolžnik obstajati v tem trenutku, saj se prav v času vložitve izvršilnega predloga presoja, ali je dolžnik lahko stranka v postopku. Konkretni sklep o izvršbi je postal pravnomočen 30. 8. 1997. Prvotni dolžnik pa je umrl med postopkom, septembra 2006. Po določbi prvega odstavka 208. člena ZPP je sodišče prekinjeni postopek zaradi smrti stranke nadaljevalo z njegovim dedičem A. P. Smrt stranke med postopkom ne povzroči neodpravljive pomanjkljivosti procesne predpostavke biti stranka v postopku, zato je izpodbijana odločitev višjega sodišča napačna in jo je Vrhovno sodišče razveljavilo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Upnik je 2. 7. 1997 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izvršba je bila dovoljena s sklepom z dne 16. 7. 1997, sklep o izvršbi je bil dolžniku vročen 21. 8. 1997. Sodišče je, potem ko je izvedelo, da je dolžnik 27. 9. 2006 umrl, prekinilo izvršilni postopek. Na upnikov predlog je postopek nadaljevalo zoper dediča prvotnega dolžnika, to je zoper A. P. Slednji je zoper sklep o nadaljevanju postopka vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal zastaranje terjatve. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, razveljavilo opravljena izvršilna dejanja in zavrglo predlog za izvršbo, češ da je dolžnik umrl že pred vložitvijo predloga za izvršbo in gre zato za neodpravljivo procesno pomanjkljivost. 2. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču druge stopnje očita napačno uporabo določb prvega odstavka 76., 80. in petega odstavka 81. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Opozarja, da je pritožbeno sodišče napačno sklepalo, da je prvotni dolžnik umrl že pred vložitvijo predloga za izvršbo, kar ni res, saj je bil predlog vložen leta 1997, dolžnik pa je umrl leta 2006. Ker je po oceni zahteve za varstvo zakonitosti taka odločitev nasprotna in odstopa od ustaljene sodne prakse, po kateri gre za neobstoječo fizično osebo le takrat, kadar je bila ta oseba mrtva že v času vložitve izvršilnega predloga, vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in slednjemu vrne zadevo v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je pravočasna in dovoljena, vložena je zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije, saj gre za odločbo, izdano v izvršilnem postopku (drugi odstavek 385. v zvezi s četrtim odstavkom 367. člena ZPP). Ob tem so izpolnjeni tudi pogoji iz 367.a člena ZPP, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za enotno uporabo prava, saj izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo v odgovor udeležencema izvršilnega postopka, ki odgovora nista podala.

5. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da mora sodišče po določbi 80. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti tudi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. To je lahko vsaka fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Izvršilni postopek se začne z vložitvijo izvršilnega predloga, zato mora dolžnik obstajati v tem trenutku, saj se prav v času vložitve izvršilnega predloga presoja, ali je dolžnik lahko stranka v postopku. Konkretni sklep o izvršbi je postal pravnomočen 30. 8. 1997. Prvotni dolžnik pa je umrl med postopkom, septembra 2006. Po določbi prvega odstavka 208. člena ZPP je sodišče prekinjeni postopek zaradi smrti stranke nadaljevalo z njegovim dedičem A. P.. Smrt stranke med postopkom ne povzroči neodpravljive pomanjkljivosti procesne predpostavke biti stranka v postopku, zato je izpodbijana odločitev višjega sodišča napačna in jo je Vrhovno sodišče razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje o pritožbi pravnega naslednika pokojnega prvotnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 387. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena in drugim odstavkom 391. člena ZPP).