Jedro

Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil vlogo tožnice za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ker po ugotovitvi tožene stranke obstajajo razlogi iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Iz podatkov uradnih evidenc delovnih dovoljenj pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) ter Poslovnega registra pri Agenciji za javno-pravne evidence in storitve (v nadaljevanju: AJPES), je razvidno, da je bilo tožnici za določen čas - od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2014 izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela pri podjetju A. d.o.o., ter da je tožnica 99 % lastnica navedenega podjetja. Tožnica je bila pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z ugotovitvami v postopku v skladu s 1. odstavkom 9. člena in 3. odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) dne 18. 6. 2013 na Veleposlaništvu Republike Slovenije, kjer je bila ustno zaslišana. Tedaj je na zapisnik izjavila, da je zaposlena v podjetju A. d.o.o., v katerem ima ona delež 99 %, njen mož B.B. pa 1 %. Pri ustanoviti podjetja ji je pomagalo podjetje C. d.o.o., ki so ji ga priporočili znanci in mu je za svetovanje vnaprej plačala 2.600,00 EUR. Glede odprtja transakcijskega računa njenega podjetja pri Banki Koper je izpovedala, da je navedeni račun za njeno podjetje odprlo podjetje C. d.o.o. in Č.Č. Na računu podjetja je trenutno znesek 7.500,00 EUR. Na posebno vprašanje je odgovorila, da je začetni kapital podjetja 7.500,00 EUR in na vprašanje, koliko oseb je v podjetju imenovanih za zastopanje, je odgovorila, da trije, in sicer ona sama, B.B. ter Č.Č., njen namestnik. Na posebno vprašanje, da naj navede datum vstopa v podjetje, je odgovorila, da podjetje še ne deluje, ona sama pa da si želi čim prej vstopiti v Republiko Slovenijo, da zaživi tudi podjetje, ki se sicer ukvarja s trgovino na debelo med Ukrajino in Slovenijo z računalniško opremo. Na posebno vprašanje, kakšno odgovornost ima v podjetju in kdo vodi posle družbe, je izpovedala, da bo imela v podjetju funkcijo direktorja, trenutno pa posle vodi Č.Č. Na nadaljnje vprašanje, kakšno delo bo opravljala v podjetju, je odgovorila, da bo koordinirala delo Č.Č. in iskala nove poslovne partnerje. Na vprašanje o kvalifikaciji za delo, ki ga bo opravljala, je odgovorila, da diplome nima ter da je sicer po izobrazbi magistra farmacije, v letih 1998 in 1999 pa je opravljala delo namestnika direktorja pri prodaji obutve in tam pridobivala izkušnje. Trenutno je nezaposlena in si je zato tudi domislila posel v Republiki Sloveniji, za kar pa doslej še ni kupila ne strojev in ne orodja, kar namerava urediti po prihodu v Republiko Slovenijo, o čemer da se je tudi že dogovarjala. Glede obstoja morebitnih sklenjenih poslov je izpovedala, da so se doslej o poslih le ustno dogovarjali in da je Č.Č. tisti, ki išče partnerje. Na vprašanje, kako in koliko pozna Slovenijo, je odgovorila, da ne ve veliko ter da trenutno želi pričeti s poslom, ker je to v Sloveniji mogoče; slovenskega jezika ne razume, a se ga bo naučila, sicer pa govori ukrajinsko, rusko in angleško. Na posebno vprašanje, kdo vse je doslej v zvezi s prihodom v Republiko Slovenijo kontaktiral z njo in v katerem jeziku, je odgovorila, da je kontaktirala s podjetjem C.C. d.o.o. in njihovimi predstavniki, med drugim z D.D., ki je ukrajinski državljan z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji in je pristojen za Ukrajino. Trenutno jo preživlja mož, ki je pomorščak s plačo 4.000,00 EUR, ima pa tudi prihranke. Če bo dobila zaprošeno dovoljenje, bo nastanjena v E., saj namerava biti zaposlena do izteka njegove veljavnosti, oziroma ga namerava podaljšati, odvisno od posla. V Republiko Slovenijo namerava pripeljati tudi svoja dva mladoletna otroka, sedaj stara 12 in 7 let, ter moža. Tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, ker s svojo izjavo ni izkazala namena svojega bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj je očitno, da je trenutno nezaposlena in si je domislila posel v Republiki Sloveniji tako, da naj bi se omenjeno podjetje, katerega zakonita zastopnica in večinska lastnica je, ukvarjalo s trgovino na debelo z računalniško opremo, čeprav za to tožnica nima ustrezne izobrazbe niti izkušenj, ker si jih je pridobivala pri prodaji obutve v letih 1998 in 1999, medtem ko je vso potrebno dokumentacijo za odprtje navedenega podjetja in pridobitve delovnega dovoljenja za tožnico urejalo podjetje C.C. d.o.o., ter Č.Č., ki je v navedenem podjetju imenovan za prokurista, hkrati pa je tudi v podjetju A. d.o.o. imenovan za direktorja podjetja, ob tem, da je stroške svetovanja in urejanja dokumentacije tožnica plačala vnaprej v znesku 2.600,00 EUR; poleg tega njeno podjetje do sedaj nima sklenjenih nobenih poslov, kljub temu, da Č.Č. že vodi posle za podjetje A. d.o.o., češ da naj bi šlo le za ustno dogovarjanje o poslih in je Č.Č. tisti, ki išče poslovne partnerje, medtem ko tožnica ne razume niti ne govori slovenskega jezika; med drugim je tudi omenila, da bo v svojem podjetju v funkciji direktorja koordinirala delo Č.Č., ki trenutno vodi posle v podjetju, medtem ko na podlagi ePRS tožena stranka ugotavlja, da je v podjetju A. d.o.o. Č.Č. imenovan za direktorja. Tožena stranka nadalje navaja, da se Č.Č. v več primerih urejanja dovoljenj za začasno prebivanje tujcev pojavlja kot pooblaščenec in zastopnik v podjetjih, zato meni, da obstaja utemeljen sum, da gre v navedenem primeru za odpiranje „slamnatega podjetja“ zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki omogoča prosto bivanje po državah Evropske unije (v nadaljevanju: EU).

Tožnica v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A4), uveljavlja tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil upravnega postopka. V tožbi navaja, da je dne 4. 3. 2013 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu vložila prošnjo z vsemi potrebnimi dokazili, ki jih določa ZTuj-2 za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi 37. člena ZTuj-2. Ob oddaji vloge je bil brez prisotnosti tolmača opravljen neformalen razgovor, ki je trajal približno 10 minut, o čemer je bil sestavljen uradni zaznamek, iz katerega izhaja mnenje veleposlaništva, da gre v primeru tožnice za odprtje slamnatega podjetja. Vlogo so z dokazili poslali Upravni enoti F., čeprav je v svoji vlogi tožnica napisala, da bo prebivala na območju Upravne enote E., ki bi po njenem mnenju morala reševati njeno vlogo. Po mnenju tožnice je očitno tožena stranka zaprosila Veleposlaništvo Republike Slovenije v Kijevu za pravno pomoč zgolj zaradi priloženega uradnega zaznamka, na podlagi katerega je nato tudi odločila o tožničini prošnji. Njena odločitev po mnenju tožnice ni utemeljena, oziroma so razlogi tožene stranke nezakoniti, njenih ugotovitev v izpodbijani odločbi pa skoraj ni, pač pa je le prepisala odgovore tožnice na vprašanja na zaslišanju ter povzela ugotovitve iz navedenega uradnega zaznamka. Tožnica pri tem poudarja, da je na vsa vprašanja, ki so ji bila postavljena na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu, odgovorila pravilno, tako da ji ni jasno, zaradi katere izjave ni izkazala namena svojega bivanja v Republiki Sloveniji. V zvezi z navedbo tožene stranke o izjavi tožnice, da si je „domislila“ posel v Republiki Sloveniji, tožnica pojasnjuje, da pomeni „domisliti“ posel imeti neko vizijo oziroma poslovni načrt glede izvajanja svoje dejavnosti, ki ga mora imeti vsak bodoči podjetnik, nikakor pa to ne more biti razlog za domnevo po 5. alineji 55. člena ZTuj-2. Razloge glede izobrazbe in delovnih izkušenj označuje tožnica kot absurdne ter nezakonite oziroma neutemeljene. Poudarja, da dejavnost trgovine na debelo v Republiki Sloveniji ne spada med regulirane dejavnosti, za katero bi bila potrebna točno določena izobrazba ali izkušnje. Tožnica poudarja, da je magistra farmacije in da je glede na svojo izobrazbo zagotovo usposobljena za delo direktorja v svoji gospodarski družbi, ki se bo ukvarjalo z veleprodajo računalniške opreme. Navaja še, da je pred rojstvom svojih otrok pridobila izkušnje v neposredni prodaji, po njihovem rojstvu pa se je posvetila njihovi vzgoji ter dokončanju študija, ker je njen mož pomorski kapitan, ki je pogosto daljši čas odsoten, zaradi česar je tudi pustila službo, saj njen mož dovolj zasluži, zato tudi zaradi tega ni bilo potrebe, da bi morala biti zaposlena. Zaradi ambicioznosti se je sedaj odločila za odprtje lastnega podjetja, saj tudi njena otroka nista več popolnoma odvisna od nje. Glede na možnosti uspeha v poslu se je odločila za računalniško opremo glede na dovolj velik trg v Evropi kot tudi Ukrajini, njen mož kot partner pa ji je pomagal pri zagonu posla tako, da je navezal stike z mednarodnim svetovalnim podjetjem C.C. d.o.o., ki je sicer podjetje v ruski lasti z mednarodnimi izkušnjami, s katerim je kontaktiral njen mož, ki bolje od nje govori rusko. Glede na njeno poslovno idejo ji je bila za ustanovitev podjetja priporočena Slovenija, tako zaradi logističnih povezav kot tudi zaradi jezika, ki je bližje ukrajinskemu, kakor nemški jezik. Ker je bil v obdobju ustanavljanja podjetja njen mož odsoten in ona ni mogla sama brez otrok za 14 dni oditi v Republiko Slovenijo zaradi urejanja vsega potrebnega za ustanovitev gospodarske družbe, zato je to storil Č.Č. Tožnica zavrača navedbe o odpiranju slamnatega podjetja, čeprav niti ne ve dobro, kaj to pomeni. Izrecno poudarja, da je bila ustanovljena nova gospodarska družba, na katere računu je položen ustanovni kapital 7.500,00 EUR. Meni, da vsa njena ravnanja kažejo, da ima resen namen bivati in delati v Sloveniji, s seboj pa bo pripeljala tudi oba otroka, česar ne bi storila, v kolikor bi šlo za nezakonite posle. Pojasnjuje še, da je zaradi nerazumevanja slovenskega jezika in nepoznavanja slovenskega pravnega reda po njenem naročilu gospodarska družba C.C. d.o.o. komunicirala z državnimi organi v slovenskem jeziku, iz istega razloga pa ima v svoji gospodarski družbi tudi slovenskega direktorja Č.Č., ki ji pomaga pri vodenju poslov in sporazumevanju s slovenskimi državnimi organi. Ugotovitve tožene stranke v zvezi z Č.Č. označuje kot povsem brez pravne podlage in neutemeljene ter nezakonite, ker iz same obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka po uradni dolžnosti vpogledala v uradno evidenco ter konkretno navedla, v katerih drugih gospodarskih družbah je Č.Č. še zastopnik oziroma v katerih postopkih je pooblaščenec, zato meni, da gre za neutemeljeno ugotovitev, ki jo je potrebno zavrniti kot konstrukt tožene stranke. Navaja še, da Zakon o gospodarskih družbah ne prepoveduje posamezniku biti imenovan za direktorja ali prokurista v različnih gospodarskih družbah hkrati. Posledično označuje kot nezakonit obstoj utemeljenega suma, da gre v konkretni zadevi za odpiranje slamnatega podjetja zgolj z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, ki omogoča prosto gibanje po drugih državah EU. Po mnenju tožnice je tožena stranka na podlagi vseh dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, nepravilno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila določbo 5. alineje 55. člena ZTuj-2, odločbe pa se ne da preizkusiti, če nima obrazložitve ali bistvenih delov obrazložitve, ki jo sicer izpodbijana odločba tožene stranke formalno vsebuje, vendar dejansko po mnenju tožnice ni obrazložena, češ da so v njej zgolj citirana zakonska določila ter povzeto njeno zaslišanje na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu. Meni, da v celoti sledi uradnemu zaznamku omenjenega veleposlaništva, ki po mnenju tožnice nima nobene dokazne vrednosti v postopku, ugotovitev, do katerih je dejansko prišla tožena stranka sama pa naj v obrazložitvi odločbe ne bi bilo, zaradi česar je po mnenju tožnice odločba nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora odločitev tožene stranke, da zavrne prošnjo tožnice za izdajo prvega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Zakonodajalec je z določili 32. člena ZTuj-2 opredelil različne vrste dovoljenj za prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Z določilom 1. odstavka 31. člena ZTuj-2 je namreč določil, da mora imeti dovoljenje za prebivanje vsak tujec, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Definicijo dovoljenja za prebivanje je določil z določilom 2. odstavka 31. člena ZTuj-2, po katerem dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.

Pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje je zakonodajalec opredelil z določili 33. člena ZTuj-2. Po tej določbi se tujcu izda na njegovo prošnjo, v kateri mora v skladu z 2. odstavkom 33. člena navesti namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz 2. odstavka 35. člena ZTuj-2, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje, če prosilec kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje po določilih 33. člena ZTuj-2, hkrati pa mora v skladu s 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2 izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, kot tudi, da niso podani razlogi za zavrnitev po določilih 1. do 9. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje po določilih 1., 2., 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2, je med drugim določeno, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. ZTuj-2 v 1. odstavku 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Nadalje ZTuj-2 v 5. alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Sodišče po vpogledu tožbe s tožbenimi prilogami, izpodbijane odločbe in listin predloženega upravnega spisa meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožnici obstajajo razlogi za zavrnitev zaprošenega prvega dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, ki so določeni v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, po presoji sodišča vsebuje tudi vsa za sprejeto odločitev pravno relevantna dejstva glede na materialno pravni okvir odločanja o vloženi prošnji tožnice za zaprošeno dovoljenje na podlagi 37. člena ZTuj-2. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, češ da naj izpodbijana odločba ne bi bila obrazložena. Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in se nanjo, da ne ponavlja njenih razlogov, ki so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, v celoti sklicuje na podlagi pooblastila, vsebovanega v določbi 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče glede na tožbene ugovore le še dodaja, da glede na vsebino odgovorov tožnice na postavljena vprašanja na ustnem zaslišanju, ki je dne 18. 6. 2013 potekalo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Ukrajini, izhaja, da tožnica različno izjavlja o tem, kdo ji je priporočil podjetje C.C. d.o.o., za svetovanje in pomoč pri registracije njene družbe, in sicer najprej, da so ji njeni znanci priporočili podjetje C.C. d.o.o., nato pa v tožbi z dne 28. 8. 2013 drugače glede tega navaja, da je njen mož navezal stike z omenjenim podjetjem in z njim kontaktiral, ker bolje od tožnice govori ruski jezik. Nepravilno je tudi odgovorila, da trenutno Č.Č. v njenem podjetju vodi posle, saj je na ustnem zaslišanju 18. 6. 2013 v nadaljevanju izpovedala, da sklenjenih poslov, „do sedaj njeno podjetje nima“. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče ne more slediti navedbam v tožbi, da so bile izjave tožnice ob vložitvi vloge sprejete brez navzočnosti tolmača, saj je bila vloga tožnice pisno vložena skupaj s prilogami, naknadno pa je bila tožnica tudi ustno zaslišana, in sicer dne 18. 6. 2013 ob sodelovanju tolmačke za slovenski jezik, ki je bila postavljena s sklepom št. 2091-51/2013 z dne 18. 6. 2013 (G.G., državljanka Ukrajine, roj. ...), česar v tožbi tožnica niti ne izpodbija in glede te dejanske okoliščine ne navaja kakorkoli drugače. Tožnica je tudi podpisala zapisnik o zaslišanju stranke št. 2091-51/2013 z dne 18. 6. 2013, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjala. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka že v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, dovolj prepričljivo in obrazloženo zapisala, zakaj dvomi o tožničinem dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka med drugim tudi, če sodišče tožbo, kot v obravnavanem primeru, zavrne.