Jedro

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.9.1999 je razvidno, da je bil obdolženec seznanjen z novim narokom za glavno obravnavo ter pri tem poučen o tem, da bo sojen v nenavzočnosti, če na glavno obravnavo ne bo prišel, ter da mora, če bo sodišče izdalo sodbo, morebitno pritožbo zoper sodbo napovedati najkasneje v roku 8 dni. Ni pa bil poučen o posledicah, če pritožbe ne bo napovedal. Po glavni obravnavi dne 20.10.1999, ki jo je sodišče opravilo v nenavzočnosti obdolženca in na kateri je razglasilo sodbo, pa strankam ni bil dan pravni pouk v skladu z določili 1. odstavka 362. člena in 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP. V takih okoliščinah sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je zagovornikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno iz razloga, ker pritožba ni bila pravočasno napovedana.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. I.D. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se razveljavita sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 28.1.2000 in sklep Višjega sodišča v Celju z dne 14.3.2000. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje v postopek po napovedi pritožbe obdolženčevega zagovornika zoper sodbo z dne 20.10.1999.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 20.10.1999 je bil obd. I.D. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora izrečena enotna kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolžencu je bila sodba vročena 13.11.1999. Njegov zagovornik je zoper njo dne 22.11.1999 priporočeno po pošti vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v kateri je navajal, da se obdolženec glavne obravnave ni mogel udeležiti zaradi bolezni, o čemer je sodišče predhodno obvestil, zaradi česar ni pričakoval, da bo sodišče opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti. Zato je šele 13.11.1999, ko mu je bila sodba vročena, zvedel za izrek sodbe, in je tako treba šteti, da je bil šele tega dne seznanjen z razglasitvijo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.1.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper prvostopenjsko sodbo, zavrglo kot nedovoljeno, in sicer zato, ker v roku 8 dni od razglasitve nihče od upravičencev do pritožbe le-te ni napovedal in ker se po določilu 2. odstavka 368. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) šteje, da se je upravičenec do pritožbe tako odpovedal pravici do pritožbe. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 14.3.2000 pritožbo zagovornika obd. I.D. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 10.7.2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper prvostopenjsko sodbo z dne 20.10.1999 in zoper pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 28.1.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 14.3.2000, s katerim je bila pritožba zoper prvostopenjsko sodbo zavržena kot nedovoljena. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka zato, ker je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, čeprav za sojenje v nenavzočnosti niso bili podani pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP, in ker je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno, čeprav obdolženec o dolžnosti napovedi pritožbe ni bil poučen.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker prvostopenjsko sodišče, ki je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, ni kršilo določila 1. odstavka 442. člena ZKP, v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku pa je zavrglo pritožbo zoper sodbo, saj se je obdolženec s tem, ker pritožbe v roku ni napovedal, odpovedal pravici do pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določilu 25. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč, s katerimi le-to odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe zoper sodbo je torej glede na njen pomen ustavna pravica, prav zato pa mora biti upravičencem do pritožbe zagotovljeno, da je ta pravica dejanska in učinkovita. To je lahko doseženo le, če je upravičenec do pritožbe v konkretnem primeru seznanjen z vsebino pravice, načinom njenega izvrševanja in s posledicami, če bi opustil dejanje, ki je pogoj oziroma procesna predpostavka za izvrševanje te pravice.

Razen v primeru, ko je obdolžencu izrečena kazen zapora in napoved pritožbe po določilu 4. odstavka 368. člena ZKP ni potrebna, morajo upravičenci pritožbo napovedati, kar lahko storijo takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe. Po določilu 1. odstavka 362. člena ZKP morajo biti upravičenci do pritožbe poučeni o pravici do pritožbe in tudi o dolžnosti napovedi pritožbe, kadar je napoved pritožbe procesna predpostavka za vložitev pritožbe, pouk o tem pa je potrebno vnesti v zapisnik o poteku glavne obravnave. Vsebino pouka pa določata 1. in 2. odstavek 368. člena ZKP, ki glede na določilo 429. člena ZKP veljata tudi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, po katerem morajo biti stranke v zvezi s pravico do pritožbe seznanjene z dolžnostjo napovedi pritožbe, kdaj oziroma v kakšnem roku jo lahko napovejo in kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način in v določenem roku ne bodo napovedale, torej da se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe. V obravnavani kazenski zadevi obdolženec ni bil deležen takega pouka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10.9.1999, ki sicer ni bila opravljena, čeprav so se obdolženec in tudi tri priče odzvali vabilu na glavno obravnavo, je razvidno, da je bil obdolženec seznanjen z novim narokom za glavno obravnavo ter pri tem poučen le o tem, da bo sojen v nenavzočnosti, če na glavno obravnavo ne bo prišel, ter da mora, če bo sodišče izdalo sodbo, morebitno pritožbo zoper sodbo napovedati najkasneje v roku 8 dni. Obdolženec ni bil poučen tudi o posledicah, če pritožbe ne bo napovedal, torej o tem, da se bo štelo, če pritožbe ne bo napovedal, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Po glavni obravnavi dne 20.10.1999, ki jo je sodišče opravilo v nenavzočnosti obdolženca in na kateri je razglasilo sodbo, strankam sploh ni bil dan pravni pouk v skladu z določili 1. odstavka 362. člena in 1. in 2. odstavka 368. člena ZKP, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, saj tak pouk vanj ni vnešen. Zato obdolženec tudi v primeru, če bi se zanimal o datumu in vrsti razglašene sodbe, kar bi moral storiti po mnenju pritožbenega sodišča, glede na izostanek potrebnega pravnega pouka ne bi mogel uveljavljati pravice do pritožbe po predhodni dolžni napovedi.

Na naroku za glavno obravnavo dne 10.9.1999 obdolžencu ni bil dan pravilen pouk o dolžnosti napovedi pritožbe, po razglasitvi sodbe dne 20.10.1999 pa sodišče strankam takega pravnega pouka sploh ni dalo. Tega niti prvostopenjsko sodišče niti drugostopenjsko sodišče nista upoštevali pri odločanju o dovoljenosti pritožbe obdolženčevega zagovornika zoper sodbo. S tem je bila kršena ustavna pravica obdolženca do pritožbe ter določba 3. odstavka 443. člena ZKP.

V skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo, ni pa razveljavilo izrečene in razglašene sodbe, ker le-ta ni postala pravnomočna, take sodbe pa glede na določilo 1. odstavka 420. člena ZKP ni bilo mogoče preizkusiti. Vloženo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo je v tem primeru šteti kot pravočasno napoved pritožbe, zaradi česar bo moralo prvostopenjsko sodišče izrečeno in razglašeno sodbo izdelati v skladu z določilom 1. odstavka 364. člena ZKP, torej z obrazložitvijo, jo vročiti obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter jima tako omogočiti vložitev pritožbe.