Jedro

Ločenost sester seveda ni idealna rešitev. Je pa sodišče v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le kaj je v največjo korist obeh otrok, temveč kaj je največja korist vsakega otroka posebej. Z namenom, da bosta sestri, kljub dodelitvi ene drugemu od staršev medsebojno povezani, je prvo sodišče stike določilo tako, da bosta deklici skupaj vsak vikend, poleg tega pa bosta skupaj tudi ob ponedeljkih popoldne, ko se bosta udeležili tečaja jahanja, ter ob torkih in sredah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v IV. točki izreka glede plačila mesečne preživnine za mladoletno A. tako, da se znesek 500 EUR nadomesti z zneskom 418 EUR, in v V. točki izreka glede plačila mesečne preživnine za mladoletno B. tako, da se znesek 190 EUR nadomesti z zneskom 195 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med pravdnima strankama razvezalo ... 2005 sklenjeno zakonsko zvezo (I. točka izreka). Mladoletno A. je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, mladoletno B. pa v varstvo in vzgojo očetu (II. in III. točka izreka). Očeta je od 1. 12. 2016 dalje zavezalo k plačevanju mesečne preživnine za mladoletno hčer A. v višini 500 EUR, mater pa k plačevanju mesečne preživnine za mladoletno hčer B. od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016 v višini 190 EUR in od 1. 11. 2016 dalje v višini 70 EUR (IV. in V. točka izreka). Med mladoletno A. in očetom ter med mladoletno B. in materjo je določilo stike (VI. in VII. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (VIII. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (IX. točka izreka).

2. Zoper II., IV., V., VI. in VIII. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnik. Meni, da je odločitev v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da se mladoletna A. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, za mladoletno A. škodljiva in pogubna. Namesto ugotavljanja največje koristi otroka je sodišče ugotavljalo, kaj otroku ni v največjo škodo. Sodišče ni upoštevalo, da je pri odločitvi, komu naj se dodelijo otroci potrebno upoštevati izključno otrokove koristi, tako sedanje, kot tudi dolgoročne, predvsem pa kateri izmed staršev je zmožen mladoletnega otroka usposobiti za samostojno življenje in zagotoviti takšen otrokov razvoj, da se bo razvil v uspešno in odgovorno osebo. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nima dokazne ocene izvedenih dokazov, ampak zgolj povzema posamezne zaključke izvedenca, medtem ko je sama odločitev v diametralnem nasprotju z ugotovitvami in mnenjem izvedenke dr. M. Ž. T., kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Argument čustvene navezanosti mladoletne A. na toženko ne more predstavljati razloga, s katerim sodišče utemeljuje, da je za mladoletno A. najkoristneje, da se jo dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Izvedenka dr. M. Ž. T. je v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 14. 11. 2016 ugotovila, da je bila mladoletna A. v stiski, ki je po mnenju izvedenke deloma posledica neustrezne komunikacije med pravdnima strankama, deloma pa posledica močne primarne čustvene navezanosti mladoletne A. na mater. Izvedenka je v dopolnitvi mnenja sicer ugotovila, da je mladoletna A. močneje navezana na mater kot na starejšo sestro B., vendar slednje po prepričanju tožnika nikakor ne daje ustrezne podlage sodišču, da se mladoletno A. iz tega razloga dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Izvedenka na podlagi ocene odnosa mladoletne A. do matere, njenega načina čustvovanja, njene navezanosti na mater, zgolj ugotavlja, da bi bila za mladoletno A. bolj škodljiva ločitev od matere kot od starejše sestre, nikakor pa ločitve mladoletne A. od matere izvedenka ni primerjala z ločitvijo od očeta. Izvedenka je v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 14. 11. 2016 povsem jasno in na nedvoumen način zaključila, da je koristneje za mladoletno A., da se stiki mladoletne A. z materjo razširijo, kot pa, da se odloči o dodelitvi drugače, kot je bilo na dan 14. 11. 2016, ko je bila mladoletna A. začasno dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu. Da odločitev sodišča, da se mladoletna A. dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, ni v njeno največjo korist, pa je povsem jasno razvidno iz izpovedb obeh pravdnih strank, ko sta na naroku za glavno obravnavo dne 21. 4. 2017, izpovedali, da se je pri mladoletni A. od meseca novembra 2016, ko jo je sodišče začasno dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, stanje bistveno poslabšalo, saj so se pri mladoletni A. ponovno pričeli pojavljati tiki, ter se je njena čustvena stiska močno povečala. V obdobju, ko je bila mladoletna A. začasno dodeljena v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu, so tiki pri mladoletni A. povsem izzveneli. Izvedenka je v zadnji dopolnitvi izvedenskega mnenja jasno navedla, da je razlog za čustveno stisko pri mladoletni A. iskati v dejstvu, da ne vidi enotnega odnosa med toženko in starejšo sestro B. Sodišče stanja, kot je bilo na dan zadnje glavne obravnave in za katerega sta obe pravdni stranki soglasni, da ni dobro za mladoletno A., ni ugotavljalo in je dokazni predlog tožnika po dopolnitvi izvedenskega mnenja zavrnilo, v posledici česar je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma le-tega na dan zaključka glavne obravnave sploh ni ugotavljalo. Vezane odločitve, komu izmed staršev naj se mladoletna A. dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo zgolj na podlagi primerne čustvene navezanosti, kot je to storilo sodišče v izpodbijani sodbi, je v 6 letu starosti otroka ne samo napačno, ampak mu je predvsem v škodo, saj je splošno znano dejstvo, da primarna navezanost z leti pojenja in je pri starosti od 5 do 7 let kot kriterije, na podlagi katerih se odloča o dodelitvi mld. otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, vzeti kot podlago povsem druge kriterije in okoliščine (stabilnost, varnost, odločnost, zanesljivost, vodljivost, zmožnost zagoto A. otroku varno in stabilno okolje). V celotnem dokaznem postopku ne gre spregledati tudi dejstva, da je bila toženka tista, ki je mladoletnima otrokoma povzročila izrecno hudo duševno in čustveno stisko, ko je očetu očitala spolno zlorabo mladoletne A., čeprav je vedela, da to ne drži, ampak je s tem želela le očrniti tožnika in doseči, da bi se oba mladoletna otroka dodelila njej v vzgojo, varstvo in oskrbo. Glede ugotavljanja potreb mladoletne A. je sodišče povsem napačno upoštevalo strošek počitnic v višini 140 EUR mesečno. Glede na to, da bo A. preživela polovico počitnic pri enem, polovico pa pri drugem staršu, je pravno zmotno, da se pri določitvi mesečnih potreb upošteva tudi strošek počitnic, saj bi v tem primeru tožnik na mesečni ravni za A. namenil kar 280 EUR. Zmotno je sodišče prve stopnje porazdelilo preživninsko breme med pravdnima strankama. Zgolj dejstvo, da ima en starš boljši ekonomski položaj, ga po določbah ZZZDR ne postavlja v položaj, da bi bil dolžan k preživljanju prispevati več kot polovico stroškov. Od vložitve tožbe do konca meseca oktobra 2016 je tožnica razpolagala s 1.965 EUR mesečno, za tožnika pa je sodišče ugotovilo, da je v tem obdobju prejemal mesečno plačo v višini 2.330 EUR. Povsem napačno pa je sodišče k navedenemu znesku upoštevalo še dodatnih 950 EUR, kar naj bi predstavljalo dobiček. Tožnik je od izplačanega dobička v višini 9.500 EUR nakazal toženki znesek 7.000 EUR, v posledici česar bi bilo pri tožniku upoštevati največ 250 EUR mesečno. Tožnik tudi ni dolžan nositi večjega preživninskega bremena, ker toženka ni zaposlena, saj ni zaposlena po lastni krivdi. Glede na njene delovne izkušnje in njeno izobrazbo bi se toženka lahko že zdavnaj zaposlila, saj je delovno zmožna oseba. Po zaključku glavne obravnave se je tožnik iz naslova sklenjene poravnave zavezal tožnici izplačati delež na skupnem premoženju v višini 110.000 EUR in je prvi del obveznosti v višini 55.000 EUR dne 25. 5. 2017 že izpolnil. Pri določitvi višine preživnine oziroma razdelitvi preživninskega bremena je sodišče povsem zanemarilo obseg stikov, ki jih ima oče z mladoletno A. Glede na obseg stikov bo tožnik za hrano, higieno, oblačila in obutev ter režijske stroške prispeval v nedenarni obliki, česar sodišče pri porazdelitvi preživninskega bremena ni upoštevalo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o vzgoji in varstvu mladoletne A. 5. Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi (prvi odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2. Če se starša zaradi nasprotujočih interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, mora izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Osnovno materialnopravno izhodišče sodišča, kateremu od staršev naj bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, potem, ko je med njima zakonska zveza prenehala, so koristi otroka. Pravni standard koristi otroka je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera. Za konkretizacijo daje zakon splošno izhodišče. Drugi odstavek 5.a člena ZZZDR določa, da delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožnik v bistvenem ponavlja že v postopku na prvi stopnji podane ugovorne navedbe, na katere je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že odgovorilo.

7. Zaradi odločitve, kateremu od staršev naj se otrok zaupa v varstvo in vzgojo, mora sodišče ugotoviti in upoštevati okoliščine, na podlagi katerih oceni, pri katerem od staršev bo otrok imel boljše možnosti za osebnostni razvoj. Sodišče strokovnega znanja za ugotavljanje te odločilne okoliščine nima, zato jo mora ugotoviti z izvedencem. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ga ocenilo in pojasnilo tudi, zakaj in v kakšnem obsegu mu sledi. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot strokovno, jasno in celovito delo. Bistvene sestavine dejanske podlage, na katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, temeljijo na ugotovitvah sodne izvedenke za medicino - otroško in mladostniško psihiatrijo prof. dr. M. B. Ž. T., ki je k delu pritegnila tudi kliničnega psihologa dr. T. R. ter na mnenju CSD.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo tožnikov predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja, na podlagi katerega naj bi se ugotovili razlogi za ponoven pojav A. tikov. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dejstvo, da sta deklici v stiski in da je glavni vir stiske deklic nerazrešen odnos med partnerjema in njuna medsebojna slaba komunikacija. Kakršnokoli dodatno pregledovanje A. pri izvedencih bi bilo za A. obremenjujoče in lahko njeno stisko še poglobi.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je o sporu potrebno odločiti in ga ni mogoče pogojevati z obiskovanjem ustreznih psiholoških in drugih posvetovalnic, predvsem zaradi dejstva, ker sta deklici zaradi nerazrešenega partnerskega odnosa njunih staršev že v kroničnem stresu in odločitve ni mogoče premikati v nedoločeno prihodnost, saj je skrajni čas, da se situacija začenja umirjati.

10. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja sta bili deklici neposredno prisotni burnim sporom med staršema ter priči objektivno grobe odklonitve matere iz skupnega doma in kasneje tudi zelo intenzivnih reakcij očetovih najbližjih sorodnikov. Z obeh strani sta slišali zelo kritične, tudi žaljive in strah vzbujajoče opise enega starša s strani drugega, kar je dodatno vplivalo na njuno travmatiziranost. Zaradi nerazrešenega partnerskega odnosa starša B. in A. ne dopuščata postopne umiritve zdaj že kroničnega stresa, ki vsako od njiju obremenjuje na svoj način in ju spravlja v stisko ter zadržuje njun zdrav osebnostni razvoj in potrebno napredovanje, s tem pa resno ogrožata duševno in telesno zdravje obeh deklic. Ključna ugotovitev izvedenega dokaznega postopka je, da bi oba starša nujno potrebovala zunanjo strokovno pomoč, partnersko terapijo brez prisotnosti deklic, da bi lahko vzpostavila potrebno medsebojno komunikacijo, saj v nasprotnem primeru nadaljnje škode, ki deklicam zaradi tega nastaja, ni mogoče preprečiti.

11. Tekom postopka, kljub jasnemu izvedeniškemu mnenju, starša nista pristopila k partnerski terapiji in nista izboljšala svoje komunikacije, s tem pa ogrožata korist svojih otrok. Kljub njuni nezmožnosti komunikacije je izvedenka ugotovila, da pri nobenem od staršev ni podanih duševnih motenj ali osebnostnih značilnosti, ki bi lahko izključevale njune sposobnosti za izvajanje starševske vloge, zato ugotavljanje, kateri od staršev je več prispeval k čustveni stiski deklic, ni smiselno niti potrebno.

12. Glede na opisano situacijo, ki je za deklici slaba, je moralo sodišče najti rešitev, ki bo zanju najmanj škodljiva.

13. Po skrbni presoji izvedenskega mnenja in ob upoštevanju psihološkega poročila CSD je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v opisani situaciji za A. najbolje, da se jo, ob obsežnih stikih z očetom, zaupa materi.

14. Izvedenka dr. M. B. Ž. T., za katero je tožnik sam navedel, da je vodilna tovrstna strokovnjakinja ter da je njeno (prvotno) mnenje izdelano v skladu s predpisanimi postopki in po strokovnih smernicah, je navedla, da A. izraža večjo čustveno pripadnost materi in ima večje čustvene potrebe, vezane na mater. Ločitev od matere bi bila zanjo hujša kot ločitev od sestre, saj gre pri materi za primarno čustveno navezo. Pri odločitvi prvo sodišče ni upoštevalo le A. razvojnega obdobja, v katerem bolj potrebuje mater, kot to zmotno meni pritožba, temveč tudi, po mnenju pritožbenega sodišča odločilno, zaznavo izvedenke, da mati lažje in bolj empatično zaznava A. potrebe in je zato lahko tudi bolj učinkovito pri vzpodbujanju njene samostojnosti. Odločitev pa je nenazadnje oprta tudi na mnenje psihologinje M. K. iz CSD, iz katerega izhaja, da je B. močneje čustveno, interesno in osebnostno povezana z očetom, A. pa je močneje čustveno navezana na mater.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odločitev sodišča v diametralnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo dodatno izvedensko mnenje, kjer je izvedenka ugotovila, da je pri A. opaziti nekaj izrazitih značilnosti regresa, v primerjavi z njeno psihosocialno funkcionalnostjo marca 2016, katerega razlogi so v napetosti, ker ni z materjo in ker vidi motnje v odnosu med mamo in sestro B.. A. je izvedenki povedala, da bi bila rada več pri mamici in o svojem razmišljanju, da bi skupaj z mamico, ki bi prišla po skrivnem vstopu, pobegnila z doma pri atiju. Izvedenka je po dodatni diagnostiki ugotovila, da A. glede na osebnostne značilnosti in razvojno obdobje, v katerem se nahaja, bolj potrebuje mater, izraža čustveno pripadnost materi in čustvene potrebe, vezane na mamo.

16. Ločenost sester seveda ni idealna rešitev. Je pa sodišče v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le kaj je v največjo korist obeh otrok, temveč kaj je največja korist vsakega otroka posebej. Z namenom, da bosta sestri, kljub dodelitvi ene drugemu od staršev medsebojno povezani, je prvo sodišče stike določilo tako, da bosta deklici skupaj vsak vikend, poleg tega pa bosta skupaj tudi ob ponedeljkih popoldne, ko se bosta udeležili tečaja jahanja, ter ob torkih in sredah.

17. Sodišče tudi tožnikove velike in pomembne vloge v življenju A. ni spregledalo, zato je določilo obsežne in intenzivne stike, ki mejijo že na skupno skrbništvo in bo tako oče lahko aktivno spremljal in močno vplival na A. razvoj.

Glede odločitve o preživnini za mladoletno A. Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. ZZZDR v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojim sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. člena ZZZDR sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

18. Preživnina mora po določbi drugega odstavka 129.a člena ZZZDR zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo mesečne potrebe mladoletne A. 583 EUR. Pritožba opredeljeno oporeka priznanju stroškov za dnevne izlete, morje, smučanje, krajše tedenske počitnice in šole v naravi, ki jih je sodišče ocenilo na znesek 140 EUR mesečno. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato je tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za otrokovo preživljanje. A. je bila dodeljena materi in je torej mati tista, ki denarna sredstva za potrebe otroka, ki jih prispevata obe stranki, razporedi na otroka po posameznih postavkah, zato se načeloma preživninski zavezanec svoje preživninske obveznosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem višine stroškov, ki jih ima ob stikih z otrokom. Kadar pa otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije pomemben del dnevnih potreb otroka.3 V konkretnem primeru čas med prazniki in počitnicami mladoletna A. preživi z obema staršema enako, zato je potrebno priznani znesek iz zgoraj navedenega naslova zmanjšati na znesek 40 EUR mesečno. Potrebe mladoletne A. tako znašajo 483 EUR mesečno. Ob upoštevanju materialnih in pridobitnih zmožnosti staršev v tem obdobju, je prvo sodišče preživninsko breme med njiju pravilno porazdelilo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje, ne glede na preživninske zmožnosti staršev, preživninsko breme med njiju razporediti v enakem razmerju. Prvo sodišče je pravilno ugotavljalo, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec, seveda v mejah ugotovljenih potreb otroka, zmožen nositi. Če npr. eden izmed preživninskih zavezancev sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, ga bo v celoti nosil drugi preživninski zavezanec, seveda v okviru svojih preživninskih zmožnosti. Glede na to, da preživninske potrebe A. znašajo 483 EUR, je pritožbeno sodišče mesečno preživnino, ki jo je dolžan plačevati tožnik za A., znižalo na znesek 418 EUR.

Glede odločitve o preživnini za mladoletno B. 19. Preživninske zmožnosti zavezancev se ugotavljajo glede na obseg premoženja, s katerim razpolagajo, ter na podlagi dohodkov in njihovih zmožnosti za pridobitev dodatnih virov zaslužka. Tožnik v pritožbi očita, da prvo sodišče ni pravilno ugotovilo preživninskih zmožnosti toženke, ker naj bi bile bistveno boljše, po drugi strani pa zanika, da bi imel sam take preživninske sposobnosti, kot jih je ugotovilo sodišče. 20. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo dohodke toženke v obdobju od vložitve tožbe do konca oktobra 2016 v višini 1.965 EUR mesečno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 27. januarja 2016 do konca oktobra 2016 v povprečju prejemal približno 3.280 EUR mesečno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik do oktobra 2016 prejemal neto plačo v višini 2.330 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba tožniku v tem obdobju izplačala 9.500 EUR dobička. Tožnik je istega dne dobiček v višini 7.000 EUR nakazal toženki, zato pritožba pravilno opozarja, da bi moralo prvo sodišče upoštevati le tožnikov dobiček v višini 2.500 EUR. Tožnik je torej v tem obdobju mesečno prejemal znesek 2.580 EUR. Upoštevajoč navedeno razmerje med dohodki pravdnih strank, je toženka v tem obdobju dolžna prispevati k zadovoljevanju 38,5 % B. potreb, to je znesek 195 EUR mesečno.

21. Od 1. 11. 2016 dalje je prvo sodišče pravilno ocenilo toženkin dohodek na 674 EUR mesečno, ki ga bo s strani zavoda za zaposlovanje prejemala do sredine julija 2017. Toženka se s 1. 7. 2017 namerava zaposliti v ... za 4 ure, vendar pa gre za dejstvo, ki naj bi predvidoma nastalo po zaključku glavne obravnave. Ima pa pritožnik prav, da je toženka delovno sposobna ter zdrava, zato si bo najkasneje po prenehanju prejemanja nadomestila morala poiskati zaposlitev za polni delovni čas.

22. Pritožbene navedbe, da je bila med pravdnima strankama v začetku meseca maja 2017 sklenjena sodna poravnava, po kateri se je tožnik zavezal tožnici izplačati delež na skupnem premoženju v višini 110.000 EUR ter da je del obveznosti v višini 55.000 EUR izpolnil že dne 25. 5. 2017, so pritožbene novote, ki jih sicer stranke v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko navajajo tudi v pritožbi (414. člen ZPP). Ker pa gre za dejstva, ki so nastala po zaključku glavne obravnave, jih zaradi časovnih meja pravnomočnosti v pritožbi ni mogoče uveljavljati.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. alineje 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu glede določitve preživnine delno spremenilo tako, da je tožnik za hčer A. od 1. 12. 2016 dalje dolžan plačevati preživnino v višini 418 EUR mesečno, in da je toženka za hčer B. od 1. 9. 2016 do 31.10.2016 dolžna plačati preživnino v višini 195 EUR mesečno. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Iz enakih razlogov kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (413. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP 2 V nadaljevanju ZZZDR. 3 Glej VSRS sklep II Ips 345/2016.