Jedro

Prekrškovna procesna teorija in sodna praksa sledita kazenski in zahtevata, da je prekrškovni organ, kadar od določene osebe, za katero je podan razlog za sum, da je storila prekršek, dolžan to osebo poučiti o pravicah v postopku. Kdaj nastopi trenutek, ko je prekrškovni organ dolžan osumljenca poučiti, je dejansko vprašanje. Procesna teorija šteje, da se postopek o prekršku zoper določeno osebo začne tisti trenutek, ko je preiskovanje prekrška osredotočeno na to osebo. Kadar sum še ni osredotočen na določeno osebo, se njene prostovoljne izjave, ki niso dane na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja prekrška, lahko uporabijo kot dokaz in so lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov.

Obdolženčeva prostovoljna izjava je lahko bila podlaga, da so policisti z njim izvedli postopek kontrole in je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku lahko sodbo oprlo na izpovedbi policistov ter na podatke iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in na izsledke strokovnega pregleda ter je na tej dokazni podlagi sprejelo zaključek, da je obdolženec očitana prekrška storil, ker je vozil pod vplivom alkohola in v nasprotju z omejitvijo iz vozniškega dovoljenja, v katerem je imel zabeleženo omejitev, da ne sme voziti pod vplivom alkohola.

Ustavno sodišče je presodilo, da 107. člen ZPrCP, ki ureja način preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa, ni v neskladju z Ustavo zato, ker pred podajo preizkušančevega soglasja s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem ne predvideva pouka o privilegiju zoper samoobtožbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo, izdano v skrajšanem postopku, obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) in po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katera mu je izreklo enotno globo 2.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, pri čemer mu je v globo vštelo čas pridržanja v višini 20,00 EUR in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 270,00 EUR ter odločilo, da mora plačati tudi druge stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ker ob izreku sodbe njihova višina ni bila znana. Zoper sodbo v skrajšanem postopku je obdolženec vložil ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je ugovor zavrnilo kot neutemeljen in je obdolžencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 60,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje obdolženec po zagovorniku zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3.Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bistveno kršitev določb postopka o prekršku pritožba uveljavlja z navedbami, da se izpodbijana sodba opira na izjavo obdolženca, ki jo je dal policistom preden je bil poučen o privilegiju zoper samoobdolžitev in je zato sodba obremenjena s kršitvijo iz 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj se opira na dokaze, na katere se ne more opirati. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prekrškovna procesna teorija in sodna praksa sledita kazenski in zahtevata, da je prekrškovni organ, kadar od določene osebe, za katero je podan razlog za sum, da je storila prekršek, dolžan to osebo poučiti o pravicah v postopku. Kdaj nastopi trenutek, ko je prekrškovni organ dolžan osumljenca poučiti, je dejansko vprašanje. Procesna teorija šteje, da se postopek o prekršku zoper določeno osebo začne tisti trenutek, ko je preiskovanje prekrška osredotočeno na to osebo. Kadar sum še ni osredotočen na določeno osebo, se njene prostovoljne izjave, ki niso dane na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja prekrška, lahko uporabijo kot dokaz in so lahko podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov.

6.Obravnavana zadeva je skladna z navedeno teorijo in sodno prakso. Iz uradnega zaznamka policista A. A. izhaja, da je v bližini prometne nesreče naletel na obdolženca, ki je sam od sebe izjavil, da je bil voznik in da je storil neumnost. Policist A. A. je enako izpovedal tudi kot priča in je povedal, da ob prvem stiku z obdolžencem še ni vedel, da je z dogodkom povezan in da je obdolženec ob prvem stiku sam prostovoljno povedal, da je naredil traparijo ter da je zapeljal z avtomobilom s ceste. Smiselno enako je kot priča izpovedal tudi policist B. B., ki je z obdolžencem opravil postopek preizkusa alkoholiziranosti, v katerem obdolženec ni imel ugovorov v smeri, da ni bil voznik, ampak je preizkus v vlogi voznika in udeleženca nesreče opravil, pri čemer se z rezultatom alkotesta ni strinjal, zaradi česar je zoper njega policist odredil strokovni pregled, ki ga je obdolženec opravil brez ugovora, da ni bil voznik. Obdolženčeva prostovoljna izjava je zato lahko bila podlaga, da so policisti z njim izvedli postopek kontrole in je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku lahko sodbo oprlo na izpovedbi policistov ter na podatke iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in na izsledke strokovnega pregleda ter je na tej dokazni podlagi sprejelo zaključek, da je obdolženec očitana prekrška storil, ker je vozil pod vplivom alkohola in v nasprotju z omejitvijo iz vozniškega dovoljenja, v katerem je imel zabeleženo omejitev, da ne sme voziti pod vplivom alkohola.

7.Sicer pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-290/20-21, U-I-138/24-6 z dne 2.10.2025 izhaja, da se privilegij zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave RS nanaša na obdolženčeve izjave testimonialne ali komunikativne narave, ki bi vsaj potencialno lahko služile potrditvi obtožnega očitka. Izjave, ki v kazenskem ali prekrškovnem postopku niti hipotetično ne bi mogle biti uporabljene zoper obdolženca, s privilegijem zoper samoobtožbo niso varovane. Ustavno sodišče je presodilo, da 107. člen ZPrCP, ki ureja način preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa, ni v neskladju z Ustavo zato, ker pred podajo preizkušančevega soglasja s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem ne predvideva pouka o privilegiju zoper samoobtožbo. Tudi iz tega razloga in iz razloga, ker je obdolženec zavrnil rezultat alkotesta in je dosegel naknadno kontrolo rezultata z opravo strokovnega pregleda, se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev privilegija zoper samoobdolžitev, saj se v postopku preizkusa z alkotestom ni zahtevala njegova izjava, temveč gre pri tem postopkov za pridobivanje dokaza s posegom v njegovo telo, ki ni varovan s tem privilegijem.

8.Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zanikal, da se je na kraju samem prostovoljno izjavil o njegovi vpletenosti v vožnjo, ampak se je zagovarjal, da je takšno izjavo podal iz razloga, ker je hotel zaščititi prijatelja C. C., ki je bil dejanski voznik in ki mu je po nesreči povedal, da so mu policisti pred tem istega dne že odvzeli vozniško dovoljenje, zaradi česar je C. C. napotil s kraja nesreče, sam pa je pustil avtomobil na kraju nesreče, v bližini katere so ga ustavili policisti. Ker je obdolženec zanikal vpletenost v vožnjo in se je skliceval na C. C., je sodišče prve stopnje praktično cel dokazni postopek namenilo ugotavljanju tega zatrjevanega dejstva. V dokaznem postopku je podrobno zaslišalo obdolženca in pričo C. C. ter je med njunima izpovedbama ugotovilo vrsto neskladij, ki jih je obrazložilo v točkah od 12 do 19 razlogov sodbe, na podlagi katerih je z gotovostjo ugotovilo, da C. C. ni bil voznik, saj za določena dejstva sploh ni vedel ali pa je o njih izpovedoval drugače kot obdolženec, pri čemer je sodišče prve stopnje ocenilo, da so ta nasprotja v dejstvih odločilna, saj gre za dejstva, za katera bi bilo pričakovati, da bi o njih moral vedeti vsak voznik in torej tudi C. C., če bi avtomobil res vozil.

9.Izpovedbe obdolženca ter C. C. je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vsako posebej in v medsebojni povezavi ter v povezavi z izpovedbami policistov ter listinskih dokazov, pri čemer je v dokazni oceni navedlo življenjske, logično vzdržne in prepričljive razloge, s katerimi je obdolženčev zagovor in izpovedbo priče C. C. zavrnilo kot neverodostojno, pri čemer razlogi prepričajo tudi pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da pritožba pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v bistvenem uveljavlja, da so določena ugotovljena dejstva lahko življenjsko sprejemljiva in da nasprotja v izjavah niso bistvena ter jim je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težo in je posledično sprejelo napačen dokazni zaključek. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba dejstva in nasprotja v izjavah izpostavlja selektivno ter jih prikazuje posamično, zanemari pa njihov skupni učinek, do katerega se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni opredelilo in ocenilo, da njihov skupni učinek več kot očitno kaže na to, da C. C. ni bil voznik, s čimer se pritožbeno sodišče povsem strinja in zavrača selektiven pritožbeni pristop, s katerim pritožba ne prepriča in ne more biti uspešna.

10.Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnega prava obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah (razširjen obseg pritožbe na podlagi 165. člena ZP-1), zaradi česar je pritožbeno sodišče, glede na to, da pritožba tega razloga ne uveljavlja, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede izrečenih sankcij. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu globo za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP določilo pravilno in zakonito nad spodnjo mejo, pri čemer je ustrezno upoštevalo obteževalne okoliščine, ki jih je obrazložilo v točki 23 razlogov sodbe. Poleg globe mu je pravilno in zakonito določilo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki je po zakonu predpisano število. Za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 je obdolžencu globo določilo zakonito v predpisanem znesku, nato pa mu je po pravilih o steku izreklo enotno sankcijo, ki vključuje enotno globo kot seštevek določenih in stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo tudi, da niso podane take kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

12.Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je za zavrnitev pritožbe zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen ugovor zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, z upoštevanjem tarifne številke 8405 odmerilo sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo bo obdolženec moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo prisilno izterjala.

Zveza:

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 155, 155/1, 155/1-6, 165 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 105, 105/4, 105/4-4, 107 Zakon o voznikih (2016) - ZVoz-1 - člen 56, 56/8