Jedro

V času, ko se je začel postopek, je veljala novela ZPP iz leta 1990, po kateri v gospodarskih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 45.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta v tej zadevi pa je 10.000,00 SIT, kar ni zadosti za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo izvedla parcelacijo parcele št. 253/1 k.o. v skladu z delilnim načrtom št. 19/90 tako, da bo prvi tožeči stranki pripadla parcela v izmeri 918,95 m2, drugi tožeči stranki pa parcela v izmeri 495,45 m2. Toženi stranki je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 23.400,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi 7.700.00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga revizijo drugotožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Opozarja, da je bila v času vložitve tožbe dne 26.10.1990 dovoljena revizija za zahtevke nad 8.000 Sit in ker je vrednost spora v tej zadevi 10.000,00 Sit, je revizija dovoljena glede na določbo 10.čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov. V nadaljnjem navaja razloge, s katerimi izpodbija drugostopno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da je treba vzeti kot vrednost spornega predmeta na revizijski stopnji samo 5.000,00 Sit, ker vlaga revizijo samo druga tožeča stranka, to pa ni dovolj za dovoljenost revizije. V ostalem zavrača revizijske navedbe in predvsem predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi je podlaga za presojo dovoljenosti revizije glede na vrednost spornega predmeta Zakon o spremembah zakona o pravdnem postopku Ur.l. SFRJ št. 20/90 z dne 13.4.1990, ki je veljal v času, ko se je začel ta postopek, to je dne 30.10.1990. S 6.čl. tega zakona je bil spremenjen 497. čl. ZPP tako, da v gospodarskih sporih ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 45.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta v tej zadevi pa je 10.000,00 SIT, kar ni zadosti za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. čl. ZPP revizijo druge tožeče stranke zavrglo.

Tožeča stranka v reviziji zmotno opozarja na vrednost spornega predmeta 8.000,00 SIT kot mejo, nad katero je revizija dovojena. Prezre namreč, da velja ta znesek za spore, ki se obravnavajo po pravilih zakona o pravdnem postopku, kadar ne pride v poštev 32. poglavje, ki vsebuje določbe o gospodarskih sporih. V tej zadevi pa gre za gospodarski spor po 1. odst. 489.čl. ZPP in je postopek tudi potekal po določbah, ki veljajo za gospodarske spore. Zato pride v poštev vrednostna omejitev za dovoljenost revizije po 497.čl. ZPP in ne po 382.čl., na katerega se smiselno sklicuje tožeča stranka. Tudi sklicevanje na zakon o valorizacji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št 55/92) tožeči stranki ni v korist. Ta zakon namreč zvišuje mejne zneske za dovoljenost revizije, napotuje pa na uporabo predpisov, veljavnih ob začetku postopka. V obravnavanem primeru je to prej navedena novela ZPP iz leta 1990. Glede na navedeno tudi stališče odgovora na revizijo, ki se nanaša na dovoljenost revizije, ni pravilno. Revizija namreč ni dovoljena iz razlogov, ki so navedeni v tem sklepu.