Jedro

Ker je izpodbijani sklep po svoji naravi predpis, saj na splošno ureja prometni režim in velja za vse, ne gre za spor iz 4. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1661/99-3 z dne 16.11.1999.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, ki je vsebovala predlog, naj sodišče Sklep Občinskega sveta občine J. o prometni ureditvi na območju "M." na J. z dne 30.9.1999 (Uradni list RS, št. 82/99) odpravi, z 2. točko izreka pa je zavrglo njegov predlog za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi k (v tem upravnem sporu izpodbijani) 1. točki izreka sodišče navaja, da obravnavani sklep (sprejet po postopku, ki velja za sprejem predpisov lokalne skupnosti in je objavljan v Uradnem listu RS) po svoji vsebini na splošen način ureja prometni režim in se nanaša na nedoločeno število in na vnaprej nedoločene uporabnike občinske ceste. Ker torej ne ureja posamičnih razmerij, ne gre za akt organa lokalne skupnosti v obliki predpisa iz 4. odstavka 1. člena ZUS, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med drugim navaja, da izpodbijani sklep nima elementov splošnega akta, saj ureja izključno in samo individualno razmerje, kar izhaja iz določbe 14. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in iz Statuta Občine J., ki sklepa, kot oblike splošnega akta, dejansko sploh ne predvideva. Zato ima vsak sosed zakonito pravico, da se za varstvo svojih pravic in pravnih koristi udeležuje postopka, kar izhaja že iz ustavnega načela enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva. V materialnem zakonu ni nikjer izrecno določeno, da mora o vprašanjih, ki izhajajo iz sklepa, odločati občinski svet. Ukrep, ki se nanaša na omejitev hitrosti na 30 km/h, ima po določbi 51. člena Odloka o cestah in na podlagi 30. in 87. člena značaj individualnega akta. Gre za zlorabo pravnega reda z namenom onemogočiti varstvo njegovih ustavnih pravic. Izpodbijani sklep ureja prometno ureditev izključno zaradi zavarovanja njegovega premoženja, tako kot predhodno izdana začasna odredba. Vendar pa ga dejansko ne ščiti, temveč mu povzroča škodo. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v "ponovno odločitev".

Tožena stranka v pripravljalni vlogi, kateri prilaga odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-51/00 z dne 22.6.2000, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je določen prometni režim na določenih javnih poteh na območju M.: prepovedan je promet določenih vozil, določena so območja omejene hitrosti in omejena je hitrost vozil na posameznih javnih poteh. Navedeni elementi prometnega režima sodijo v pojem "prometne ureditve", kot je opredeljena v 85. točki 19. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Izpodbijani sklep na splošno ureja prometni režim in velja za vse, zato je po svoji naravi predpis, za sprejetje katerega je po 2. odstavku 51. člena Odloka o cestah pristojen občinski svet. Pritožbeni ugovor, da v materialnem zakonu nikjer ni določeno, da o vprašanjih, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, odloča občinski svet, zato ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da navedena prometna ureditev posega v interese lastnikov nepremičnin, ki mejijo na javno pot, ne spreminja pravne narave akta o prometni ureditvi. Navedbe tožnika, da gre za individualno razmerje in da bi mu morala biti omogočena udeležba v postopku, zato niso utemeljene. Na navedene ugotovitve glede pravne narave akta o prometni ureditvi ne vpliva določba 14. člena ZJC, kot zmotno meni tožnik, saj se z njo določa pojem in pravni položaj soseda oziroma mejaša, predvsem v razmerju do ceste kot objekta, ne pa v razmerju do prometa na cesti. Statut Občine J. sklepa, kot oblike splošnega akta, sicer res ne predvideva, saj so v 2. odstavku 93. člena Statuta Občine J. kot splošni pravni akti, ki jih sprejema občinski svet, navedeni odloki, odredbe, pravilniki in navodila, kar je skladno z določbo 65. člena Zakona o lokalni samoupravi. Vendar je za opredelitev pravne narave akta bolj kot njegov naziv, pomembna njegova vsebina in seveda objava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa.