Jedro

Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca medicinske stroke v zvezi s temeljem svojega zahtevka in ne (le) glede njegove višine, kakor je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje v svoji utemeljitvi zavrnitve izvedbe tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je s takim postopanjem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku zaradi (neutemeljene) ne izvedbe predlaganega dokaza, katerega izvedbo je tožnik pravočasno predlagal, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker je zavzelo stališče, da tožnik ni dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je trdil, ter mu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko potrdil, da je do poškodbe prišlo na opisan način. Protispisno je namreč, da je ta izvedenec predlagan le za ugotovitev višine tožbenega zahtevka, kakor je sodišče navedlo v razlogih za zavrnitev tega dokaznega predloga. Izvedenec medicinske stroke bi namreč lahko potrdil, da pri običajni dejavnosti do takšne poškodbe, kot jo je v predmetnem dogodku utrpel toženec, ne more priti. Pritožnik hkrati opozarja, da noben zdravnik, pri katerem je bil toženec na pregledu, ni podvomil v to, da je do nastanka poškodbe prišlo na način, kot ga zatrjuje. Sodišče prav tako ni izvedlo dokaza z ogledom poškodovanih vrat. Z izvedbo tega dokaza bi se sklenil krog vseh izvedenih dokazov. Pritožnik opozarja tudi na nedoslednosti med trditvami tožene stranke in izpovedbami njenih zaposlenih. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je sporno, ali je do škodnega dogodka, ki ga zatrjuje tožnik, prišlo, in ali je tožnikovo škodo povzročil delavec, zaposlen pri toženi stranki. Delavec tožene stranke naj bi ga, kot zatrjuje tožnik, prosil, naj mu pokaže, kje se v njegovem stanovanju nahajajo varovalke, potem pa naj bi na vrata ene izmed sob prislonil enostavno kovinsko lestev, ki naj bi zaradi nestabilnosti zdrsnila na tla in tožnika udarila po desnem stopalu, zaradi česar je utrpel, kot se je izkazalo na kontrolnem pregledu, edem kostnine. Tožnik je za dokazovanje škodnega dogodka predlagal (list. št. 3-4) svoje zaslišanje, zaslišanje prič, vpogled v listinsko dokumentacijo, izvedenca za varstvo pri delu, izvedenca medicinske stroke in ogled kraja dejanja. Sodišče je prva dva dokaza izvedlo, izvedbo zadnjih treh pa zavrnilo.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je tožnik izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca medicinske stroke predlagal (tudi) v zvezi s tem, da bi dokazal, da je mehanizem poškodbe lahko le takšen, kot ga zatrjuje (list. št. 4). Tožnik je torej predlagal izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca medicinske stroke v zvezi s temeljem svojega zahtevka in ne (le) glede njegove višine, kakor je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje v svoji utemeljitvi zavrnitve izvedbe tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je s takim postopanjem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku zaradi (neutemeljene) ne izvedbe predlaganega dokaza, katerega izvedbo je tožnik skladno z 286. členom ZPP pravočasno (v tožbi) predlagal, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev in izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Če bo ta potrdil tožnikovo verzijo dogodka, za (dodatno) potrditev zatrjevanih dejstev ne bo treba izvesti predlaganega dokaza z ogledom. Če izvedenec tožnikove verzije dogodka ne bo potrdil, bo dokaz z ogledom mogoče zavrniti z razlogi, zaradi katerih je sodišče dokaz zavrnilo v izpodbijani sodbi. Če pa bo sodišče tudi po izvedbi dokaza z izvedencem v dvomih glede poteka spornega dogodka, bo, preden bo odločalo po dokaznem bremenu, moralo izvesti tudi ogled kraja, sicer bo lahko znova podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po izvedbi dodatnega/dodatnih dokazov naj sodišče v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP narediti novo dokazno oceno, ki bo morda pripeljala do drugačne odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je sicer res, da tožnikov sin ni bil očividec dogodka, ne drži pa, da ga ni zaznal – priča ga je namreč zaznala slušno (slišal je „pok“, „hrup“). Zapis sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal dogodka, ker ga priče niso zaznale (tretji odstavek na 6. strani obrazložitve), je torej protispisen. Pri oblikovanju nove dokazne ocene naj bo sodišče prve stopnje pazljivo tudi na ta vidik (zlasti, ker tožena stranka zanika, da bi se pripetilo karkoli nenavadnega, tj. da do zdrsa in posledično hrupa sploh ni prišlo), predvsem pa je sinovo pričanje pomembno tudi za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedbe. Priča je namreč izpovedala, da je neposredno po tem, ko je dogodek slušno zaznala, videla očeta-tožnika šepati. Pričina izpovedba tako tožnikovo izpoved potrjuje najmanj posredno, upoštevaje še zapise o mehanizmu nastanka poškodbe iz medicinske dokumentacije, ki je nastala kasneje kritičnega dne, pa se pojavlja resen dvom o pravilnosti dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe.