Jedro

Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-79/2007/30 z dne 22. 9. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za denacionalizacijo podržavljenega dela nepremičnine parc. št. 320/1, vl. št. ..., k.o. ..., ki danes obsega nepremičnino na ..., parc. št. 1127/1, vl. št. ..., k.o. ..., razglašeno za umetnostni in arhitekturni spomenik z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89) in še odločil, da stranka v tem postopku nosi svoje stroške sama. Organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da gre za ponovljen postopek po sodbi naslovnega sodišča, I U 1970/2014 z dne 19. 5. 2015, ko je bila odločba organa z dne 5. 11. 2014 odpravljena, ker tožnici ni bila dana možnost izjave. Organ je očitano kršitev popravil. Nadalje je navedel, da so bile nepremičnine podržavljene upravičencu A.A. ml., očetu tožnice, kot lastniku do ½, z odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju z dne 27. 7. (8.) 1945, opr. št. 478/45, izdane na podlagi Odloka Avnoj, pri čemer je bilo na odločbi pripisano, da je imenovani sam lastnik tega premoženja. Za upravičenca B.B. st., starega očeta tožnice, ki je bil sicer lastnik druge ½ teh nepremičnin, pa odločba ni bila izdana in se zato šteje, da mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Za oba bivša lastnika je bilo z ugotovitvenima odločbama ugotovljeno, da nista štela za državljana LRS in FLRJ, zato pogoj iz 9. člena ZDen ni izpolnjen. Tožnica je zato na podlagi 12. člena ZDen uveljavljala izpolnjevanje tega pogoja. Organ je nato ugotavljal obstoj okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Upravičenca nista izpolnjevala pogojev za pridobitev odškodnine po ADP, glede izpolnjevanja pogojev po FIP PA je organ ugotovil, da sta upravičenca v posledici konca II. svetovne vojne zapustila svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanca), da B.B. st. ni bil avstrijski državljan, vendar je bil oseba nemške narodnosti, da je A.A. ml. poleg nemške narodnosti imel tudi avstrijsko državljanstvo na presečni dan 27. 11. 1961, da sta oba bivša lastnika do svoje smrti 1966 oziroma 1977 živela v Avstriji, s čimer sta izpolnjevala tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960, kar pomeni, da sta izpolnjevala pogoje za odškodovanje za odvzeto premoženje po FIP. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije o tem, da imenovana bivša lastnika nista dobila niti nista bila upravičena do odškodovanja za odvzeto premoženje, je potrdilo oziroma obvestilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, torej javna listina, ki organa ne zavezuje. Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. X Ips 85/2013, X Ips 103/2013, X Ips 267/2013).

2. Tožnica je v tožbi navedla, da se ne strinja z odločitvijo, s katero je podana kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave. Postopki denacionalizacije tečejo od leta 1991. Vse do konca leta 2009 (dejansko do jeseni 2010) nobeden od zavezancev niti upravni organi, niti sodišča, niso upoštevali FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov kot možne pravne podlage za izključitev upravičenja do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožnica ne more verjeti, da vsi navedeni niso ''našli'' v Zveznem uradnem listu v letu 1962 objavljene pravne podlage, ki bi lahko utemeljila zavrnitev velikega števila zahtevkov, o katerih se je odločalo v naši državi. Razlog je očitno drugačen. Sicer pa morajo upravni organi in sodišča pravo poznati. FIP ne predstavlja pravnega temelja za odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, saj je šlo za socialno politično usmeritev. Namen FIP in izvedbenih zakonov je bilo prizadetim osebam s socialnimi pomočmi olajšati ponovni začetek življenja v Avstriji in vključevanje v avstrijsko družbo. FIP je v razmerju med Avstrijo in Nemčijo urejala, katera od pogodbenih strank je pristojna za odobritev socialnih in izravnalnih izplačil. Osebe, ki so prijavile dejansko škodo v smislu UVEG, so morale izpolnjevati vse pogoje iz tega zakona, tudi dohodkovni cenzus, kar kaže na socialno naravo te zakonodaje. Prejemki iz naslova socialne pomoči ne predstavljajo odškodnine, zato ni dopustna taka razširjena razlaga za izključevalni pogoj po drugem odstavku 10. člena ZDen. Nadaljnji in odločilni moment pri razlagi tega člena je, da so morali (dejansko prejeti ali potencialno možni) zneski odškodnine dosegati vsaj nek minimum, da jih je sploh mogoče imenovati odškodnina. ZDen sicer tega ne določa, verjetno pa bi bil primeren enak kriterij, kot ga določa 26. in 72. člen ZDen, to je upoštevanje odškodnine, ki je presegla (ali bi dosegla, če bi upravičenec podal zahtevek v tuji državi) vsaj 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Vsekakor pa kot odškodnine po 10.členu ZDen ni mogoče upoštevati zneskov, ki bi bili simbolični ali vredni le nekaj odstotkov podržavljenega premoženja. Za primere podržavljenja po Odloku Avnoj je bila z ADP dogovorjena pravica do odškodnine od Republike Avstrije. FIP se na to ne nanaša. Poleg tega se UVEG in Zakon o prijavi škode nanašata na materialno škodo zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, v tem denacionalizacijskem postopku pa gre za vračilo nepremičnin velike vrednosti (vsaj 500.000 EUR). Po Zakonu o enkratni pomoči pa so imele pravico do enkratne pomoči osebe, ki niso presegale premoženjskega cenzusa 12.000 ATS v preteklem letu, kar pomeni, da gre za ukrep socialne pomoči. Tožnica je prosila, da sodišče opravi glavno obravnavo in tožbi ugodi, odločbo razveljavi in zadevo vrne organu z napotilom, da se postopek denacionalizacije nadaljuje po vloženi zahtevi.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

4. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 1589/2015 z dne 4. 10. 2016, tožbo tožnice zavrnilo. Zoper to odločitev je tožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom, X Ips 361/2016 z dne 1. 2. 2017, zavrglo. Tožnica je nato vložila ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-403/17-17 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo, I U 1589/2015 z dne 4. 10. 2016, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo, Up-282/215 z dne 5. 10. 2017, s katero je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. 5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnice za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B. st. in pok. A.A. ml., pravnima prednikoma tožnice, iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

7. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

8. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

9. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

12. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali sta imela tožničina pravna prednika na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

13. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

14. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da sta imela prejšnja lastnika na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine, kot je to ugovarjala tudi že tožnica v tožbi.

15. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila prejšnja lastnika teh nepremičnin upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

17. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).