Jedro

Tožbeno razlogovanje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe zaradi molka organa, ker so mu ti stroški nastali zaradi opustitve dolžnega ravnanja prvostopenjskega organa, ni pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Informacijski pooblaščenec je z izpodbijanim sklepom odločil, da tožnik kot stranka v postopku sam krije svoje stroške pritožbenega postopka zaradi molka organa v zadevi 0900-57/2015 (1. točka izreka) in da posebni stroški v postopku izdaje tega sklepa niso nastali (2. točka izreka).

V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil pritožbo zaradi molka Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino in hkrati priglasil stroške (v skupni višini 114,22 EUR) po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 2/15) s predlogom, naj naslovni organ o njih odloči. Izpodbijano odločitev je sprejel na podlagi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bil upravni postopek začet na tožnikovo zahtevo.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je do pritožbenega postopka prišlo zaradi molka organa. Meni, da postopek zaradi molka organa ni začet na zahtevo stranke v smislu določb ZUP v zvezi s povračilom stroškov strankam, saj gre v teh primerih za opustitev dolžnega ravnanja s strani zavezanega organa. Primeri postopkov zaradi molka organa naj bi bili drugačni od drugih pritožbenih postopkov, v zvezi s tem pa se sklicuje na izjemo, po kateri trpi stroške posamezen udeleženec postopka, ki zakrivi nastanek tega stroška. Ker so mu zaradi ravnanja organa nastali stroški, meni, da je upravičen do njihovega vračila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijanem sklepu, odgovarja na tožbena stališča in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 118. člena ZUP organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka (to pa so tudi stroški za pravno zastopanje) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V zadevi ni sporno, da je tožnik v pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Gre za stroške za pravno zastopanje po odvetniški tarifi, ki nedvomno predstavljajo stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP. V zadevi tudi ni sporno, da se je postopek začel na tožnikovo zahtevo.

Tožbeno razlogovanje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe zaradi molka organa, ker so mu ti stroški nastali zaradi opustitve dolžnega ravnanja prvostopenjskega organa, ni pravilno.

Prvi odstavek 113. člena ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Po drugem odstavku gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno.

V tej zadevi, ko se je postopek za dostop do informacije javnega značaja začel na tožnikovo zahtevo, ne gre za primer iz navedenega drugega odstavka 113. člena, ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve na pritožbeni stopnji povrne stroške postopka. Izjema iz tretjega odstavka 113. člena ZUP sicer določa, da krije stroške v postopku tisti udeleženec, ki jih povzroči po svoji krivdi, vendar organ, ki odloča o zahtevi strank, ni udeleženec.

Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, torej velja tudi kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP).

Glede na opisano ureditev pa ZUP (ki se na podlagi prvega odstavka 21. člena ZDIJZ uporablja v postopkih po tem zakonu) ne daje nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Drugačna interpretacija navedenih določb ZUP ne izhaja niti iz sodne prakse tukajšnjega sodišča (prim. npr. sodbi IV U 155/2010 in I U 356/2011).

Tožbeno stališče, da je treba pritožbe zaradi molka organa z vidika stroškov postopka obravnavati drugače kot pritožbe, vložene zaradi drugih nezakonitosti prvostopenjskega postopka, pa nima podlage ne v ZUP ne v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Nenazadnje se po šestem odstavku 22. člena ZDIJZ šteje, da je prvostopenjski organ zahtevo zavrnil, če ne odloči v roku iz 23. člena tega zakona (20 delovnih dni).

Odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za povračilo stroškov je torej pravilna in v skladu z določbami upravnega postopka. To pa ne pomeni, da tožnik morebitne škode, ki naj bi mu nastala zaradi zatrjevanega nepravilnega ravnanja prvostopenjskega organa, ne bi mogel uveljavljati z odškodninskim zahtevkom v pravdnem postopku. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).