Jedro

Stranka mora pri vrnitvi v prejšnje stanje zatrjevati nepričakovano in nepredvideno oviro, ki ji je onemogočila prihod na narok.

Zahteva, da bi morala biti odpoved kreditne pogodbe vedno izkazana s predpisano povratnico, je pretirana.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca se zavrne in se izpodbijani sklep z dne 27. 5. 2011 potrdi.

II. Pritožbi tožencev se zavrneta in se izpodbijana sodba z dne 15. 3. 2011 potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 27. 5. 2011 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje prvega toženca z dne 10. 5. 2011. 2. Prvi toženec je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo, v kateri ni konkretiziral pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena ZPP. Smiselno je predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvega toženca. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 15. 3. 2011 ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke do tožencev, ki izhaja iz notarskega zapisa notarja A. T., opr. št. SV - 321/2004 z dne 20. 5. 2004, za vračilo celotnega neodplačanega kredita s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, pripadki in stroški postopka, po kreditni pogodbi št. 5039/0001084-00 z dne 20. 5. 2004, v znesku 70.047,41 EUR, zapadla dne 27. 12. 2007 (1. točka izreka). Ob tem je odločilo še, da sta toženca dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.708,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti (2. točka izreka).

5. Toženca sta zoper sodbo pravočasno vložila pritožbi, v katerih nista konkretizirala pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena ZPP. Oba sta smiselno predlagala, da višje sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Stroškov pritožbenega postopka nista priglasila.

6. Pritožbi tožencev sta bili vročeni tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanju ni odgovorila.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi prvega toženca zoper sklep:

8. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je dne 15. 3. 2011 opravilo narok za glavno obravnavo v odsotnosti tožencev, ker je štelo, da nista opravičila svoje odsotnosti. Dan pred narokom je prejelo dopis druge toženke (list. št. 34 spisa), da se prvi toženec ne bo mogel udeležiti razpisanega naroka zaradi službene odsotnosti (prevozne storitve v tujini), oziroma ker se ne bo mogel pravočasno vrniti iz tujine, druge toženke pa ne bo zaradi bolezni. Kar se tiče dokazil je navedla, da jih bosta predložila na ponovno razpisanem naroku.

10. Prvi toženec je v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (red. št. 15), navedel še, da je bil od februarja 2011 v tujini. Priložil je tovorni list (priloga B1 spisa) in zatrjeval, da je v tem času pošto prevzemala druga toženka (žena). Po presoji sodišča prve stopnje je prvi toženec sicer uspel izkazati dogodek, ki pomeni oviro (nahajanje v tujini), vendar ni izkazal, da vzroka ni zakrivil z lastnim ravnanjem oz. ni zatrjeval, da se vzrok lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.(1) Kar se tiče izkazane skrbnosti, pa je sodišče navedlo, da je ravnanje stranke, ki kar preko sospornika (brez predložitve pooblastila) dan pred narokom sodišču predlaga preložitev naroka brez ustreznih dokazil, in sodišče izpostavi v procesno oziroma dokazno stisko glede izkazanosti pogojev za preložitev naroka, ne pomeni zadosti skrbnega ravnanja.

11. Prvi toženec v pritožbi navaja, da se ni zavestno odločil sprejeti poslovne ponudbe, ki bi pomenila odsotnost iz Slovenije tudi na dan razpisanega naroka za glavno obravnavo, temveč je bilo naključje tisto, ki mu je preprečilo pristop na narok. Glede na izkušnje v mednarodnih prevozih je namreč pričakoval, da se bo do razpisanega naroka zagotovo vrnil v Slovenijo, vendar je prišlo pri prevozu tovora do nepričakovanih težav, zaradi česar je pooblastil ženo (drugo toženko), da sodišču sporoči njegovo odsotnost. 12. Prvi toženec s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da prvi toženec trditev, da mu je pristop na narok onemogočila nepričakovana in nezakrivljena ovira (težave pri prevozu tovora, ki jih ni mogel predvideti), ni zatrjeval. Določene trditve v tej smeri je podal šele v obravnavani pritožbi, kar pa je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer višje sodišče pripominja, da so njegove trditve o nezakrivljenosti zamude (tudi če bi bile pravočasne) ostale povsem nekonkretizirane, saj niti v pritožbi ni pojasnil, kakšne so bile težave s tovorom in zakaj jih je šteti za nepričakovane. Te trditve so tudi sicer ostale dokazno nepodprte.

13. Višje sodišče zgolj pripominja, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje (A. Galič v Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 476, povzeto po sodba in sklep VSL I Cpg 335/2003 z dne 28. 8. 2003). Prvi toženec namreč smiselno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo preklicati narok za glavno obravnavo, ker je bila upravičeno odsoten.

14. Glede na navedeno pritožba prvega toženca ni utemeljena, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi toženk zoper sodbo z dne 15. 3. 2011:

15. Navedbe tožencev v zvezi s tem, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi njune upravičene odsotnosti preklicati razpisani narok za glavno obravnavo, je treba šteti tudi kot pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (okrnitev pravice do izjave). Kot že predhodno pojasnjeno ob obravnavi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, druga toženka v predlogu za preklic naroka (list. št. 34 spisa) ni konkretizirala razlogov, zaradi katerih bosta toženca odsotna, niti niso bila predložena nobena dokazila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženca nista uspela opravičiti svoje odsotnosti in je postopalo pravilno, ko je narok kljub temu opravilo.

16. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa (Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve notarja A. T. SV 321/04 z dne 20. 5. 2004 - v nadaljevanju: kreditna pogodba), ker toženca nista poravnala dveh zaporednih anuitet. Tožeča stranka ju je z opomini z dne 15. 11. 2007 na to opozorila (priloga A9, A10 in A11 spisa), nato pa je z dopisi z dne 10. 12. 2007 (priloga A12, A14 in A15 spisa) odstopila od kreditne pogodbe. Znesek neodplačanega kredita v višini 70.047,41 EUR (ki izhaja iz pregleda transakcij v obdobju od 29. 4. 2008 do 4. 7. 2008 - priloga A3 spisa) je zapadel v plačilo s potekom odpovednega roka, in sicer dne 27. 12. 2007. 17. Toženca tudi v pritožbenem postopku vztrajata pri tem, da ju tožeča stranka ni obvestila (obveščala) o višini dolga (o zapadlih in nezapadlih obrokih po pogodbi, o stroških, o višini nateklih pogodbenih in zakonskih zamudni obrestih), vendar s temi pritožbenimi navedbami ne moreta uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da se tožeča stranka s kreditno pogodbo ni zavezala, da bo toženca obveščala o vrednosti glavnice brez obresti, oziroma da bo vodila ločen prikaz zneska glavnice na določen presečni dan, oziroma da bo tožencema ob plačilu posameznih mesečnih obrokov izročala listine, iz katerih bo razviden prikaz zapadlih in nezapadlih obrokov po kreditni pogodbi, ter kolikšen je znesek pogodbenih in zamudnih obresti. Višje sodišče pripominja, da je tožeča stranka predložila obračun dolga (pregled transakcij v obdobju od 29. 4. 2008 do 4. 7. 2008 - priloga A3 spisa), iz katerega je razviden način obračuna (zapiranja plačil) oz. višina še neodplačane terjatve po kreditni pogodbi, vendar se toženca do tega obračuna nista opredelila, niti konkretizirala, kolikšna bi morala biti po njunem mnenju višina še neodplačane terjatve po kreditni pogodbi.

18. Nadalje toženca navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, ali je bila kreditna pogodba odpovedana na ustrezen in predpisan način. Res je, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem skopa, vendar pa opredelitev sodišča prve stopnje do teh pravno odločilnih dejstev ni izostala v tolikšni meri, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je tožeča stranka predložila dokazila o tem, da je tožencema poslala opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe (priloga A9 - A11 spisa), nato pa še odpoved le-te (priloga A9-A11 spisa), ter da so bili tako opomini, kot odpovedi kreditne pogodbe vročeni skladno s 142. členom ZPP.

19. Tožencema je bil opomin vročen 22. 11. 2007 (povratnice na prilogi A9 - A11 spisa). Čeprav je vse povratnice podpisala druga toženka, je takšna vročitev skladna s 142. členom ZPP, saj je bila poštna pošiljka z opominom izročena članu gospodinjstva. Ni odveč pripomniti, da je druga toženka povratnico za poštno pošiljko z opominom, ki je bila naslovljena na prvega toženca, podpisala kot pooblaščenka (tako je navedeno na povratnicah). Z golimi navedbami, da prvi toženec odpovedi kreditne pogodbe (oz. opomina) ni prejela, ker je povratnico podpisala njegova žena (druga toženka), toženca ne moreta uspeti. V zvezi s pritožbenimi navedbami je pripomniti, da je bil v opominih določen dodatni petnajstdnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti, kot so se stranke dogovorile v kreditni pogodbi (točka Drugič, deseti odstavek kreditne pogodbe - priloga A4 spisa).

20. V zvezi z odpovedjo kreditne pogodbe je treba pojasniti, da iz predloženih dokazil (priloga A12, A14, A15 spisa) sicer ne izhaja, da bi toženki dejansko prejeli odpoved kreditne pogodbe, ker je na kuverti, ki se je vrnila tožeči stranki, označeno „ni dvignil“. Vendar pa je po prepričanju višjega sodišča kljub temu treba šteti, da je bila odpoved kreditne pogodbe toženkama vročena. Če celo za primere, ko upnik dokazuje zapadlost terjatve iz notarskega zapisa na način iz 20.a člena ZIZ(2) (torej na manj formalen način, zgolj v vročitvijo njegove pisne izjave o zapadlosti) velja, da se vročitev šteje za opravljeno, četudi naslovnik (dolžnik) poštne pošiljke ne dvigne, velja to tudi v konkretnem primeru, ko se v kontradiktornem sodnem postopku ugotavlja, ali je terjatev iz notarskega zapisa zapadla ali ne. Zahteva, da bi morala biti vročitev vedno izkazana s predpisano povratnico, bi bila pretirana, saj bi s tem velikemu delu upnikov odvzeli pravno varstvo ob „nesodelujočih“ dolžnikih, ki z izogibanjem prejema poštne pošiljke pričakujejo, da ne bo posledic zaradi kršitve pogodbenih določil.(3) Potrebno je namreč upoštevati to, da gre za vročanje pred začetkom postopka (predpravdna vročitev), za kar se uporabljajo pravila Zakona o poštnih storitvah – ZPSto–2, in sicer 41. člen ZPSto–2, ki v četrtem in petem odstavku tega člena določa način postopanja, kadar naslovnik poštne pošiljke ne sprejme (poštna pošiljka se vrne pošiljatelju).

21. Toženca v nadaljevanju pritožbe navajata, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zelo visok in ga v predpisanem roku ne moreta poravnati, zaradi česar lahko ponudita zgolj obročno poplačilo dolga. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je treba pojasniti, da to niso razlogi, zaradi katerih bi lahko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (ki je sicer utemeljen), oziroma na njihovi podlagi razveljavilo ali spremenilo izpodbijano sodbo. Višje sodišče tudi nima zakonske opore za določitev daljšega roka za plačilo, kar toženi stranki predlagata v pritožbi in ob tem navajata, da jima je povzročena velika premoženjska in osebna škoda.

22. Višje sodišče v zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami tožencev pojasnjuje še, da bosta lahko šele v (morebitnem) izvršilnem postopku uveljavljala pravico do stanovanja v prodani nepremičnini iz 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

23. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj njen odgovor ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zatrjeval je namreč, da se naroka ni udeležil, ker prevoza ni mogel/smel odkloniti, saj bi sicer naročnik naročal prevoze pri drugih ponudnikih. To po prepričanju sodišča prve stopnje pomeni, da se je zavestno odločil sprejeti poslovno ponudbo, ki je pomenila odsotnost na dan naroka, kar pa je pomensko nezdružljivo z „naključjem“.

(2) Pred uveljavitvijo novele ZIZ-C (Ur. l. RS št. 17/2006) je lahko upnik v izvršilnem postopku zapadlost terjatve iz notarskega zapisa - kadar le-ta ni bila odvisna od poteka roka - dokazoval le s sodbo ali z notarskim zapis(nik)om po 20. členu ZIZ. Po noveli ZIZ-C pa se lahko zapadlost terjatve dokazuje z vročitvijo upnikove pisne izjave dolžniku, da je terjatev zapadla.

(3) Mag. Orož, D.; Pravosodni bilten 2/2012, Izvršilna sekcija – odgovorni na vprašanja, str. 43.